Jedro

Organ mora v postopku denacionalizacije skrbeti, da je elaborat parcelacije izdelan tako, da zadosti ZEN.

Odločba se na neobjavljeno navodilo, katerega pravna narava ni jasna, ne bi mogla sklicevati, pač pa bi se mogla opirati le na zakone in druge ustrezne predpise, ki urejajo relevantna vprašanja določanja funkcionalnih zemljišč in parcelacije zaradi možnosti vračanja delov nepremičnin itd. Sodišče odločitve o vračanju delov nepremičnin, ki glede na stanje zemljiškega katastra nimajo samostojnih parcelnih številk, same po sebi ne presoja kot nezakonite. Vendar pa ugotavlja, da se izpodbijana odločba opira na Strokovno navodilo in usmeritve upravnim enotam za postopanje pri določitvi funkcionalnih zemljišč, odmerah in parcelacijah v postopku denacionalizacije (izrecno se nanj sklicuje tudi elaborat zemljiškokatastrske meritve z dne 2. 7. 2007), na katero bi se, kot na zakonito podlago ne mogla opirati. Poleg tega pa izpodbijana odločba kot obveznega sestavnega dela ne vključuje načrta parcelacije, da bi ga odločba o denacionalizaciji, s katero je odločeno o vračanju v naravi delov nepremičnin, ki po stanju zemljiškega katastra nimajo parcelnih številk, morala obsegati, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

Izrek

I. Postopka v zadevah I U 1823/2013 in I U 1870/2013 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 1823/2013. II. Tožbama se ugodi, odločba Upravne enote Domžale št. 30100-48/1992/229 (20162) z dne 24. 1. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožečima strankama in stranki z interesom A d.d. povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 1.043,10 EUR, od tega vsaki v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Domžale (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila: (1) da sta upravičenca do denacionalizacije podržavljene B. pokojna solastnika podjetja C.C., do deleža 3/6 in D.D., do deleža 1/6, (2) da se za skrbnika pokojnemu upravičencu C.C. določi drugega tožnika, za skrbnika pokojnemu upravičencu D.D. pa prvega tožnika, (3) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist upravičenca C.C. vzpostavi lastninska pravica do deleža 23,15 % nepremičnin v vrednosti 70.620,00 DEM, in sicer: v deležu 56/242 od celote na zemljišču z začasno parc. št. 983/2, upravna stavba v izmeri 242 m2, do deleža 16/72 od celote na parc. št. 986/11, dvorišče v izmeri 72 m2, do deleža 28/120 od celote na parc. št. 1014/21, dvorišče v izmeri 120 m2, in do deleža 5/18 od celote na parc. št. 982/5, cesta v izmeri 18 m2, vse k.o. …, (4) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist upravičenca C.C. vzpostavi lastninska pravica do deleža 3/16 nepremičnin v vrednosti 41.547,00 DEM, na zemljišču, ki je označeno z začasnimi parc. št. 984/2, poslovna stavba (vključno fundus 10.282,00 DEM) v izmeri 307 m2, 986/10, dvorišče v izmeri 407 m2, 1014/25, dvorišče v izmeri 87 m2 in parc. št. 986/12, dvorišče v izmeri 2.213 m2, vse k.o. …, (5) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist upravičenca C.C. vzpostavi lastninska pravica v ustreznih deležih nepremičnin in v vrednosti 11.819,00 DEM, na zemljišču, ki je označeno z začasnimi parc. št.: do deleža 25/378 od celote parc. št. 982/6, cesta v izmeri 378 m2, do deleža 139/680 od celote parc. št. 983/1, parkirišče v izmeri 680 m2, in do deleža 72/1086 od celote parc. št. 1014/26, vse k.o. …, (6) da je zavezanec za vrnitev zemljišč iz 3., 4. in 5. točke izreka družba A. d.d., (7) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist upravičenca D.D. vzpostavi lastninska pravica do deleža 7,72 % nepremičnin in v vrednosti 23.540,00 DEM, na zemljišču v deležu do 19/242, začasne parc. št. 983/2, upravna stavba v izmeri 242 m2, do deleža 6/72 od celote parc. št. 986/11, dvorišče v izmeri 72 m2, do deleža 9/120 od celote parc. št. 1014/21, dvorišče v izmeri 120 m2, in do deleža 1/18 od celote parc. št. 982/5, cesta v izmeri 18 m2, vse k.o. …, (8) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist upravičenca D.D. vzpostavi lastninska pravica do deleža 1/6 od celote in v vrednosti 13.849,00 DEM na zemljišču, ki je označeno z začasnimi parc. št.: 984/2, poslovna stavba (vključno fundus 3.427,00 DEM) v izmeri 307 m2, parc. št. 986/10, dvorišče v izmeri 407 m2, parc. št. 1014/25, dvorišče v izmeri 87 m2 in parc. št. 986/12, dvorišče v izmeri 2.213 m2, vse k.o. …, (9) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist upravičenca D.D. vzpostavi lastninska pravica v ustreznih deležih in v vrednosti 3.940,00 DEM, na zemljišču, ki je označeno z začasnimi parc. št.: do deleža 8/387 od celote parc. št. 982/6, cesta v izmeri 378 m2, do deleža 46/680 od celote parc. št. 983/1 parkirišče v izmeri 680 m2 in do deleža 24/1086 od celote parc. št. 1014/26, vse k.o. …, (10) da je zavezanec za vrnitev zemljišča iz 7., 8. in 9. točke izreka družba A. d.d., (11) da se zavrne zahteva za vračilo v solastninsko pravico v deležu do 53,7 % od celote nepremičnine upravne stavbe s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, označeno z začasnimi parc. št.: v deležu do 130/242 od celote parc. št. 983/2, upravna stavba v izmeri 242 m2, v deležu do 39/72 od celote parc. št. 986/11, dvorišče v izmeri 72 m2, do deleža 65/120 od celote parc. št. 1014/21 dvorišče v izmeri 120 m2 in do deleža 10/18 od celote parc. št. 982/5 cesta v izmeri 18 m2, vse k.o. …, (12) da se na nepremičninah iz 11. točke izreka z dnem pravnomočnosti odločbe vzpostavi solastninska pravica do deleža 53,7 % družbe E. d.o.o., (13) da se zavrne zahteva za vračilo v naravi nepremičnin, ki so bile izločene iz lastninskega preoblikovanja A. d.d. na podlagi začasne odredbe občine Domžale z dne 8. 11. 1994, ki je postala pravnomočna 9. 12. 1994, in sicer parc. št. 1014/9, po spremembi 1014/9 in 1014/16, parc. št. 1014/8, po spremembi 1014/8 in 1014/18, parc. št. 1014/7, po spremembi 1014/7 in 1014/17, parc. št. 1014/5, po spremembi 1014/5 in 1014/22, parc. št. 1014/4, po spremembi 1014/4 in 1014/20, parc. št. 1014/3, po spremembi 1014/3 in 1014/19, parc. št. 1014/1, po spremembi parc. št. 1014/16, 1014/17, 1014/18, 1014/19, 1014/20, 1014/21, 1014/22, 1014/23, 1014/24, 1014/26, parc. št. 1003, po spremembi 1003 in 1014/23, parc. št. 984, po spremembi parc. 984/1, 986/9, 1014/24, 986/8, (14) da se vzpostavi lastninska pravica E. d.o.o. na naslednjih nepremičninah z začasnimi parc. št.: 1014/9, 1014/16, 1014/8, 1014/18, 1014/7, 1014/17, 1014/5, 1014/22, 1014/4, 1014/20, 1014/3, 1014/19, 1014/26, 1003, 1014/23, 984/1, 986/9, 1014/24, v tam navedenih deležih, vse v k.o. … in v skupni izmeri 13.500 m2, (15) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist F. d.d. vzpostavi lastninska pravica na nepremičninah parc. št. 986/8 dvorišče v izmeri 19 m2 in parc. št. 986/8 funkcionalni objekt v izmeri 13 m2, obe k.o. … (začasni parc. št.), (16) da v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZDen pripada upravičencu C.C. odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD d.d.) v nominalni vrednosti 909.603,00 DEM kot razlika med vrednostjo do deleža 3/6 podržavljene B. in vrednostjo upravičencu vrnjenega premoženja v naravi, (17) da v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZDen pripada upravičencu D.D. odškodnina v obveznicah SOD d.d. v nominalni vrednosti 303.201,00 DEM kot razlika med vrednostjo do deleža 1/6 podržavljene B. ter vrednostjo upravičencu vrnjenega premoženja v naravi, (18) da je zavezanec za izplačilo odškodnine v obveznicah SOD d.d. Ljubljana, (19) da se zavrne zahtevek A. d.d. za odškodnino zaradi povečane vrednosti nepremičnin, ki se vračajo upravičencema v naravi, (20) da nepremičnini parc. št. 1014/6 in 1014/12 ne obstajata več ter nista predmet odločanja v ponovljenem denacionalizacijskem postopku (po letu 1994 združeni s parc. št. 1014/1, o kateri je v celoti odločeno), (21) da se zavrne zahteva za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 1040/3 k.o. …, ker ni bila predmet podržavljenega premoženja B., (22) da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je z odločbo z dne 15. 10. 2013 zavrnilo pritožbe družbe A., drugega tožnika in prvega tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa ter odločilo, da stroške pritožbenega postopka trpijo stranke same.

