Jedro

Ker je organ odločal o gradbenem dovoljenju preden je bilo pravnomočno odločeno o tožničinem vstopu v ta postopek, njenega predloga za obnovo ne more zavreči iz razloga, ker je bil njen predlog za vstop v postopek (zgolj) dokončno zavrnjen.

Pri obnovitvenem razlogu po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP se ne preizkuša, ali bi bila odločba zaradi okoliščin, na katere stranka opira svoj pravni interes, lahko drugačna in da sta v tem smislu navedena obnovitvena razloga po ZUP absolutna. Vendar je treba upoštevati še drugi odstavek 47. člena tedaj veljavnega GZ, ki je v tem primeru lex specialis. Določal je, da se v primeru, če oseba zahteva obnovo postopka iz razloga, ker bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, obnova dovoli le, če bi lahko pripeljala do drugačne odločitve.

Preizkus kvalificiranosti se torej zahteva, pri čemer tudi presoja, ali bi obnova lahko pripeljala do drugačne odločitve, ne pomeni, da organ odloča že o predmetu gradbenega dovoljenja, tj. ali bi predlagatelj obnove v obnovljenem postopku uspel. Gre za to, da mora presoditi ali predlagatelj zatrjuje obstoj razlogov, ki bi, če bi bili izkazani, lahko pripeljali do zavrnitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnica je po s stopnjo verjetnosti izkazala, da bi v primeru, če navedene določbe Odloka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne bi bile spoštovane, lahko prišlo do posega v njen pravni položaj. Prav tako so zatrjevani razlogi taki, da bi v obnovljenem postopku lahko pripeljali do zavrnitve izdaje gradbenega dovoljenja, saj je skladnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s prostorskim aktom pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

I.Postopek se v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti in odpravo gradbenega dovoljenja Upravne enote Grosuplje št. 351-576/2018-22 (301) z dne 5. 4. 2019, odpravo uporabnega dovoljenja Upravne enote Grosuplje št. 351-497/2019-9 (301) z dne 16. 9. 2019, ugotovitev kršitve človekovih pravic po 4. členu Zakona o upravnih sporih in plačila odškodnine, ustavi.

II.Tožba se zavrže v delu, v katerem tožnica zahteva:

-da sodišče ugotovi nezakonitost in neustavnost Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ivančna Gorica in Odloka o prvih spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ivančna Gorica ter Občini Ivančna Gorica naloži, da ugotovljeno protiustavnost v letu dni od pravnomočnosti sodbe odpravi tako, da se zagotovi selitev namenske rabe CDo ter se območje gospodarske cone ... po namenski in dejanski rabi v celoti vzpostavi v stanje pred izdajo spornih odlokov;

-da sodišče toženi stranki naloži, da v 30. dneh od prejema sodbe vloži zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti odlokov in Ustavnemu sodišču predlaga zadržanje izvršitve odlokov do dokončne odločitve tega sodišča.

III.Tožbi se delno ugodi, tako da:

-se sklep Upravne enote Ljubljana Grosuplje št. 351-576/2018-75 (301) z dne 8. 6. 2021 odpravi. Predlogu A. A. za vstop v postopek izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo 1. faze gospodarske cone ..., ki obsega gradnjo gospodarske javne infrastrukture, končanega z odločbo Upravne enote Grosuplje št. 351-576/2018-22 (301) z dne 5. 4. 2019, se ugodi, in sicer v takem obsegu, da se upravnega postopka kot stranski udeleženec udeležuje tudi A. A.;

-je B. B, s.p. dolžan plačati A. A. stroške upravnega postopka v višini 54,30 EUR v roku 15. dni od prejema te sodbe.

IV.Tožba se v delu, ki se nanaša na zahtevo tožnice, naj sodišče zadrži izvrševanje odločbe Upravne enote Grosuplje št. 351-576/2018-22 (30) z dne 5. 4. 2019 in prepove vsako nadaljnjo gradnjo in obratovanje, v delu, ki se nanaša na odpravo drugih aktov, izdanih v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ter v delu, s katerim zahteva povračilo 36,20 EUR stroškov upravnega postopka, zavrne.

