Jedro

Za odločanje pritožbenega sodišča je bistveno stanje na dan odločanja sodišča prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi. V času odločanja o tožbenem zahtevku glede predmetne terjatve ni obstajal drug pravnomočen izvršilni naslov in zato pritožbeni očitek pravnomočno že razsojene zadeve ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi opr. št. I z dne 14.05.2002 v veljavi v 1. in 2. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 217.850,58 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13.12.2001 dalje do plačila in ji povrniti izvršilne stroške v znesku 11.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 14.05.2002 dalje do plačila. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo terjatve utemeljen. Ugotovilo je namreč, da je bila družba Z.M. d.o.o., zoper katero je bil dne 23.05.2000 izdan sklep o izvršbi in izvršba dovoljena, dne 20.10.2001 izbrisana iz sodnega registra, sklep o izbrisu pa je bil objavljen v Ur. Listu RS št. 85 z dne 29.10.2001. Upnica oziroma tožnica ni predlagala nadaljevanja postopka zoper družbenike izbrisane družbe, ampak je dne 13.12.2001 vložila predlog za izvršbo zoper družbenike, katerega je sodišče evidentiralo posebej in na podlagi tega izdalo sklep o izvršbi opr. št. I dne 14.05.2002, s katerim je dovolilo izvršbo zoper družbenika izbrisane družbe (toženca). V posledici navedenega je sodišče izvršilni postopek pod opr. št. Ig ustavilo in sklep o izvršbi v celoti razveljavilo, zaradi česar ta sklep nima nobenega učinka nasproti strankam in ne držijo trditve tožencev o tem, da gre za pravdo o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno razsojeno.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi z dne 14.05.2002 razveljavi tudi v točki 1 izreka ter zavrže predlog za izvršbo tožeče stranke z dne 13.12.2001. Toženca v pritožbi najprej opozarjata, da je sodišče ravnalo napačno, ko je odločilo, da sklep o izvršbi opr. št. I ostane v veljavi v 1. in 2. točki izreka, saj sodišče v primeru ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, odloča le o zahtevku in stroških, nikakor pa ne more vzdržati oziroma ponovno vzpostaviti veljavnost sklepa v delu, v katerem je dovoljena izvršba (2. točka izreka). Dalje pritožnika navajata, da je po njunem prepričanju nepravilen in pravno zmoten zaključek, s katerim sodišče utemeljuje svojo odločitev v II.odst. na 5. strani sodbe. Nesporno namreč je, da je sodišče s sklepom o izvršbi opr. št. I z dne 14.05.2002 ponovno odločilo o že pravnomočno razsojeni zadevi, saj je bilo o isti terjatvi tožeče stranke nasproti pravnemu predniku toženih strank že pravnomočno razsojeno s sklepom o izvršbi opr. št. Ig z dne 23.05.2000. Šteti predlog za izvršbo tožeče stranke z dne 13.12.20001, posledično kateremu je bil izdan sklep o izvršbi opr. št. I s predlogom za nadaljevanje izvršbe v zadevi opr. št. Ig ne vzdrži kritične pravne presoje. Tožeča stranka je v konkretnem primeru vložila predlog za izvršbo, v katerem je predlagala, da se ugotovi obstoj njene terjatve nasproti tožencema kot pravnima naslednikoma izbrisane družbe in jima naloži plačilo te terjatve, čeprav je v zvezi z isto terjatvijo nasproti tožencema že imela pravnomočen izvršilni naslov, sklep o izvršbi opr. št. Ig. Glede na takšno dejansko stanje bi moralo sodišče predlog za izvršbo tožeče stranke zoper toženca z dne 13.12.2001 zavreči. Sodišče povsem nekritično navaja, da ker tožnik v svojem izvršilnem predlogu z dne 13.12.2001, ki ga je vložil v enoletnem roku od objave izbrisa družbe v sodnem registru, ni navedel, da gre za nadaljevanje prekinjenega izvršilnega postopka opr. št. Ig, je sodišče štelo, da gre za začetek novega izvršilnega postopka. Glede na stanje stvari bi morala tožeča stranka namreč predlagati nadaljevanje že začetega izvršilnega postopka, ne pa predlagati ponovno odločanje o njeni terjatvi zoper toženi stranki. Neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišče prve stopnje, da je bil sklep o izvršbi opr. št. Ig razveljavljen in tako nasproti