Prvi tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe zakona ter bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da je že v pritožbi navajal, da bi bilo mogoče v naravi vrniti več zemljišč ter da je nasprotoval določitvi funkcionalnih zemljišč v površini 18.200 m2, kot je bilo to ugotovljeno v strokovnem mnenju arhitektke G.G., ter upoštevanju tega strokovnega mnenja kot podlage za odločanje. Zlasti je prvi tožnik nasprotoval določitvi funkcionalnega zemljišča v površni 3.133 m2 k objektu na parc. št. 1014/7. Vendar se organ druge stopnje do teh navedb ni opredelil oziroma ne argumentirano. Prvi tožnik navaja, da G.G. v postopku ni bila določena za izvedenko. Pri izdelavi strokovnega mnenja pa po mnenju prvega tožnika tudi ni uporabila veljavnih predpisov, temveč se je sklicevala na določbe „Priročnika za arhitekturno projektiranje Nojfert“. Zato to mnenje ne bi moglo biti podlaga za določitev funkcionalnega zemljišča in za odločanje o obstoju ovir za vračilo v naravi. Ob primerjavi z orto foto posnetki pa je tudi razvidno, da ni pravilno upoštevan fundus objektov, h katerim je bilo določeno funkcionalno zemljišče; namesto da bi bil opravljen ogled, je arhitektka G.G. kot fundus upoštevala kar stavbno zemljišče. Površine stavb pa so v nekaterih primerih, tudi v primeru parc. št. 1014/7, bistveno manjše od parcele, na kateri stojijo stavbe. Glede na veljavne predpise in občinske planske akte površina parc. št. 1014/7 presega površino, določeno (potrebno) za funkcionalno zemljišče. Tožnik se v dokazne namene sklicuje na orto foto posnetek, na strokovno mnenje arhitektke G.G. in dopolnitev tega mnenja, vse z dne 11. 7. 2007 ter v postopku pripravljeni parcelacijski elaborat podjetja H. d.o.o. z dne 2. 7. 2007. Sodišču predlaga, naj izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek.

Toženka na tožbo prvega tožnika ni odgovorila.

Sodišče je tožbo prvega tožnika kot strankam z interesom poslalo v odgovor tudi drugemu tožniku, Slovenskemu državnemu holdingu d.d. Ljubljana, E. d.o.o. in A. d.d. Na tožbo niso odgovorile.

