Jedro

„Primeren rok“ iz 104. člena in „primeren dodatni rok“ iz 105. člena OZ sta pravna standarda. Presoja, ali je sodišče pravni standard uporabilo pravilno, je vselej odvisna od okoliščin konkretnega primera.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da se mora v 15. dneh izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu ..., in jo prosto oseb in stvari izročiti tožniku. Sodišče druge stopnje je tako sodbo potrdilo.

2. Toženec je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje. Povzema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v hiši živel na podlagi ustnega dogovora, sklenjenega s tožnikom, ki je stanovanjsko hišo pridobil od toženca v izvršilnem postopku, da bo dolg, zaradi katerega je prišlo do prenosa lastninske pravice, tožniku redno mesečno odplačeval, pa je v letu 2007 ob izgubi službe s tem prenehal; do tedaj je odplačal 70 % svoje obveznosti. Tožnik mu je takrat postavil trimesečni rok za odplačilo celotnega preostanka dolga, česar ni zmogel. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo dopusti glede pravnega vprašanja, ali je šteti trimesečni rok za primeren rok v smislu določb tretjega odstavka 104. člena in drugega odstavka 105. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v okoliščinah, ko je bila ustno dogovorjena višina obveznosti, ne pa tudi izpolnitveni rok, in je dolžnik izpolnil 70 % svoje obveznosti, nato pa iz socialnih razlogov prenehal odplačevati dolg in o tem obvestil tožnika ter ga prosil za pisno pogodbo, ki bi mu omogočala nadaljnje odplačevanje obveznosti, ter ali ne pomeni v taki situaciji določitev trimesečnega roka za izpolnitev celotne obveznosti upnikovo kršitev prepovedi zlorabe pravic po 7. členu OZ. Trdi, da je ob obvestilu tožniku o nemožnosti nadaljnjega plačevanja mesečnih obrokov obveznosti le-temu predlagal sklenitev pisne pogodbe, ker bi ta tožencu omogočila pridobitev obljubljene pomoči od Rdečega križa in socialnih služb, vendar tožnik ustnega dogovora ni bil pripravljen zapisati. Glede predlaganega pravnega vprašanja zatrjuje odstop od sodne prakse, kakršna je bila izražena v zadevi II Ips 70/97. 3. Predlog ni utemeljen.

4. „Primeren rok“ iz 104. člena in „primeren dodatni rok“ iz 105. člena OZ sta pravna standarda. Presoja, ali je sodišče pravni standard uporabilo pravilno, je vselej odvisna od okoliščin konkretnega primera. Okoliščin, na katere predlagatelj navezuje pravno vprašanje o primernosti roka oziroma dodatnega roka – da je toženec že izpolnil 70 % svoje obveznosti, da je z izpolnjevanjem prenehal zaradi socialnih razlogov, da bi dolg lahko odplačeval, če bi tožnik o tem z njim sklenil pisno pogodbo – sodišče ni ugotovilo, iz razpoložljivega procesnega gradiva pa ne izhaja, da bi v zvezi s tem toženec uveljavljal v pritožbi zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, v predlogu za dopustitev revizije pa ne zatrjuje procesne kršitve. Prav stališče, da je presoja primernosti roka odvisna od številnih okoliščin konkretnega primera, je Vrhovno sodišče poudarilo tudi v zadevi II Ips 70/97. Opustitev ugotovitve teh okoliščin zato ne omogoča presoje pravilnosti uporabe obravnavanih pravnih standardov.