Jedro

Pripoznava dolga, podana pred nastopom zastaranja, kot razlog za pretrganje zastaranja, ni vezana na nobeno obličnost. Da pa bi dolžnikovo dejanje ali izjava imelo veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja v smislu 387.čl. ZOR, mora na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika. Sama po sebi torej ne zadostuje izjava dolžnika, da bo upniku nekaj plačal; izjava, ki ima veljavo pripoznave dolga se mora nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti zneska 10.000 DEM. Ugotovilo je, da je tožnikova terjatev zastarana in da zastaranje ni bilo pretrgano.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglašalo je s prvostopno dokazno oceno, ki se nanaša na dejstva v zvezi z zastaranjem in pretrganjem zastaranja. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči nepravilno uporabili določbi 387. in 388. čl. zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določata pretrganje zastaranja. Analiza dokazov bi pokazala, da je toženec svoj dolg pripoznal. Tudi tožnikova prijava z dne 4.4.1990, vložena zoper toženca na policijsko postajo v Grosupljem, je po tožnikovem mnenju pretrgala zastaranje.

Toženec v odgovoru na revizijo opozarja, da se ukvarja revizija z dejanskimi vprašanji. Meni, da je tožnik zamudil prekluzivni rok za tožbo in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pripoznava dolga, podana pred nastopom zastaranja, kot razlog za pretrganje zastaranja, ni vezana na nobeno obličnost. Da pa bi dolžnikovo dejanje ali izjava imelo veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja v smislu 387. čl. ZOR, mora na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika. Sama po sebi torej ne zadostuje izjava dolžnika, da bo upniku nekaj plačal; izjava, ki ima veljavo pripoznave dolga se mora nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi. Taka toženčeva izjava v obravnavani zadevi ni dokazana. To sta ugotovili obe sodišči, ki sta tudi pravilno vrednotili pomen izpovedb prič o tem, da je toženec obljubljal plačilo spornega zneska. Tako formulirana izjava tudi po menju revizijskega sodišča ne pomeni pripoznave posojilnega razmerja, na katerega tožnik opira svoj tožbeni zahtevek. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je rezultat dokazne ocene, sta torej sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbo 387. čl. ZOR.

Tožnikova prijava toženca tedanji postaji milice v Grosupljem z dne 4.4.1990, se je končala s sklepom o zavrženju ovadbe Temeljnega javnega tožilstva v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. Kt .../90 . EBu/JP-2 z dne 7.6.1990. Tudi če bi se štelo, da je imela ta prijava elemente vloge po 388. čl. ZOR, zaradi zavrženja ni pretrgala zastaranja (2. odst. 389. čl. ZOR).

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan. Zato je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP). Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 1. odst. 166. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP. Revizijski odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti toženec sam.