Drugi tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da organ prve stopnje ne bi mogel odločiti o vračilu nepremičnin, opredeljenih z začasnimi parc. št. ter se pri tem ne bi mogel sklicevati na Strokovno navodilo in usmeritve upravnim enotam za postopanje pri določitvi funkcionalnih zemljišč, odmerah in parcelacijah v postopku denacionalizacije, ki ni niti podzakonski predpis. Izpodbijana prvostopenjska odločba je zaradi tega, ker je odločeno o vračilu nepremičnin, ki so opredeljene z začasnimi parc. št., ki jih v zemljiški knjigi ni, neizvršljiva. Prvostopenjski organ je že v prejšnjem postopku odločil o vračilu nepremičnin, opredeljenih z začasnimi parc. št., vendar drugostopenjski organ v pritožbenem postopku taki odločitvi, ob stališču, ki ga zagovarja drugi tožnik, ni pritrdil; v predmetnem postopku pa je drugostopenjski organ spremenil stališče. Po mnenju drugega tožnika je nesprejemljivo, da je prvostopenjski organ enostavno štel, da bodo parcele oblikovane tako, kot je predvidel geodet v postopku oblikovanja parcel, brez upoštevanja pripomb strank in mimo pristojnosti geodetskega organa, ki ima edini pooblastilo sprejeti končno odločitev glede oblikovanja novih parcel. Na opisano neprimerno postopanje prvostopenjskega organa se tožnik sklicuje tudi konkretno v zvezi z zemljiščem, označenim z začasno parc. št. 1014/7, pri katerem je geodet brez preverjanja s strani za to pristojnega organa zanemarljivemu objektu (gre za majhen šotor, kar med strankami nikoli ni bilo sporno, to pa izhaja tudi iz fotografij, ki so v upravnem spisu) namenil nesorazmerno veliko funkcionalno zemljišče, kar je imelo za posledico, da celota upravičencema ni bila vrnjena, čeprav bi jima morala biti. Če bi bilo funkcionalno zemljišče določeno ustrezno, na preostanku nepremičnine ne bi bilo ovir za vračanje, ker ne bi bilo novega objekta, ampak gre v naravi za prazno nepremičnino. Problem je torej v oblikovanju nove parcele z nesorazmerno velikim funkcionalnim zemljiščem, česar tožnik v denacionalizacijskem postopku ni mogel učinkovito izpodbijati, in ne gre za objekt, ki v času nacionalizacije ni obstajal. Dejansko sta geodet in posledično upravni organ, ki je s strani geodeta določenim parcelam v celoti sledil, ne da bi bile te obravnavane v postopku parcelacije, preprečila denacionalizacijo dela nepremičnine, ki bi upravičencema sicer pripadala, pri čemer vlagatelji temu v postopku niso mogli nasprotovati, ker se ustreznost geodetskih meritev v postopku ni preverjala. V zvezi z razlogovanjem drugostopenjskega organa glede postopanja prvostopenjskega organa pa drugi tožnik navaja še, da bi odločba državnega organa mora biti izvršljiva, ko je izdana in postane pravnomočna, ne pa da je odvisna od izida drugega postopka. Kot je že izpostavil, ni nobenih zagotovil, da bodo v postopku parcelacije parcele oblikovane enako in z enakimi številkami, kajti upoštevati bo treba morebitne pripombe strank kot tudi možnost, da se medtem spremeni oštevilčenje parcel itd., postopek parcelacije pa za stranke pomeni tudi stroške, in realizacija denacionalizacije od tega ne more biti odvisna. Nesprejemljivo je, da bi bila izvršitev odločbe o pravici upravičencev odvisna od tega, ali je upravičenec sposoben nositi še dodatne stroške, kot so na primer stroški parcelacije. (I) V zvezi s priznano odškodnino pa drugi tožnik navaja, da je bila v prejšnjem postopku določena v podobni višini, pa je bila nato v pritožbenem postopku odločba v tem delu odpravljena; v ponovnem postopku pa je odločitvi o odškodnini drugostopenjski organ pritrdil, pri čemer pa ni vsebinsko presodil njegovih navedb, da je za odločitev pomembno stanje nepremičnin ter vrednost premoženja ob denacionalizaciji. V letu 2012, ko je odločal prvostopenjski organ, je v celoti neutemeljeno upoštevanje cenitev iz leta 2006, tako z vidika stanja nepremičnin (te so v slabšem stanju) kot z vidika vrednosti premoženja (ki je nižja). Drugi tožnik je navedeno ugovarjal že v prvostopenjskem postopku, predlagal izvedbo dokaza z ogledom itd., vendar v tem ni bil uspešen. Tožnik meni, da potreba po ponovnem vrednotenju podržavljenega premoženja, tako s strani cenilca gradbene stroke kot s strani cenilca strojne stroke, izhaja tudi iz tega, ker ob prejšnjih cenitvah niso bile upoštevane vse relevantne okoliščine, kot sledi. Sprememba namembnosti zemljišč iz kmetijskih v zazidljiva ob denacionalizaciji ne sme iti v škodo upravičencev. Finančna sredstva podržavljenega podjetja bi se morala oceniti glede na zapisnik o prevzemu z dne 28. 4. 1948, ko je bilo ugotovljeno blagajniško stanje v višini 27.613,34 DIN, ne pa iz bilance na dan 1. 7. 1948. Nepremičnine so ob podržavljanju imele dostop do javne poti, zato jim je to treba zagotoviti tudi ob denacionalizaciji (to je pomembno predvsem za parcele št. 1036, 1004, 1035/2 in 1013/8, ki nimajo dostopa do javne poti); če nepremičnini pot ni zagotovljena, potem je to okoliščino treba upoštevati pri vrednotenju nepremičnine, ki mora biti iz tega razloga nižje. Vendar prvostopenjski organ tako ni ravnal, drugostopenjski organ pa je njegovo odločitev potrdil. Prvostopenjski organ tudi ni upošteval vse strojne opreme in premičnin, kakor je to zatrjeval tožnik in izkazal z zapisnikom o prevzemu in naznanilnim listom z dne 28. 4. 1948. Zato ne drži, da za svoje trditve ni navedel konkretnih dokazov. Kot že navedeno, jih je drugi tožnik predložil, vendar jih upravna organa nista upoštevala. Tožnik je v postopku pred prvostopenjskim organom tudi večkrat izpostavljal, da bi bilo stroje potrebno ocenjevati drugače, kot je to storil cenilec I.I., in sicer kot celoto ter ne glede na posamezne dele stroja. To še posebej velja za stroj za izdelavo opek, za industrijsko železnico in za poljsko železnico. V času nacionalizacije je šlo pri vseh teh za delujoče stroje, stroj za izdelavo opek je vključeval tudi vso potrebno gradbeno infrastrukturo in enako velja za železnico; vendar nobeden od teh kot delujoča celota ni bil upoštevan kljub številnim pripombam tožnika. Pri ocenjevanju vrednosti nepremičnin ob podržavljenju ni bila upoštevana remiza (parc. št. 984) kot celota, čeprav je izkazano, da je obstajala. Pa tudi ne temelji in obodni zid ter vse ostalo, kjer naj bi bile kasneje zgrajene pisarne, ki so povezane s sosednjo kolesarnico, zaradi česar obstoječi objekt ni nov in je možno vračilo nepremičnine v naravi. Vendar se ne organ prve stopnje ne organ druge stopnje do tega nista opredelila. Upravni organ tudi ni upošteval stanovanjske stavbe, ki je stala na parc. št. 1014/6 in jo je uporabljal kurjač krožne peči. Drugi tožnik je na to večkrat opozarjal, gre pa pri tem za nadaljnje dejstvo, ki nedvomno vpliva na vrednotenje in višino odškodnine. Enako velja za leseno stavbo na parc. št. 1014/8, od katere so še vidni stebri, les pa je bil uporabljen za gradnjo objekta na parc. št. 1014/7. Drugi tožnik je v zvezi s tem predlagal ogled, ki ga upravni organ ni izvedel, kar je prav tako eden od primerov kršitve pravice do izjave. Kljub številnim pripombam drugega tožnika ni bila ustrezno ocenjena krožna peč, ki je zavzemala celotno parc. št. 1014/4. Upoštevana je bila zgolj kvadratura 500 m2, čeprav iz dokumentov izhaja, da je kvadratura znašala 1.049 m2. Enako izhaja iz preglednice 5 v izpodbijani odločbi, kjer je navedeno, da gre za zemljišče v velikosti 1.049 m2, na njem pa je omenjena samo krožna peč, kar pomeni, da je zavzemala celotno kvadraturo (nadzidan objekt in tovarniški dimnik sta bila del celotne krožne peči, kar je razvidno tudi iz načrtov krožne peči, ki so v spisu). Nobeden od upravnih organov se do takih pripomb ni opredelil. Upravna stavba je bila že ob nacionalizaciji objekt v dveh etažah, ocenjena pa bi morala biti po volumenski metodi, kljub ugotovitvam upravnega organa druge stopnje. Pri ugotavljanju vrednosti premoženja nadalje ni bila upoštevana lopa na parc. št. 1014/1, čeprav je v zapisniku o prevzemu z dne 28. 4. 1948 izrecno omenjena. Tožnik je v pritožbi tako navedbo podal, vendar je upravni organ druge stopnje ni obravnaval. Tožnik je izkazal tudi, da je opekarna ob nacionalizaciji razpolagala z vodovodom in transmisijo, saj drugače ne bi mogla delovati. Na obstoj vodovoda in transmisije bi organa morala logično sklepati, vendar njegovih pripomb nista upoštevala ter cenilcu nista naložila dopolnitve cenitve. Prezrto je bilo tudi skladišče za opeko na parc. št. 1014/8; gre za nadaljnji objekt, ki je izkazan z zapisnikom o prevzemu z dne 28. 4. 1948 (naveden je kot lopa za uskladiščenje zidakov ter ne drži, da ga tožnik ni dokazal). Pri vrednotenju premoženja ob nacionalizaciji pa bi bilo treba upoštevati tudi prostor za zorenje ilovice, ki se je nahajal pod strojnico. Vendar ne upravni organ prve stopnje ne upravni organ druge stopnje tako nista ravnala. Vse navedene pripombe, ki se nanašajo na vrednotenje podržavljenega premoženja, je drugi tožnik uveljavljal tako v prvostopenjskem postopku kot v pritožbi, vendar organa teh navedb nista obravnavala. (II) Tožnik posebej napada tudi odločitev glede vračila nepremičnin, na katerih stoji upravna stavba s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem. Tudi take navedbe je drugi tožnik podal že v pritožbi, vendar se drugostopenjski organ do njih ni opredelil. Tožnik navaja, da je bila površina zemljišča, na katerem je ob nacionalizaciji stala upravna stavba, 993 m2; zato bi bilo potrebno upoštevati to površino in ne 452 m2, kot je upošteval izvedenec. Da je bilo zemljišče ob nacionalizaciji dejansko veliko 993 m2, opremljeno z vodo in elektriko, izhaja tudi iz zapisnika o odvzemu z dne 28. 4. 1948. Nesprejemljivo je tudi, da se je izpustilo 396 m2 ceste. Kljub več pripombam drugega tožnika pa upravni organ prve stopnje tudi ni pojasnil razlogov za uporabo točkovne metode za ocenitev vrednosti tako imenovane upravne stavbe. Kriteriji Stanovanjskega zakona in Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (natančneje o tem v vlogi z dne 5. 8. 2011) niso izpolnjeni, iz številnih dokazov pa je razvidno, da gre dejansko za zapuščeno stavbo, s polomljenimi vrati, okni in sanitarnimi deli ter uničenimi stenami. Zato bi bilo treba uporabiti metodo iz 17. člena Navodil o merilih, ki velja za druge objekte; to pa pomeni upoštevanje namembnosti objekta, načina izgradnje in vrste finalne obdelave, ne pa točkovne metode. Točkovna metoda namreč ne omogoča upoštevanja, ali gre za delujoče ali nedelujoče objekte ter se jih vse vrednoti enako (kršitev načela enakosti). Zato se točkovna metoda lahko uporabi samo za objekte, ki dejansko predstavljajo poslovno stavbo, poslovne prostore, stanovanjsko hišo ali stanovanja, ne pa tudi za objekte, ki takšne uporabe ne omogočajo. Drugi tožnik se v nadaljevanju sklicuje na 5. člen Navodil o merilih ter s tem v zvezi na realno vrednost in ne vrednost, ugotovljeno po vnaprej predvideni metodologiji. Tudi obravnava upravne stavbe s strani izvedenca Rusa po mnenju drugega tožnika ni pravilna. Že v pripombah na poročilo ter v pritožbi je zato podal pripombe, ki pa niso bile upoštevane. Pripombe so se nanašale na naslednje: upoštevati je treba dejstva in dokaze, ki jih je predložil prvi tožnik in ki kažejo, da je bila upravna stavba že ob nacionalizaciji objekt z dvema etažama. Tudi izvedenec J.J. je nadstropje obravnaval v tretji gradbeni fazi in upošteval točke za konstrukcijo. Z nadgradnjo se je samo povečala možnost izkoristka nadstropja, ki je bilo že prej sposobno za bivanje in se je dejansko uporabljalo za spanje ljudi; zato bi moralo biti upoštevano kot celota, ne pa samo 15 %. V upravni stavbi je po mnenju izvedenca K.K. ugotovljeno in upoštevano tudi centralno ogrevanje, čeprav izvedenec vseh dejstev v zvezi s tem ni preverjal. Podobno velja za telefon v času denacionalizacije, ko ni bilo preverjeno, ali priključek dejansko obstaja. Izvedenec K.K. kljub pripombam drugega tožnika ni pojasnil, ali je bila rekonstrukcija, ki naj bi izhajala iz načrtov rekonstrukcije in iz predračunov stroškov, tudi dejansko izvedena ter v kakšnem obsegu, kajti načrt in predračun stroškov še nista dokaz dejanske izvedbe del. Drugi tožnik se ne strinja s stališčem, da je šlo za nadgradnjo obstoječega objekta. Kot izhaja iz dokumentacije, ki jo je predložil zavezanec, je šlo zgolj za rekonstrukcijo, medtem ko je enonadstropni objekt obstajal že ob nacionalizaciji. Tudi zato bi moral izvedenec objekt ponovno pregledati in ugotoviti, kateri deli, če sploh kateri so bili narejeni po letu 1948. Napačno je bilo tudi upoštevanje vrat in podov ob denacionalizaciji. Glede na uničenje, ki je razvidno iz fotografij in se ga lahko ugotovi z ogledom, bi moralo biti oboje nič, ne glede na dejanski obstoj. Upravni organ tudi ni upošteval pripomb drugega tožnika, ki jih je ta podal v vlogi z dne 7. 11. 2011 in je nanje ponovno opozoril v pripombah na poročilo ter v pritožbi. Pripomba se je nanašala na vrednotenje nepremičnine ob nacionalizaciji, ker je cenilec uporabil manjšo uporabno površino (po novem 143,16 m2). To naj bi bil rezultat uporabe drugačnega faktorja za garažo (prej 0,75, sedaj 0,50), za kar pa razlogi iz cenitvenega poročila niso razvidni. Na ustni obravnavi pa je cenilec omenil, da bo po novem upošteval pomožni prostor, toda v drugem cenitvenem poročilu je še vedno govora o garaži, cenilec pa je vseeno uporabil faktor 0,50, čeprav za garaže velja faktor 0,75. V zvezi z navedenim drugi tožnik izpostavlja še, da izvedenec ni upošteval njegove pripombe na ustni obravnavi 19. 10. 2011. Glede na podatke zapisnika o prevzemu podjetja v letu 1948, v katerem se omenja prosto stoječa šupa za premog, to kaže, da v upravni stavbi ob nacionalizaciji ni bilo prostora za premog, ampak se je nahajal ta v ločeni stavbi; zato bi bila pravilna uporaba faktorja 1. Tudi del stavbe, ki se omenja kot garaža, se je uporabljal normalno kot del celotne upravne stavbe. Podatki v naznanilnem listu na navedeno ne vplivajo. Cenilec je uporabil bistveno drugačne točke za konstrukcijo pritličja v sedanjem času, kar je pripeljalo do drugačnega seštevka točk za konstrukcijo (prej 88, sedaj 93,5). Za to ni navedel nobenega konkretnega razloga, zaradi česar se tožnik v tožbi ne more izreči, ali je sprememba utemeljena. Podobno velja za spremembo skupnih točk pri instalacijah pritličja v sedanjem času. Prej je bil seštevek 46 točk, sedaj pa je 56 točk, čeprav so v tabeli zapisane iste številke. Glede na to ni mogoče ugotoviti, ali je treba cenitveno poročilo ustrezno dopolniti oziroma spremeniti, tako da se upošteva pravilen seštevek. Smiselno enako velja za seštevek točk za stene pritličja v sedanjem času; najprej je znašal seštevek 142 točk, sedaj pa je 147 točk, ne da bi se vedelo, zakaj. Tudi pri vrednotenju nadstropja v sedanjem času je prišlo do podobnih sprememb, prav tako brez navedbe konkretnih razlogov. Višje so točke za konstrukcijo ter seštevki točk za inštalacije, stene in prostore skupne rabe, ne da bi bili za to navedeni dejanski razlogi. Tudi to je zahtevalo ustrezno dopolnitev oziroma popravo cenitvenega poročila, ki pa je upravni organ ni izvedel. Naslednje neobrazloženo povečanje števila točk v sedanjem času pa se nanaša na število točk za podstrešje v sedanjem času, in sicer za konstrukcijo in za izračun vrednosti nadstropja. Oboje je višje kot v prejšnjih poročilih cenilca K.K., ni pa navedenega nobenega razloga za to. Vse navedeno kaže na nepravilnosti cenitvenega poročila izvedenca K.K. in na potrebo po ustrezni dopolnitvi dokaznega postopka z ogledom in drugimi dokazi. Čeprav je tožnik v tej smeri večkrat ugovarjal, take navedbe pa podal tudi v pritožbi, upravna organa njegovim pripombam nista sledila. (III) Drugi tožnik dalje navaja, da je že v pripombah na poročilo izpostavil, da je napovedana odločitev napačna. Nepremičnine bi se namreč morale vračati v naravi, saj zavezanec ni izkazal okoliščin, zaradi katerih to ne bi bilo možno. Zato niti ni pomembno vprašanje funkcionalnih zemljišč. Iz istega razloga je napačna tudi odločitev, da se del nepremičnin ne vrne v naravi, o čemer izpodbijana odločba nima konkretnih razlogov. Ugotovitev upravnega organa, da večina objektov iz časa podržavljanja ni več, pa je pavšalna. Upravni organ bi moral konkretno ugotoviti, kaj je bilo porušeno oziroma tako spremenjeno, da ne gre več za objekt iz časa podržavljanja. Iz ugotovitev upravnega organa še vedno ni razvidno, kje je oziroma kaj se je zgodilo z zemljiščem parc. št. 1040/3. Omenja se sicer, da naj ne bi bila predmet podržavljenja, ne pa tudi, kako je upravni organ prve stopnje prišel do takšne ugotovitve. Navedenega ni pojasnil niti drugostopenjski organ, pa čeprav iz elaborata H. v upravnem spisu izhaja, da gre za del nekdanje nepremičnine parc. št. 1037 in je za toliko zmanjšana parc. št. 1036, zato bi morala biti vrnjena, a je ni nikjer v izpodbijani odločbi, medtem ko jo elaborat H. omenja. Medtem ko je nepremičnina parc. št. 1036 ocenjena napačno, ker ni upoštevana višinska razlika do javne ceste, ki znaša več kot 12 m, in dejstvo je, da je po drugih možnih poteh vse zazidano tako, da je edini možen dostop skozi objekt, kar pa nedvomno vpliva na vrednost nepremičnine. Še vedno tudi ni jasno, kaj je s parc. št. 1008, in to kljub temu, da je v naznanilnem listu nedvoumno zapisano, da bi morala biti pripisana vložni št. 298, torej je bila predmet nacionalizacije. Če je upravni organ sicer upošteval naznanilni list, bi ga moral tudi v tem delu. Upravni organ prve stopnje tudi v izpodbijani odločbi ni pojasnil, zakaj je obračun za transformator naredil v USD, enako tudi ne organ druge stopnje. Gre za postopanje, ki je napačno in glede na tečajne razlike v škodo tožnikov. Tako kot pri vsem drugem bi moral pri obračunu transformatorja uporabiti DEM. Ni pa tudi možno spregledati nepravilne ocene nepremičnine parc. št. 1042/1; ocenjena je kot travnik, čeprav je šlo za drugo vrsto nepremičnine in je bila zazidljiva. (IV) Drugi tožnik se v dokazne namene sklicuje na dokumentacijo upravnih spisov v zadevi, predlaga pa tudi izvedbo ogleda. V tožbi sodišču predlaga, naj prvostopenjsko odločbo v celoti odpravi v 11., 13. in 21. točki izreka ter v 3., 4., 5. in 16. točki izreka v delih, v katerih ni bilo ugodeno zahtevku za denacionalizacijo ter naj samo odloči tako, da zahtevku za denacionalizacijo v teh delih v celoti ugodi oziroma podrejeno, naj v teh delih zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo drugega tožnika ni odgovorila.