V.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnice za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo 1. faze gospodarske cone ..., ki obsega gradnjo gospodarske javne infrastrukture (1. točka izreka) in zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 28. 4. 2019 vložila predlog za obnovo postopka, v katerem je organ 5. 4. 2019 B. B., s.p. (v nadaljevanju stranka z interesom) izdal navedeno gradbeno dovoljenje, in sicer iz razloga po 1., 5. in 9. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po presoji organa obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP ne obstaja, saj sodba I U 471/2019 in zadržanje okoljevarstvenega soglasja ARSO št. 35402/41-2017-66 z dne 23. 4. 2019 (v nadaljevanju OVS) niso novo dejstvo. OVS je bilo namreč zadržano 23. 4. 2019, gradbeno dovoljenje pa je bilo izdano in pravnomočno 5. 4. 2019. Zavrača tudi trditve, da naj bi investitor pridobil gradbeno dovoljenje na podlagi neresničnih navedb po 5. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, saj za to ni nobenih dokazov.

3.Po presoji organa ne obstaja niti razlog za obnovo po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, saj je bila vloga tožnice za vstop v postopek s sklepom z dne 4. 12. 2018 in nato še v ponovljenem postopku s sklepom z dne 8. 7. 2019 zavrnjena. Glede na odločitev iz 1. točke sodbe I U 1546/2019 tožnica ni bila stranska udeleženka v postopku. Ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, da bi imela status stranske udeleženke po 36. členu Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) in niti po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj parc.št. 843/3 in 843/4 k.o. ..., katerih lastnica je, po poročilu o vplivih na okolje nista v območju vpliva nameravane gradnje. Tožnica je pojasnila, da njen interes varujejo določbe Odloka o prostorskem načrtu Občine Ivančna Gorica (v nadaljevanju Odlok), še posebej zaradi poslabšanja bivalnih razmer, povečanja hrupa, onesnaženosti zraka zaradi prahu, vibracij, prometa, itd. Vendar tega ni izkazala. Pri tem pa OVS vsebuje pogoje, ki so namenjeni preprečevanju, zmanjševanju in odstranitvi vplivov na okolje, obnova postopka izdaje OVS pa je bila dovoljena izključno iz procesnih razlogov. V zvezi s tožničinimi ugovori glede nezakonitosti in neustavnosti OPN Ivančna Gorica pa organ pripominja, da je OPN sprejet in veljaven in da presoja ustavnosti in zakonitosti ni v njegovi pristojnosti.

4.Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

5.Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi obširno opisuje postopke v zvezi s sprejemom in spremembo Odloka, izdajo OVS, izdajo gradbenega dovoljenja ter obnovo teh postopkov. Organu očita več procesnih kršitev, in sicer opustitev ustne obravnave in to, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Uveljavlja, da predloga za obnovo po 9. točki 260. člena ZUP, ki deluje absolutno, ni mogoče zavrniti na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP. Trdi, da organ ni spoštoval pravnega mnenja sodišča v zadevah I U 471/2019 in I U 1546/2019, iz katerih izhaja, da je njen pravni interes za udeležbo izkazan. Njena pravna korist naj bi bila izkazana z zadostno verjetnostjo, saj Odlok določa, da če se v ... izkaže potreba po večji širitvi obstoječih gospodarskih dejavnosti, kot jo dopušča območje za enoto ..., se celotna dejavnost preseli v eno od gospodarskih con. Namen prostorskega akta naj bi bil jasen, tj., da se zaradi posegov v prostor bivalne razmere ne smejo poslabšati, kar pomeni, da so zavarovani njeni interesi v zvezi z uživanjem lastninske pravice. Tožnica je za to pravico prikrajšana, saj bodo, kot obširno opisuje, bivanjske razmere zaradi hrupa, slabšega zraka in vibracij bistveno slabše, kar vse bo vplivalo na njeno zdravje in premoženje. Trdi, da je investitor že v sami projektni dokumentaciji prikazal neresnične podatke, saj je dokazala, da so se posegi izvajali pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja, kar je razlog za obnovo postopka po 5. točki 260. člena ZUP. Ne strinja se z organom, da naj bi bila dejavnost, ki se od njene nepremičnine nahaja na razdalji 5 m, dovoljena že vrsto let. Dovoljena je bila izjemoma v letu 2013 s sprejemom Odloka. Ne strinja se niti s tem, da je organ zavrnil njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka, saj je s pritožbami uspela. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in uveljavlja povračilo stroškov postopka.

