Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če gre za zavarovanje terjatev, določilo 918. člen ZOR ni neposredno uporabno. Po 2. odst. 143. člena ZOR pa je mogoče zavrniti uporabo določila iz zavarovalne pogodbe, da zavarovalnica lahko odkloni plačilo odškodnine, če zavarovanec nastanka škode ni prijavil v roku 6 mesecev.
Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (1.in 3. odst. izreka) se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje potem ko je za del tožbenega zahtevka postopek ustavilo zaradi umika tožbe, zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku izplačati znesek 32.342,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 10.3.1997 dalje do plačila in stroške postopka, glede nadaljnjih stroškov pa odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 38.468,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo.
Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku za znesek 32.342,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.3.1997 dalje do plačila ugodi. V pritožbi navaja, da pobijana sodba ni upoštevala določila 918. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem so nična vsa pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti. Določilo 3. tč. 1. odst. 13. čl. pogodbe štev. 9, ki izključuje obveznost zavarovalnice, če zavarovanec ne javi v šestih mesecih nastanek škodnega primera, pa je tako v skladu z navedenim določilom nično. Dalje tožeča stranka polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedi prič S.D in A.P.ter M.B. Nepravilno je sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika ravnalo tudi, ko je kot razlog zavrnitve tožbenega zahtevka uporabilo določilo 7. čl. pogodbe štev. 9, češ da tožnik ne bi smel najprej obvestiti dolžnika in šele nato vložiti akceptni nalog, ampak bi moral storiti obratno.
pritožba tožeče stranke je utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa tudi ni raziskalo za pravilno odločitev o zadevi bistvenih dejanskih okoliščin. Ni namreč mogoče pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka izgubila svoje pravice iz zavarovalne pogodbe, ker ni ravnala v skladu z določilom 13 in 7. čl. pogodbe štev. 9. V konkretnem primeru gre za zavarovanje terjatev, zato glede na določilo 2. odst. 899. čl. ZOR ne more priti direktno v poštev določilo 918. čl. ZOR, po katerem so nična pogodbena določila, po katerem bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti. Vendar je do istega zaključka, to je, da zavarovanec zaradi zamude rokov ali opustitve drugih obveznosti po nastanku zavarovalnega primera ne more izgubiti pravic iz zavarovalne pogodbe, mogoče priti tudi z uporabo splošnega določila 2. odst. 143. čl. ZOR. Po tem določilu namreč sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgublja pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej. Prav za taka določila pa vsaj po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru gre. Po določilu 3. tč. 1. odst. 13. čl. pogodbe štev. 9, ki vsebuje pravzaprav splošne poslovne pogoje tožene stranke, bi morala tožeča stranka prijaviti svoj odškodninski zahtevek pri toženi stranki v roku šestih mesecev od dneva zapadlosti neplačanega obroka, sicer ima zavarovalnica pravico, da odškodninski zahtevek odkloni. Podobne narave je tudi določilo 7. čl. pogodbe štev. 9, po katerem bi morala tožeča stranka vložiti akceptni nalog za plačilo mesečne najemnine na podružnici APP, pri kateri ima leasingojemalec žiro račun, če leasingojemalec ne plača zapadlega roka v 15-tih dneh po dospelosti. Pritožbeno sodišče je zato ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje, ne glede na to, da tožeča stranka ni opravila obveznosti iz 7. in 13. čl. pogodbe štev.
9, ugotovi, ali je škoda, ki jo tožeča stranka zahteva od tožene res nastala in v kakšni višini, ter nato o tožbenem zahtevku ponovno odloči. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.