Sodišče je tožbo drugega tožnika poslalo v odgovor kot strankam z interesom prvemu tožniku, SOD d.d., E. d.o.o. ter A. d.d.. Odgovor je podala stranka z interesom A. d.d. ter v tem navaja, da je tudi sama vložila tožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo, v kateri je predlagala spremembo odločbe in zavrnitev zahtevka za vrnitev solastnega deleža spornih nepremičnih in funkcionalnih zemljišč v naravi oziroma podrejeno vrnitev zadeve v tem delu prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Posebej odgovarja na tožbene navedbe glede zahtevka za vračilo v naravi in metode cenitve ter navaja, da je sodni cenilec glede parcele z začasno št. 983/2 ugotovil, da gre za popolnoma prenovljeno stavbo, ki je bila nadzidana za celo nadstropje in gre pojmovno za novo stavbo, ki je ni dopustno vračati v naravi niti v solastnem deležu ne, še sploh pa ni nobene podlage, da se zaradi vračila solastnega deleža na nepremičnini, na kateri stoji stavba, določajo deleži funkcionalnega zemljišča. Poleg tega je stranka z interesom podala ugovore, iz katerih izhaja, da vse nepremičnine, vključno s poslovno stavbo, tvorijo funkcionalno zaokroženo in ograjeno celoto ter da so tudi druge navedbe stranke z interesom utemeljene.