6.Toženka na tožbo ni odgovorila.

7.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je sklicevanje na sodbe sodišča neutemeljeno, saj organom nalagajo odpravo procesnih pomanjkljivosti. Opozarja, da v postopku dovolitve obnove ni mogoče ugotavljati dejanskega stanja, ne da bi bil prej izkazan razlog za obnovo, ki ga tožnica ni izkazala. Trdi, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano na podlagi pravnomočnega OVS in dodaja, da je tudi v obnovljenem postopku izdaje tega soglasja pristojno ministrstvo z odločbo št. 35402-41/2017 z dne 10. 10. 2020 OVS vzdržalo v veljavi. Neresnične so izjave o njeni krivi izpovedbi; kazenske ovadbe so bile v celoti zavržene. Tožnico na splošno moti poseg, ki ga dopušča Odlok, s tem pa ni verjetno izkazala, da naj bi imela v postopku izdaje gradbenega dovoljenja status stranke v postopku. Za svoje trditve tudi nikoli ni predložila nobenega dokaza. Opozarja, da tožnica v vseh postopkih navaja oddaljenost stanovanjske hiše od obstoječe dejavnosti stranke z interesom, ki ne sodi v območje gospodarske cone ... in se na tej lokaciji, neposredno na meji s tožničino nepremičnino, odvija že dobrih 20 let. Predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka

8.Tožnica je v tožbi, ki jo je vložila zoper sklep o zavrženju njenega predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo 1. faze gospodarske cone ..., ki obsega gradnjo gospodarske javne infrastrukture, poleg tožbenega predloga, ki se nanaša na odpravo tega akta, izpodbijala tudi druge upravne akte oziroma uveljavljala še druge tožbene predloge. Zahtevala je, naj sodišče ugotovi ničnost in podrejeno odpravi gradbeno dovoljenje Upravne enote Grosuplje št. 351-576/2018-22 (301) z dne 5. 4. 2019 in odpravi uporabno dovoljenje Upravne enote Grosuplje št. 351-497/2019-9 (301) z dne 16. 9. 2019. Nadalje je v tožbi uveljavljala kršitev človekovih pravic, tj. kršitev pravice do učinkovitega pravnega varstva, pravice do poštenega sojenja in pravice do sodnega varstva po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zahtevala odškodnino za nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Uveljavljala je tudi neustavnost in nezakonitost Odloka.

9.Sodišče jo je v pozivu z dne 19. 4. 2024 na podlagi 35. člena ZUS-1 pozvalo, naj za te zahtevke, ker temeljijo na drugačni dejanski in pravni podlagi, vloži samostojne tožbe, da bo sodišče zadevo razdružilo in ji pojasnilo, da bo tožbo za plačilo odškodnine odstopilo v obravnavanje pristojnemu sodišču. Tožnica je nato z vlogo z dne 25. 4. 2024 sodišču sporočila, naj se navedeni zahtevki "črtajo".

10.Sodišče je štelo, da tožbo v navedenih delih umika.

11.Po določbi prvega odstavka 34. člena ZUS-1 lahko tožnik umakne tožbo brez privolitve toženca do pravnomočne odločbe. Ker v obravnavani zadevi sodišče o navedenih delih tožbe še ni odločilo, je na podlagi določbe drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek v tem obsegu s sklepom ustavilo.

K II. točki izreka

12.Po 35. členu ZUS-1 lahko tožnik v upravnem sporu z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu le, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče.

13.Sodišče je z dopisom z dne 19. 4. 2024 tožnico seznanilo s stališčem, da tožbe zaradi ugotovitve neustavnosti in nezakonitosti Odloka o oziroma njegovih sprememb glede na 35. člen ZUS-1 ni mogoče uveljavljati v isti zadevi, saj ne temelji na isti dejanski in pravni podlagi kot zahteva za odpravo sklepa o zavrženju njenega predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Pozvalo jo je, naj vloži novo tožbo, ker sicer tožba v tem delu ne bo sposobna za obravnavanje in jo bo sodišče zavrglo.

