Jedro

Verižna kompenzacija je vrsta sporazumov o odpustih dolgov v smislu 344.člena ZOR (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 59/2000). Vsak udeleženec verižne kompenzacije je v pravnem razmerju samo z neposrednim predhodnikom in naslednikom v krogu udeležencev, z ostalimi pane. zato do prenehanja obveznosti (in terjatve) vsakega udeleŽenca verižne kompenzacije, ne da bi kdo kaj plačal (ali prejel kakšno plačilo) pride po 1. odst. 344. člena ZOR s tem, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg, kar udeleženci store s samim podpisom kompenzacije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijani 1. točki izreka sprememeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ... v 1. točki izreka razveljavi za glavnico v znesku 416.860,75 SIT in za zakonite zamudne obresti od zneska 340.989,00 SIT od 24.5.1995 do plačila in od zneska 75.871,75 SIT od 31.5.1995 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 5.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1998 do plačila ter se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne, v 3. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 8 dneh toženi stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 17.691,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1999 dalje do plačila. V preostalem izpodbijanem delu (za 26.867,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.4.1996 do plačila) se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 84.261,00 SIT, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ... vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 443.727, 75 SIT in za zakonite zamudne obresti od zneska 340.989,00 SIT od 24.5.1995 do plačila, od zneska 75.871,75 SIT od 31.5.1995 do plačila in od zneska 26.867,00 SIT od 12.4.1996 do plačial in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 13.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 13.1.1998 do plačila (1. točka izreka). Zaradi umika tožbe je v preostalem delu sklep o izvršbi razveljavilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 12.672,00 SIT (3. točka izreka). Proti 1. in 3. točki izreka sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da računa št. 11014925 za znesek 340.989,00 SIT in št. 11015208 za znesek 75.871,75 SIT nista bila poravnana z verižno kompenzacijo z dne 2.6.1995 posledica relativne bistvene kršitve določb postopka. Tožena stranka je trdila, da je bila verižna kompenzacija sklenjena na podlagi predhodnih dogovorov in v dokaz teh trditev predlagala zaslišanje direktorja. Direktor bi vedel izpovedati o vsebini predhodnega dogovora, s katerim so se stranke verižne kompenzacije dogovorile, da že sama potrditev predloga kompenzacije predstavlja plačilo, pojasnil pa bi tudi okoliščine, ki so bile vzrok tako dogovorjenemu načinu plačila. Sodišče se o predlaganem dokazu ni izjasnilo. Zaradi te kršitve sodišče ni posvetilo nobene pozornosti temu, da je bil predlog verižne kompenzacije z dne 2.6.1995 potrjen s strani vseh strank, s čimer je bil pravnoveljavno sklenjen dogovor o kompenzaciji in načinu plačila, pač pa je sklepalo, da verižna kompenzacija ni bila sklenjena. Ker sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem direktorja ni izvedlo, zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka izpolnitve ni dokazala, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj o odločilnem dejstvu plačila obstaja nasprotje med tem razlogi sodbe in pisnimi predlogi tožene stranke. Ta kršitev je podana tudi, ker je tožena stranka zatrjevala, da je do prenehanja terjatev prišlo zaradi izpolnitve na dogovorjen način, sodba po o tem odločilnem dejstvu nima razlogov. Sodišče je izhajalo zgolj iz stališča, da bi morale biti obveznosti plačane s sprovedbo kompenzacije, zato je opustilo izvajanje predlaganih dokazov v smeri dogovorjenega plačila in nepravilno uporabilo določbo 337. člena ZOR. Tudi v zvezi s plačilom računa št. 110117391 (za znesek 26.867,00 SIT) z dne 7.5.1996 je tožena stranka predlagala zaslišanje svojega direktorja, ki bi izpovedal o predhodnih dogovorih in načinu veljavne izpolnitve te obveznosti do tožeče stranke. V pritožbi je priglasila pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena, vendar iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru uradnega preizkusa iz 2. odst. 350. člena ZPP, torej glede določenih bistvenih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. V tem okviru je ugotovilo, da je prvostopno sodišče s tem, ko je nepravilno kvalificiralo verižno kompenzacijo, zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje namreč ni izhajalo iz tega, da je verižna kompenzacija vrsta sporazumov o odpustih dolgov v smislu 344. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; glej odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 59/2000), pač pa je presojalo ali je bila verižna kompenzacija izpolnjena ali ne. Vsak udeleženec verižne kompenzacije je v pravnem razmerju samo z neposrednim predhodnikom in naslednikom v krogu udeležencev, z ostalimi pa ne. Zato do prenehanja obveznosti (in terjatve) vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kdo kaj plačal (ali prejel kakšno plačilo) pride po 1. odst. 344. člena ZOR s tem, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg, kar udeleženci store s samim podpisom kompenzacije. Iz verižne kompenzacije z dne 2.6.1995 (priloga B2) je razvidno, da je bila ta sklenjena s strani pravdnih strank in MKT d.d. dne 2.6.1995. Zato je tega dne terjatev tožeče stranke do tožene po računih št. 11015208 (A3) in št. 11014925 (A1) prenehala. Ali je kasneje MKT d.d. kljub vsemu kaj plačala toženi stranki, na prenehanje obveznosti tožene stranke ne vliva, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Po določilu 2. točke 373. člena ZPP sodišče druge stopnje spremeni prvostopno sodbo, če sodišče prve stopnje zmotno uporabi materialno pravo in v posledici zmotno presodi listine, njegova odločitev pa se opira zgolj na te listine. Ker je bilo v predmetni zadevi to storjeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo za plačilo glavnice v znesku 416.860,75 SIT in za zakonite zamudne obresti od zneska 340.989,00 SIZ od 24.5.1995 do plačila in od zneska 75.871,75 SIT od 31.5.1995 do plačila in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka je predlog za izvršbo utemeljeno vložila le za znesek 26.867,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.4.1998 do plačila. Zato je upravičena le do povrnitve stroškov sodnih taks v znesku 8.100,00 SIT (2. odst. Tar. št.1. in 3. odst. Tar. št. 2. ZST) in ne v znesku 13.500,00 SIT. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo v 1. točki tudi tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 5.400,00 SIT in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o njenem dokaznem predlogu z zaslišanjem stranke, pomenijo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka. V tem primeru gre za spor majhne vrednosti po 495. členu ZPP (470.225,65 SIT). Zato je sodbo mogoče izpodbijati po določilu 1. odst. 467. člena ZPP le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb postopka glede na določila 1. odst. 458. člena, v zvezi s 1. odst. 495. člena ZPP ni mogoče uveljavljati, zato sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb ni obravnavalo. Bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP je podana v primeru, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Listine v smislu citiranega določila so listine, s katerimi stranke dokazujejo svoje navedbe (prim. 1. odst. 7. člena ZPP) in ne pripravljalne vloge strank v postopku, v katerih stranka navaja dejstva in predlaga dokaze ter se izjavlja o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Zato neupoštevanje dokaznega predloga tožene stranke z zaslišanjem njenega direktorja v pripravljalni vlogi z dne 11.11.1999 ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, kot neutemeljeno navaja pritožnica. Očitana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP pa tudi ni podana, ker sodba nima razlogov o tem, da je do prenehanja obveznosti prišlo na dogovorjen način, kot je trdila pritožnica. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih sodbe ugotovilo, da tožena stranka zatrjuje prenehanje obveznosti s sklenitvijo verižne kompenzacije z dne 2.6.1995. Ker pa je materialno pravno napačno kvalificiralo verižno kompenzacijo, je nepravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala prenehanja svoje obveznosti. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v zvezi s plačilom računa št. 110117391 (za znesek 26.867,00 SIT) z dne 7.5.1996 ni upoštevalo, da je pritožnica predlagala zaslišanje svojega direktorja, ki bi izpovedal o predhodnih dogovorih in načinu veljavne izpolnitve te obveznosti do tožeče stranke, pomenijo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb. Ker tega pritožbenega razloga po določilu 1. odst. 458. člena, v zvezi s 1. odst. 495. člena ZPP ni mogoče uveljavljati, sodišče druge stopnje teh navedb ni presojalo. Zato je pritožbo v tem delu (za znesek 26.867,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.4.1996 dalje) zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem obsegu potrdilo (353. člen ZPP). Posledica spremembe odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari je tudi sprememba odločitve o stroških postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Od zahtevanih 470.225,65 SIT je po delnem umiku tožbe in delni zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeča stranka uspela z zneskom 26.867,00 SIT, tožena pa z 443.358,65 SIT. Sodišče druge stopnje je priznalo tožeči stranki stroške sodne takse za sodbo v znesku 13.500,00 SIT oz. 1.100 točk (1. točka, v zvezi s 7.e točko Tar. št. 2 ZST). Toženi stranki pa je glede na uspeh v postopku sodišče druge stopnje priznalo stroške za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 75 točk (1. alineja 5. točke Tar. št. 21 Odvetniške tarife; v nadaljevanju OT), kar znaša ob vrednosti točke 87,40 SIT na dan izdaje prvostopne sodbe 6.555,00 SIT. Višjih stroškov za ugovor sodišče druge stopnje toženi stranki za ugovor ni priznalo, ker višji stroški po 1. alineji 5. točke Tar. št. 21 OT niso bili potrebni. Toženi stranki je sodišče druge stopnje priznalo tudi stroške sodnih taks za ugovor v višini 500 točk (3. točka Tar. št. 3. ZST), kar znaša ob vrednosti točke 13,50 SIT na dan izdaje prvostopne sodbe 6.750,00 SIT. Tožena stranka je nadalje upravičena tudi do stroškov za zastopanje na naroku v višini 150 točk (1. točka Tar. št. 15), kar znaša ob vrednosti točke 87,40 SIT na dan izdaje prvostopne sodbe 13.110,00 SIT, in stroške za poročilo stranki v višini 10 točk ( 4. točka Tar. št. 33 OT), kar znaša ob vrednosti točke 87,40 SIT na dan izdaje prvostopne sodbe 874,00 SIT. Sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo stroškov za obvestilo stranki višjih od 10 odvetniških točk, ker višji stroški po toč. 4. Tar. št. 33 OT niso bili potrebni in pa stroškov fotokopiranja, ker jih tožena stranka ni izkazala. Kot potrebne stroške pa je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo tudi 19 % DDV (1. odst. 155. člena ZPP), kar znaša 3.902,40 SIT. Sorazmerni del stroškov glede na uspeh v pravdi znese za tožečo stranko 13.500,00 SIT, za toženo pa (upoštevajoč priznane ugovorne stroške) 31.191,40 SIT. Po izvršenem pobotanju je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 17.691,40 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila. Tožena stranka je s pritožbo v pretežnem delu uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške od uspelega dela (2. odst. 165. člena, v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo stroške za napoved pritožbe v višini 20 točk (7. točka Tar. št. 33. OT), kar znaša ob vrednosti točke 90,00 SIT na dan odmere 1.800,00 SIT, stroške za sestavo pritožbe v višini 375 točk (1. točka Tar. št. 16 OT), kar znaša ob vrednosti točke 90,00 SIT na dan odmere 33.750,00 SIT in materialne stroške v višini 2% od priznanih stroškov (2. odst. 15. člena OT), kar znaša 711,00 SIT. Toženi stranki je sodišče druge stopnje priznalo tudi stroške sodnih taks za pritožbo v višini 3.200 točk (1. in 6. točka Tar. št. 3 ZST), kar znaša ob vrednosti točke 15,00 SIT na dan odmere 48.000,00 SIT.