Drugi tožnik v naknadni pripravljalni vlogi prereka navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo.

K I. točki izreka: Sodišče je postopka v zadevah I U 1823/2013 in I U 1870/2013 združilo v skupno obravnavo in odločanje na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1, ker gre za isti predmet, saj je v obeh zadevah izpodbijan isti upravni akt. K II. točki izreka: Tožbi sta utemeljeni.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ mogel vračati dele nepremičnin, ki nimajo samostojne parcelne številke, ali so bile zaradi ugotavljanja ovir za vračanje nepremičnin v naravi na zakonitih podlagah ter pravilno določene gradbene parcele, ali se je organ mogel pri tem opirati na Strokovno navodilo in usmeritve upravnim enotam za postopanje pri določitvi funkcionalnih zemljišč, odmerah in parcelacijah v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Navodilo), ter vrednotenje podržavljenega premoženja.

Glede vprašanja zakonitosti vračanja v denacionalizacijskem postopku delov nepremičnin s „predvidenimi“ oziroma „začasnimi“ parcelnimi številkami, in izvršljivosti denacionalizacijskih odločb, s katerimi se vračajo nepremičnine s takimi parcelnimi številkami, se sodišče najprej sklicuje na sklep Ustavnega sodišča U-I-205/98 z dne 12. 11. 1998, v katerem je to obravnavalo vprašanje, ali je v denacionalizaciji mogoče vračati dele nepremičnin, ki nimajo samostojne parcelne številke. Ustavno sodišče je v sklepu razlogovalo, da se odmera delov nepremičnin rešuje s parcelacijo, izvedeno v okviru denacionalizacijskega postopka. Odločitev o legi in o obsegu zemljišča, ki se vrača, je namreč izključno v pristojnosti denacionalizacijskega organa (prvi odstavek 66. člena ZDen). Če je torej za izdajo odločbe o denacionalizaciji potrebno pridobiti nove katastrske podatke, ki se lahko pridobijo le v postopku parcelacije, se ta postopek opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. Parcelacija je v teh primerih poseben ugotovitveni postopek v smislu določb ZUP. Odločbi o denacionalizaciji pa sledi ugotovitvena odločba geodetskega organa o ugotovitvi in vpisu sprememb v zemljiški kataster.