14.Tožnica je pojasnila, da uveljavlja neustavnost in nezakonitost prostorskega akta v okviru načela exceptio illegalis, tako da uveljavlja, naj se ta predpis ne uporabi kot podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Pri tem pa je kljub takemu pojasnilu vztrajala, da naj sodišče razsodi o nezakonitosti in neustavnosti Odloka, Občini Ivančna Gorica naloži, da ugotovljeno protiustavnost v letu dni od pravnomočnosti sodbe odpravi, tako da se zagotovi selitev namenske rabe ... ter se območje gospodarske cone ... po namenski in dejanski rabi v celoti vzpostavi v stanje pred izdajo spornih odlokov ter toženi stranki naloži, da v 30. dneh od prejema sodbe vloži zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti odlokov ter Ustavnemu sodišču predlaga zadržanje izvršitve odlokov do dokončne odločitve tega sodišča.

15.Ker tožnica pomanjkljivosti ni odpravila, je sodišče v tem delu tožbo zavrglo. Tožnica namreč uveljavlja zahtevek, ki temelji na določbah Zakona o urejanju prostora (58. člen ZUreP-2 in 61. člen ZUreP-3). Poleg tega se del zahtevka nanaša na Občino C., ki sploh ni stranka v postopku. Nadalje tožnica zahtevo, naj toženka vloži zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti odlokov, opira na Zakon o Ustavnem sodišču. Izpodbijani upravni akt pa je izdan na podlagi določb ZUP, torej na drugi pravni podlagi.

K III. točki izreka

16.Tožba je v delu utemeljena.

17.Toženka je štela, da tožnica s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča I U 471/2019 uveljavlja novo dejstvo oziroma dokaz po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP in presodila, da odločitve sodišča niso dejstvo. Po njenem prepričanju novo dejstvo ni niti zadržanje OVS. To utemeljuje s tem, da je bilo OVS zadržano 23. 4. 2019, gradbeno dovoljenje pa je bilo izdano 5. 4. 2019.

18.Po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

19.Sodišče po vpogledu v predlog za obnovo postopka ugotavlja, da tožnica v njem ni uveljavljala, da so te odločitve novo dejstvo oziroma nov dokaz, ampak je trdila, da je njena pravna korist izkazana zaradi sodbe I U 1684/2018 z dne 9. 10. 2018 in sklepa o priznanju statusa stranske udeleženke v postopku izdaje OVS. Navajala je še, da je že s tem, ko bo postopek OVS obnovljen, podana podlaga za vstop v postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Nadalje je trdila, da je treba že zato, ker je uspela v zadevi I U 471/2019, v kateri naj bi sodišče njene tožbene navedbe opredelilo kot utemeljene, zadevo vrniti v stanje pred izdajo gradbenega dovoljenja in da bi morala Upravna enota Grosuplje začeti postopek obnove po uradni dolžnosti. Uveljavljala je torej, da že iz teh odločitev izhaja, da je njen pravni interes izkazan in da bi zato morala biti v njem udeležena.

20.V skladu s prvim odstavkom 261. člena ZUP lahko obnovo upravnega postopka predlaga stranka; organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Obnovo lahko predlaga tudi oseba, ki bi morala biti udeležena v prejšnjem postopku kot stranka ali stranski udeleženec, možnost udeležbe pa ji ni bila dana, vendar samo zaradi obnovitvenega razloga (torej razloga iz 9. točke 260. člena ZUP), ne pa tudi iz drugih razlogov, iz katerih lahko obnovo predlaga le tista oseba, ki je v dokončno končanem postopku že sodelovala kot stranka ali stranski udeleženec.

21.Ker tožnica v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni bila udeležena kot stranka, so vse trditve strank in ugotovitve toženke glede obnovitvenega razloga po 1. in 5. točki prvega odstavka 260.člena ZUP pravno nepomembne. Zato se sodišče do njih ne opredeljuje.

