Jedro

Tožnici, na kateri je bilo dokazno breme dokazovanja nedopustnega ravnanja tožene stranke kot enega izmed elementov civilnega delikta, ni uspelo dokazati, da je zavarovanec tožene stranke ravnal v nasprotju s pravili, ki določajo ravnanje v cestnem prometu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije stroške svojega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 203.184,61 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 14.01.2002 do plačila ter pravdne stroške z zakonsklimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude." Glede na izid postopka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 33.810,00 SIT v roku15 dni.

Proti tej sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu ter pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. V pritožbi najprej izpostavlja, da je v skladu z načelom subjektivne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (154. člen ZOR) v konkretnem primeru bila tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da ni kriva za nastalo prometno nesrečo, vendar pa ni uspela dokazati, da za nastanek nesreče ni odgovorna. Sodba ima po mnenju pritožbe pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, predvsem o tem, zakaj sodišče šteje, da naj bi do trčenja prišlo na voznem pasu, po katerem je vozil motorist B.. V zvezi z ugotavljanjem krivde je sodišče ugotovilo, da je edino tožnica izpovedala, da je prišlo do trčenja motorista v avtomobil že preko sredinske vozne črte. Dejstvo pa je, da je priča F., ki je nesrečo videl, povedal, da je do trčenja prišlo že čez polovico ceste, preko bele sredinske črte, protispisen pa je razlog v sodbi, da je F. izjavil, da je prišlo do trčenja na desnem voznem pasu, gledano v smeri vožnje motorista. Trditev tožnice je potrdila tudi priča T., ki same nesreče sicer neposredno ni videl, vendar je pogledal skozi okno takoj po trčenju in potrdil, da je bilo vozilo tožnice že čez polovico ceste. Tudi priča T. je navedel, da je vozilo tožnice že speljalo in zavijalo proti levi ter da je tudi B. zavijal proti levi. T. je sicer navedel, da naj bi do trčenja prišlo še na voznem pasu B., vendar njegovi izpovedi ni moč verjeti. Nejasni so po mnenju pritožbe tudi razlogi glede zaključka sodišča, ko navede, da izjava priče T. le potrjuje smer gibanja vozila tožnice in da je do trčenja prišlo na voznem pasu motorista. Dejstvo, da je tožnica zavijala levo proti S. sploh ni sporno, zato ni jasno, kaj hoče sodišče s tem dokazati. Iz izpovedi priče T. takšnih zaključkov vsekakor ni mogoče narediti. Do trčenja ni prišlo na voznem pasu motorista, kar potrjujejo izpovedi toženke, F. in T.. Sodišče je napačno ocenilo izvedene dokaze ter posledično naredilo napačen sklep o dejanskem stanju ter napačno uporabilo materialno pravo. Nadalje pritožba navaja, da sodišče ni ugotovilo, na kolikšni razdalji naj bi bil motorist oddaljen od tožnice, ko je ta zapeljala čez vozišče na nasprotni vozni pas. Priča F. je namreč izpovedal, da je bil motorist oddaljen 30-40 metrov, kar smiselno izhaja tudi iz izpovedi B., ki je povedal, da je ravno dobro speljal, tudi priča T. ni vedel povedati, kolikšna je bila razdalja, dokazno breme pa je na toženi stranki. Ob predvideni hitrosti 40 km/h, kot je ocenilo hitrost sodišče, bi motorist potreboval za pot do trčenja cca 4 sekunde. Sodišče bi zato lahko ugotovilo, da je bila tožnica v tem trenutku že na pol poti na svojem voznem pasu. Upoštevajoč, da je tožnica komaj speljala, njena hitrost ni mogla presegati 5-7 km/h, kar je glede na izkustvena pravila zelo verjetno. Tožnica je torej najkasneje v 2,5 sekundah zapustila vozni pas, po katerem je vozil motorist, ki pa je do tega mesta porabil najmanj 4 sekunde oz. še več, ker je očitno zaviral, tožnica pa je pospeševala, kar govori v prid navedbam tožnice, da je bila že "čez črto". Krivdo za dogodek je potrebno pripisati motoristu, ki je imel vse možnosti, da se trčenju izogne tako, da bi zapeljal mimo po desnem voznem pasu. Toda motorist je zapeljal v levo, kar izhaja iz izpovedi tožnice in prič. Vse to kaže, da je lahko do nesreče prišlo le na voznem pasu tožnice. Glede na pričakovano pot in hitrost vozil, pri čemer zadošča že osnovnošolska formula v=s/t, je zaključiti, da je bila tožnica že čez črto in je odgovornost pripisati motoristu, ki poleg vsega ni imel vozniškega izpita in se