Ker pa je Ustavno sodišče navedeno stališče sprejelo v času veljavnosti Zakona o zemljiškem katastru ter ob upoštevanju pravne ureditve vpisa sprememb, nastalih ob parcelaciji, v zemljiški kataster, v tem zakonu, to pomeni, da je od uveljavitve Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot bilo potrebno upoštevati ta zakon ter da je od uveljavitve Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) v letu 2006 treba upoštevati ureditev v tem zakonu. Tudi ta zakon pa predvideva izvedbo parcelacije na podlagi akta državnega organa ter določa, da mora v tem primeru elaborat izkazovati skladnost izvedene parcelacije z načrtom parcelacije iz tega akta ter da v tem primeru soglasje lastnikov s tako izvedeno parcelacijo ni potrebno, uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije pa v tem primeru zahteva državni organ (četrti in šesti odstavek 48. člena ZEN). Poleg tega pa po mnenju sodišča mora organ v postopku denacionalizacije skrbeti, da je elaborat parcelacije izdelan tako, da zadosti zahtevam ZEN (sedmi odstavek 48. člena in 51. člen ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik) ter da se v postopku za izdelavo elaborata opravi ustna obravnava, z ogledom na kraju samem. Sodišče pa tudi meni, da mora biti načrt parcelacije, izdelan v smislu zahtev, kot jih za skico kot sestavni del elaborata določa Pravilnik, obvezen sestavni del odločbe o denacionalizaciji, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

V zvezi s tožbenimi navedbami drugega tožnika, da se organ v postopku ne bi mogel opirati na Navodilo, pa sodišče dodaja, da tudi če gre le za delovni pripomoček, izdan v smislu strokovnega vodstva ali strokovnih napotkov ministrstev - iz 48. oziroma 49. člena Zakona o državni upravi - in ki kot tak ne bi mogel vsebovati navodil, ki ne bila temeljila na zakonu oziroma drugem zakonitem predpisu, da se strinja, da se odločba na navedeno neobjavljeno navodilo, katerega pravna narava ni jasna, ne bi mogla sklicevati, pač pa bi se mogla opirati le na zakone in druge ustrezne predpise, ki urejajo relevantna vprašanja določanja funkcionalnih zemljišč in parcelacije zaradi možnosti vračanja delov nepremičnin itd. Ob povedanem tako sodišče odločitve o vračanju delov nepremičnin, ki glede na stanje zemljiškega katastra nimajo samostojnih parcelnih številk, same po sebi ne presoja kot nezakonite. Vendar pa ugotavlja, da se izpodbijana odločba opira na Navodilo (izrecno se nanj sklicuje tudi elaborat zemljiškokatastrske meritve H. d.o.o. z dne 2. 7. 2007), na katero bi se, kot že obrazloženo v točki 15 te sodbe, kot na zakonito podlago ne mogla opirati. Poleg tega pa izpodbijana odločba kot obveznega sestavnega dela ne vključuje načrta parcelacije, kot je sodišče navedlo v točki 14 sodbe, da bi ga odločba o denacionalizaciji, s katero je odločeno o vračanju v naravi delov nepremičnin, ki po stanju zemljiškega katastra nimajo parcelnih številk, morala obsegati, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Razen tega sodišče ugotavlja še, da elaborat zemljiškokatastrske meritve H. d.o.o. z dne 2. 7. 2007 temelji na strokovnem mnenju „določitev gradbenih parcel“ izvedenke G.G. iz aprila 2007, čeprav je ta, kot izhaja iz spisne dokumentacije, naknadno izdelala dopolnitev strokovnega mnenja z dne 11. 7. 2007, ki jo je prvostopenjski denacionalizacijski organ prejel 16. 7. 2007. Iz spisne dokumentacije pa tudi ne izhaja, da bi v postopku izdelave elaborata bila opravljena ustna obravnava z ogledom na kraju samem ter da bi denacionalizacijski organ elaborat preizkusil v smislu relevantnih zahtev ZEN in Pravilnika (glede evidentiranja parcelacije v zemljiškem katastru). Že samo to pa so razlogi za odpravo izpodbijane odločbe – zaradi povezanosti odločitve – v celoti.

Sicer pa sodišče navedbe prvega tožnika, da G.G. v postopku ni bila določena za izvedenko in da ta pri izdelavi strokovnega mnenja ni uporabila veljavnih predpisov, presoja kot neutemeljene. G.G. je namreč bila določena za izvedenko z nalogo določitve gradbenih parcel s sklepom prvostopenjskega organa z dne 29. 3. 2007. Sodišče pa tudi ne ugotavlja, da bi predpisi, na katere se izvedenka v strokovnem mnenju sklicuje, ne mogli predstavljati zakonite podlage za določanje gradbenih parcel. Mnenje izvedenec podaja tudi v skladu s pravili znanosti in stroke (drugi odstavek 193. člena ZUP), zato se lahko opira ne le na veljavne predpise, pač pa tudi na strokovne in znanstvene podlage (strokovne priročnike ipd.). Splošno podanih pripomb, da je prvi tožnik nasprotoval določitvi funkcionalnih zemljišč v obsegu, kot jih je določila izvedenka ter da bi bilo glede na to več zemljišč mogoče vrniti v naravi, pa, ker niso konkretizirane, sodišče ne more vsebinsko preizkusiti.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe obeh tožnikov glede nepravilno določene gradbene parcele k objektu na parceli 1014/7. V strokovnem mnenju (skupaj z dopolnitvijo) je izvedenka navedla, da je na podlagi podatkov Lokacijske informacije o namenski rabi prostora Občine Domžale z dne 27. 3. 2007 (o čemer se je sodišče tudi prepričalo, saj je le-ta priloga strokovnemu mnenju) upoštevala, da je objekt na navedeni parceli poslovna stavba v izmeri 712 m2, po njenih ugotovitvah na ogledu z dejansko rabo skladišče, in navedla tudi podlage za določitev gradbene parcele - v izpodbijani odločbi nova parcela 1014/17 v izmeri 2.394 m2. Po presoji sodišča je organ tako določeno gradbeno parcelo lahko upošteval pri odločanju. Splošno podanih tožbenih navedb o neustrezno določenem funkcionalnem zemljišču glede na veljavne predpise in orto foto posnetke pa sodišče ne more niti preizkusiti. Protispisne pa so navedbe drugega tožnika, podane v smeri, da je ob podržavljenju predmetni objekt na parceli 1014/7 že obstajal; po podatkih spisa je bil namreč objekt, ki je bil ob podržavljenju na tej parceli lociran, to je šupa za premog v izmeri 32 m2, kasneje porušen.