strankam nima učinka. To sicer drži, vendar je potrebno upoštevati, da je bil sklep razveljavljen 05.11.2002, kar pomeni, da je v trenutku vložitve predloga za izvršbo zoper toženi stranki in v trenutku izdaje sklepa o izvršbi opr. št. I z dne 14.05.2001 še vedno obstajal. Relevanten je namreč trenutek odločanja o predlogu za izvršbo, vložen s strani tožeče stranke zoper toženca, v tem trenutku je glede iste terjatve tožeče stranke že obstajal pravnomočen izvršilni naslov, kar bi moralo sodišče upoštevati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbene navedbe, ki trdijo drugače zato pritožbenega sodišča ne prepričajo in ne omajajo pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Predmet presoje pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi je namreč pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje z dne 25.11.2004, s katero je bilo odločeno o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo 247.007,51 SIT in je za odločanje pritožbenega sodišča je bistveno stanje na dan odločanja sodišča prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi in ne, kot to zmotno meni pritožba, trenutek odločanja o predlogu za izvršbo, vloženega s strani tožnice zoper toženca. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in za pravdne stranke tudi ni bilo sporno, je bil sklep o izvršbi opr. št. Ig, s katerim je bila dovoljena izvršba zoper družbo Z.M. d.o.o., katere družbenika sta bila toženca, izdan dne 23.05.2000 ter je bila navedena družba dne 20.10.2001 izbrisana iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), sklep o izbrisu pa je bil objavljen v Ur.listu RS dne 29.10.2001. Ker upnica (oziroma tožnica v predmetni pravdi) ni skladno z 2. odst. 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) v enem letu od objave izbrisa družbe v Ur.listu predlagala nadaljevanja izvršbe zoper družbenika izbrisane družbe, je sodišče sklep o izvršbi opr.št. Ig v celoti razveljavilo in ustavilo izvršilni postopek. Dne 13.12.2001, torej v roku enega leta od objave izbrisa družbe v Ur.listu pa je upnica za isto terjatev, o kateri je bil že izdan sklep o izvršbi zoper izbrisano družbo (opr.št. Ig) vložila predlog za izvršbo zoper družbenika izbrisane družbe, ki ga je sodišče prve stopnje vpisalo posebej in ga štelo za začetek novega izvršilnega postopka ter dne 14.05.2002 izdalo sklep o izvršbi opr.št. I, s katerim je dovolilo izvršbo zoper toženca. Ne glede na zgoraj opisani potek obeh izvršilnih postopkov, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je njegova odločitev v izpodbijani sodbi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, saj kot je bilo že navedeno, je za odločanje o pravilnosti izpodbijane sodbe odločilno stanje v času zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, dne 25.11.2004. Tega dne je bil sklep o izvršbi opr.št. Ig 80/2000 pravnomočno razveljavljen in izvršilni postopek ustavljen (sklep Višjega sodišča v K. opr.št. II Cpg 16/2003 z dne 20.02.2003) in je zato pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da takšen sklep nima nobenega učinka nasproti strankam. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v času odločanja o tožbenem zahtevku glede predmetne terjatve ni obstajal drug pravnomočen izvršilni naslov in zato pritožbeni očitek pravnomočno že razsojene zadeve ni utemeljen. Ostale pritožbene navedbe za odločitev pritožbenega sodišča niso odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP), pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ne more obdržati v veljavi sklepa o izvršbi v 2. točki izreka, pa je po oceni pritožbenega sodišča šteti kot predlog za popravo očitne pisne napake, saj izrek izpodbijane sodbe vsebuje tudi opisni del, iz katerega je razvidno, da je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi 1. in 3. točko sklepa o izvršbi (odločitev o terjatvi in izvršilnih stroških).

Pritožba torej ni uspela izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Ker toženca s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).