je kot neizkušen voznik poskušal izogniti trčenju tako, da je zavozil na nasprotni vozni pas in trčil v sprednji del vozila tožnice, ki je zagotovo že bila na svojem voznem pasu. Na koncu pritožnica uveljavlja še stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilne dejanske okoliščine, pomembne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Z razlogi, ki jih je v obrazložitvi sodbe navedlo prvostopno sodišče, se strinja tudi pritožbeno sodišče, ki pritožnici v prvi vrsti pojasnjuje, da sodba prvostopenjskega sodišča ne zatrjevanih ne uradoma upoštevanih pomanjkljivosti, zaradi katerih naj ne bi bila zmožna preizkusa, nima, kajti sodba je v vseh odločilnih elementih obrazložena, dokazna ocena pa prepričljiva. Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožbena trditev, da nedopustno škodno ravnanje med strankama ni bilo sporno, ne drži, kajti tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala prav to, namreč, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna, ker je njen zavarovanec (voznik motorja) kršil cestno prometne predpise s tem, ko je zapeljal na levi vozni pas in trčil v tožničin osebni avtomobil, tožena stranka pa se je temu upirala z zatrjevanji, da je za nesrečo v celoti odgovorna sama tožnica, ki pri izvozu na prednostno cesto ni upoštevala pravil o prednosti in je s tem zaprla pot motoristu. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je do trčenja motorista v osebni avtomobil tožnice prišlo na voznem pasu motorista in ne na levem voznem pasu, kot je trdila tožnica. Tožnici, na kateri je bilo dokazno breme dokazovanja nedopustnega ravnanja tožene stranke kot enega izmed elementov civilnega delikta, torej takega ravnanja ni uspelo dokazati, saj tožnica ni dokazala, da je zavarovanec tožene stranke K.B. ravnal v nasprotju s pravili, ki določajo ravnanje v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je na podlagi pričanj motorista - zavarovanca tožene stranke - K.B. ter Z.T. in E.F., ki sta prometno nesrečo videla, pa tudi fotografij poškodovanega vozila, ugotovilo, da je do trčenja motorista v osebni avtomobil tožnice prišlo v D. na desnem voznem pasu ceste S.-Š., torej na voznem pasu motorista, ker je tožnica pri zavijanju levo proti S. s parkirišča ob glavni cesti motoristu zaprla pot, ko je ta vozil po glavni, prednostni cesti. Pritožbena trditev, da je priča F., ki je nesrečo videl, izpovedal, da je do trčenja prišlo že čez polovico ceste, ne drži, kajti iz njegovega pričanja izhaja, da je do trčenja prišlo pri sredinski črti, da pa je motorist vozil po sredini svojega voznega pasu, nato pa se je pomikal proti sredinski črti. Priča je sicer res izjavila, da je bil sprednji del avtomobila čez sredinsko črto, vendar iz tega ni mogoče zaključiti, kar zatrjuje pritožba, da je do trčenja prišlo na levem voznem pasu, gledano v smeri S. - Š.. Priča T., ki sicer nesreče ni videla, je res potrdila, da je bil "nos avtomobila" čez sredinsko črto, vendar s strani tožnice zatrjevanega mesta trčenja, katero naj bi bilo na tožničinem voznem pasu, ni potrdila. Nadalje pritožba skuša spodbiti pričanje priče T., ki je prometno nesrečo neposredno videl in potrdil, da je do trčenja prišlo na voznem pasu motorista B.. Njegovemu pričanju po mnenju pritožbe naj ne bi bilo moč verjeti, te trditve pa pritožba z ničimer ne pojasni, zato njena dokazna ocena ni prepričljiva. Ker tožnica ni dokazala, da je do trčenja prišlo na motoristovem levem voznem pasu, tudi navedbe, da je motorist imel vse možnosti, da se trčenju izogne tako, da zapelje mimo po desnem smernem vozišču, niso utemeljene.

V nadaljevanju pritožba ponuja oceno, v kolikšnem času je voznica pri speljevanju s parkirišča zapustila vozni pas, po katerem je vozil motorist, ter kolikšna je bila pri tem njena hitrost. Vse navedbe v tej smeri so zgolj ugibanja brez dokazne osnove, saj bi take trditve lahko bile pravno upoštevne le, če bi bile strokovno potrjene s strani izvedenca cestnoprometne stroke, kar pa ne tožeča stranka niti njen pooblaščenec nista, poleg tega pa gre za nove navedbe, podane šele v pritožbi, ne pa tudi v postopku na prvi stopnji, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odst. 337. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške, ki jih je imela z njeno sestavo in vložitvijo (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).