Na navedbe drugega tožnika, da je prvostopenjski organ nekritično sledil s strani geodeta oblikovanim gradbenim parcelam, pa sodišče odgovarja, da je geodetsko podjetje elaborat z dne 2. 7. 2007 izdelalo na podlagi podatkov strokovnega mnenja izvedenke G.G. ter torej tako, kot je gradbene parcele (oziroma funkcionalno zemljišče k objektom, za katere ji je bilo to naloženo s sklepom z dne 29. 3. 2007) določila navedena izvedenka. Strokovno mnenje izvedenke G.G. in elaborat geodetskega podjetja pa sta sicer bila tudi predmet ustne obravnave z dne 10. 9. 2007, na kateri sta bila prisotna tako izvedenka G.G. kot predstavnik geodetskega podjetja L.L., ki sta izvedenski deli tudi pojasnila ter odgovorila na navedbe strank v postopku. Glede na opisano dosedanjo obravnavo, kot jo je sodišče v zvezi z določanjem gradbenih parcel ugotovilo (v 17., 18. in tej točki sodbe), sodišče podaja stališče, da bodo morebitne v ponovnem postopku dane nadaljnje navedbe, da naj posamezna gradbena parcela ne bi bila določena pravilno, zahtevale vsebinsko obravnavo organa in po potrebi izvedenke le v primeru, da bodo podprte z dokazi, če se bodo nanašale na dejansko stanje ali da bodo konkretne glede določbe predpisa, ki naj ne bi bil uporabljen oziroma naj ne bi bil uporabljen pravilno.

Na zelo obširne navedbe drugega tožnika v točki II. tožbe, ki se nanašajo na vrednotenje podržavljenega premoženja, ter so podane v smeri, da pri vrednotenju niso bile upoštevane njegove pripombe, zaradi česar naj bi mu ne bila priznana odškodnina v pravilni višini, sodišče uvodoma odgovarja, da po proučitvi spisne dokumentacije in izpodbijane odločbe ugotavlja, da so bile kot izhodiščno pravilo pravilno uporabljene določbe 44. člena ZDen, ki določajo, kako se v postopku denacionalizacije ugotavlja vrednost podržavljenega premoženja: da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek) ter da se za ugotavljanje vrednosti stanovanj, stanovanjskih hiš, poslovnih prostorov in poslovnih stavb uporabi Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja, v nadaljevanju Pravilnik UVS (drugi odstavek), kako se vrednotijo kmetijska zemljišča, gozdovi in zemljišča, uporabljena za gradnjo (tretji odstavek), kako se ugotovijo ob podržavljenju ugotovljene vrednosti podržavljenih podjetij (peti odstavek) ter kako se sedanja vrednost premoženja oceni, če je ni mogoče ugotoviti po prej navedenih podlagah (šesti odstavek). Na podlagi citiranih določb 44. člena ZDen so bili za ugotavljanje vrednosti tako uporabljeni še: Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo OVPPNP) ter Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju Odredba). Drugi predpisi po določbah ZDen ne morejo biti podlaga za ugotavljanje vrednosti premoženja v denacionalizacijskem postopku. Cenitve, ki jih je organ upošteval v postopku (za ugotovitev neto vrednosti podržavljenega podjetja ter vrednosti podržavljenega premoženja po stanju ob denacionalizaciji, da je lahko odločil o višini odškodnine za nepremičnine, ki jih ni mogoče vrniti v naravi), so izdelali izvedenci: I.I. – cenitveno poročilo z dne 19. 3. 2007 - strojna oprema in premično premoženje, M.M. – cenitveno poročilo z dne 15. 1. 2007 – elektro oprema, J.J. – cenitveno poročilo z dne 6. 10. 2006 z dopolnitvami 1 do 4 – zgradbe in zemljišča po stanju ob podržavljenju ter po stanju ob denacionalizaciji, K.K. – cenitveno poročilo z dne 27. 6. 2011 z dopolnitvama 1 in 2 – del nepremičnin; kot izhaja iz spisne dokumentacije, pa so na cenitve stranke v postopku imele možnost podajati pripombe, cenilna poročila so bila obravnavana in pojasnjevana na ustnih obravnavah, cenilci pa so pripombe, ki so bile ocenjene za utemeljene, upoštevali, za preostale pa podali odgovore, zakaj jih ni mogoče upoštevati. Sodišče tako pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja ni našlo nepravilnosti. Kot neutemeljene oziroma neprimerne za vsebinsko presojo zavrača tudi vse tožbene navedbe, kot sledi. Pri izračunu neto aktive podjetja je organ upošteval znesek v blagajni 27.213,34 DIN po zapisniku o prevzemu z dne 28. 4. 1948 ter ne zneska iz bilance z dne 30. 6. 1948, kot zatrjuje tožnik. Parcele 1036, 1004, 1035/2 in 1013/8, v zvezi s katerimi tožnik navaja, da bi morale imeti zagotovljen dostop do javne poti, niti niso predmet izpodbijane odločbe; obravnavane so bile le zaradi upoštevanja zalog gline pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja, dostopnost do javne poti pa po predpisih iz 44. člena ZDen tudi ni podlaga za vrednotenje podržavljenih nepremičnin. Nekonkretizirano podanih navedb, da pri ugotavljanju vrednosti ni bila upoštevana vsa podržavljena strojna oprema oziroma da je cenilec ni pravilno vrednotil, sodišče vsebinsko ne more preizkusiti. Sodišče pa kot utemeljenih ne sprejema niti navedb, da pri vrednotenju niso bile upoštevane vse podržavljene stavbe, tako na parcelah 1014/1, 1014/6, 1014/8 ter da krožna peč na parceli 1014/4 ni bila upoštevana v celotnem obsegu; vse navedene pripombe so bile že predmet obravnave s strani izvedenca J.J. in njegovih argumentiranih odgovorov, kot izhajajo iz njegovih dopolnitev cenilnega poročila, pa tudi na ustnih obravnavah v prejšnjem in v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ter niso bile presojene kot utemeljene, te ocene pa kot prepričljive sodišče v celoti sprejema.

Sodišče kot neutemeljene presoja tudi tožbene navedbe, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ne bi mogle biti upoštevane cenitve iz leta 2006 oziroma da bi vse premoženje moralo biti ponovno ocenjeno, tako zaradi (slabšega) stanja stvari kot zaradi (nižje) vrednosti. Od predpisov, ki so podlaga za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, nobeden ne daje podlage za presojo, da bi v prejšnjem postopku izdelana cenitvena poročila ne bila ustrezna z vidika ugotovljenih vrednosti. Navedeni predpisi tudi ne dajejo podlage za upoštevanje slabega stanja stvari; ne glede na to je izvedenec K.K., kot je pojasnil v odgovoru na pripombe z dne 24. 8. 2011, pri uporabi Pravilnika UVS v utemeljenih primerih (namerno poškodovanje premoženja) upošteval ustrezen odbitek točk. V zvezi s povedanim se sodišče sklicuje še na sodno odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 114/2013 z dne 30. 5. 2013, iz katere izhaja, da je sedanja vrednost iz prvega odstavka 44. člena ZDen vrednost, ugotovljena po podzakonskih aktih iz 44. člena ZDen, na dan uveljavitve ZDen; da je namen določbe drugega odstavka 85. člena ZDen tudi le v valorizaciji sedanje vrednosti na dan odločanja o vrnitvi, vendar zgolj v zvezi s 5. členom Odloka, kajti ohranjanje realne vrednosti višine odškodnine je zagotovljeno s tem, da se kot obračunska enota uporablja tuja valuta (odločba Ustavnega sodišča U-I-169/2002), ter da ZDen ne določa, da mora biti sedanja vrednost realna ali tržna. Sodišče pa tožniku tudi ne pritrjuje v zvezi s pripombami, ki se nanašajo na vrednotenje zemljišč, ki se jim je po podržavljenju spremenila namembnost iz kmetijskih v stavbna. Upravno sodna praksa se pri opredelitvi, kdaj je zemljišče ob podržavljenju po pravnem statusu stavbno ter kdaj kmetijsko, ravna po odločbi Ustavnega sodišča U-I-42/93 z dne 5. 12. 1994, v kateri je Ustavno sodišče razlogovalo, da se za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so v planih stanovanjske komunalne gradnje v času podržavljenja že bila opredeljena kot gradbena ali jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis, odškodnina odmerja kot za nezazidana stavbna zemljišča; če ta pogoj ni izpolnjen, pa se podržavljena zemljišča vrednoti kot kmetijska.

Drugi tožnik je podal zelo obširne navedbe tudi v zvezi z vrednotenjem podržavljene poslovno-stanovanjske stavbe na parceli 983/2, za katero meni, da je bilo izvedeno nepravilno (v točki III. tožbe). Sodišče jih v celoti zavrača kot neutemeljene. Cenitev je izdelal izvedenec K.K. 27. 6.2011 in jo na podlagi pripomb strank v postopku dvakrat dopolnjeval in pojasnjeval (24. 8. 2011, 20. 10. 2011), cenitev pa je bila tudi obravnavana na ustnih obravnavah 9. 8. 2011 in 19. 10. 2011 ter so bila tako obravnavana in rešena vsa odprta vprašanja, pripombe upravičencev, ki niso bile upoštevane, pa so bile argumentirano zavrnjene ter je to razvidno tudi iz razlogov izpodbijane odločbe, ki jih sodišče v celoti sprejema (ter jih ne ponavlja - drugi odstavek 71. člena ZUS-1), saj so prepričljivi ter imajo podlago v spisni dokumentaciji in predpisih, po katerih se v denacionalizacijskem postopku vrednoti podržavljeno premoženje. Izrecno se sodišče strinja z ugotovitvami, ki so bile (tudi) podlaga za vrednotenje stavbe, da je bil ob podržavljenju to pritličen objekt, ki je bil po podržavljenju nadgrajen za eno nadstropje, saj se opirajo na dokumentacijo v upravnem spisu. Sodišče pa tudi pritrjuje uporabi Pravilnika UVS za vrednotenje predmetne stavbe ter ne pritrjuje navedbam drugega tožnika, da bi morala biti uporabljena volumenska metoda na podlagi 17. člena Navodila OVPPNP, iz razlogov, ki so razvidni iz izpodbijane odločbe.

Na navedbe v točki IV. tožbe drugega tožnika pa sodišče odgovarja, kot sledi. Po drugem odstavku 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Glede na to je organ za podržavljena zemljišča, za katera je bilo v postopku ugotovljeno, da so pozidana ter da pri tem ne gre za podržavljene temveč po podržavljenju zgrajene nove objekte v lasti drugega subjekta, v okviru neto aktive podržavljenega podjetja upravičencema pravilno priznal odškodnino v obveznicah SOD d.d. (prvi in drugi odstavek 43. člena ZDen) ter drugi tožnik brez podlage ugovarja, da zavezanec A. ni izkazal okoliščin, zaradi katerih vračilo v naravi ne bi bilo možno. Sodišče pa drugemu tožniku tudi ne pritrjuje, da v izpodbijani odločbi ni naveden razlog, zakaj se del nepremičnin ne vrne v naravi, kajti iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je odločitev v tem delu oprta na drugi odstavek 32. člena ZDen. Kateri objekti so bili porušeni, pa iz izpodbijane odločbe izhaja (preglednica 5) ter tožnik neutemeljeno ugovarja, da prvostopenjski organ le pavšalno ugotavlja, da večine objektov iz časa podržavljenja ni več. Tožnik protispisno navaja tudi, da izpodbijana odločba nima razlogov za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo parcele 1040/3, kajti v odločbi je organ obrazložil, da je ugotovil, ter na kakšni dejanski podlagi, da parcela ni bila premoženje podržavljenega podjetja ter da zato ni podlage za denacionalizacijo. Pripomb na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve v zvezi s parcelo 1008 pa, kot iz upravnega spisa izhaja, drugi tožnik niti ni podal ter prvostopenjska odločba o tem razlogov ne more imeti. Odgovoril pa je tožniku organ druge stopnje in z njegovim razlogovanjem se sodišče strinja, kajti naznanilni list ne predstavlja javne listine, ki bi sama po sebi izkazovala lastninsko pravico na stvari. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da sta zaradi cenitve vrednosti elektro opreme, ker je bila izdelana v ZDA dolarjih, upravičenca oškodovana; za vrednosti, ugotovljene v ZDA dolarjih, je upravni organ uporabil preračun, ki ga je prikazal v izpodbijani odločbi (v zvezi s strojno opremo, v odgovoru na pripombe na poročilo pa tudi v zvezi z elektro opremo), in za katerega sodišče ne sodi, da je v nasprotju s predpisi, ki se uporabljajo v denacionalizacijskem postopku. V zvezi s tožbeno navedbo, da je bila nepremičnina s parcelno št. 1042/1 nepravilno ocenjena, pa sodišče ugotavlja, da parcela niti ni predmet izpodbijane odločbe.

Sodišče je tožbama ugodilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zaradi povezanosti odločitve izpodbijano odločbo odpravilo v celoti, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Poleg že podanih razlogov za odpravo izpodbijane odločbe sodišče še dodaja, da odločitve, kot jo je organ sprejel v 15. točki izreka, v denacionalizacijskem postopku ni mogoče sprejeti (prvi odstavek 66. člena ZDen).

V ponovnem postopku bo organ moral odpraviti kršitve, ugotovljene v tej sodbi. V preostalem pa naj se omeji na razjasnjevanje vprašanj (kot izhaja iz tožb, bi se lahko nanašala predvsem na določitev gradbenih parcel in vrednotenje premoženja), za katera bi se morebiti izkazalo, da so ostala še nerešena oziroma na dopolnjevanje postopka, če bodo predloženi novi dokazi. V ponovnem postopku izdana odločba pa bi tudi morala v večji meri ustrezati zahtevam ZUP o vsebini izreka (213. člen), tako da bi razlogov za odločitev v izreku ne navajala, ter o vsebini in strukturiranosti obrazložitve (214. člen), tako da bi ne navajala razlogov za odločitev v smislu podajanja kronološkega poteka postopka, glede na obsežnost odločitve pa bi morala biti tudi preglednejša, kar pomeni, da bi moralo biti iz nje razvidno, na katero točko izreka se posamezen del obrazložitve nanaša. K III. točki izreka: O stroških tožečih strank je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter jima stroške priznalo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 22 %-nim DDV, ker sta pooblaščenca tožnikov zavezanca za DDV. Stranki z interesom pa je sodišče stroške priznalo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013), prav tako po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z 22 %-nim DDV, ki ga je uveljavljal pooblaščenec stranke kot zavezanec za DDV.