22.Kljub napačnemu razumevanju tožničinih navedb, pa sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ izrekla tudi o neutemeljenosti teh trditev, kar sodišču omogoča presojo njunih razlogov. Iz obeh odločb namreč izhaja stališče organov, da v teh odločitvah tožnici pravni interes ni bil priznan. Prvostopenjski organ je namreč v zvezi s sodbo I U 471/2019 ugotovil, da je bila tožnica z njo pozvana, naj konkretno pojasni, katera določba prostorskega akta naj bi varovala njen pravni interes. S tem je na razumljiv način zavrnjena njena trditev, da (že) iz te sodbe izhaja, da naj bi bil njen pravni interes izkazan. Drugostopenjski organ pa je še dodal, da je prvostopenjski organ skladno z navodili iz sodbe I U 1546/2019 odpravil procesne pomanjkljivosti prejšnjega sklepa o zavrženju predloga za obnovo, iz česar jasno izhaja ugotovitev, da je ta sodba odpravljenemu aktu očitala procesne kršitve. Nadalje sta oba organa v zvezi s tožničinim sklicevanjem na njen položaj v postopku izdaje OVS njene navedbe zavrnila z razlogom, da je bil OVS v času izdaje in pravnomočnosti gradbenega dovoljenja tj. 5. 4. 2019 pravnomočen. Ugotavljata, da je bilo OVS zadržano šele 23. 4. 2019, zaradi česar sodita, da to zadržanje nima vpliva na gradbeno dovoljenje in tožnica s tem ne more utemeljiti svojega pravnega interesa.

23.Sodišče po vpogledu v upravni spis in sodbe naslovnega sodišča ugotavlja, da tožnica v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni imela položaja stranke. Upravna enota Grosuplje je namreč s sklepom št. 351-576/2018-7 (301) z dne 4. 12. 2018 njen predlog za vstop v postopek zavrnila. Nadalje je Upravna enota Grosuplje dne 5. 4. 2019, tj. preden je Upravno sodišče odločilo o tožbi zoper sklep o položaju stranke v postopku, stranki z interesom izdala gradbeno dovoljenje, ki je zaradi odpovedi pravici do pritožbe istega dne postalo pravnomočno. Sodišče, ki s tem dejstvom ni bilo seznanjeno, je 10. 4. 2019 s sodbo I U 471/2019 tožbi ugodilo in sklep odpravilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v novo odločanje. Upravna enota Grosuplje je nato ponovno zavrnila tožničino zahtevo za vstop v postopek, kar je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 35108-9/2019-34-KB z dne 20. 9. 2019 spremenilo tako, da je njeno vlogo zavrglo. Tožnica je medtem 18. 4. 2019 zahtevala obnovo postopka, Upravna enota Grosuplje pa je s sklepom št. 351-576/2018-43 (301) z dne 9. 7. 2019 ta njen predlog zavrgla, ker ga ni podala upravičena oseba. Upravno sodišče je s sodbo I U 1546/2019 tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-9/2019-34-KB z dne 20. 9. 2019 zavrnilo, ugodilo pa je tožbi zoper sklep Upravne enote Grosuplje št. 351-576/2018-43 (301) z dne 9. 7. 2019 tako, da ga je odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje.

24.Iz sodbe I U 471/2019 izhaja, da je sodišče sklep št. 351-576/2018-7 (301) z dne 4. 12. 2018 odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje, ker obrazložitev izpodbijanega sklepa ni omogočala preizkusa. Nadalje je ugotovilo, da je toženka napačno uporabila predpis, saj tožničine zahteve za vstop v postopek ni presojala po 36. členu GZ ampak zgolj po 43. členu ZUP. Iz navedene sodbe tako ne izhaja stališče, da naj bi bil pravni interes tožnice za sodelovanje v postopku izkazan, ampak da mora toženka ugotoviti za to relevantne okoliščine in jih presoditi ter presojo utemeljiti na način, da bo sodišče njene razloge lahko preizkusilo. Pri tem je sodišče navedlo, na kar se sklicuje prvostopenjski organ, da mora tožnica konkretno pojasniti, katera določba prostorskega akta naj bi varovala njen pravni interes in v čem se to kaže.

25.Da naj bi bil pravni interes tožnice za udeležbo v postopku izkazan, ne izhaja niti iz sodbe I U 1546/2019, v kateri je sodišče presojalo zakonitost sklepa št. 351-576/2018-43 (301) z dne 9. 7. 2019, s katerim je bil tožničin predlog zavržen zato, ker je bila njena vloga za vstop v postopek dokončno zavrnjena preden je postalo gradbeno dovoljenje pravnomočno. Sodišče je s tem v zvezi navedlo, da se organ, ker je izdal gradbeno dovoljenje, ne da bi počakal na pravnomočno rešitev upravnega spora v zvezi s tožničino zahtevo za udeležbo v tem postopku, v izpodbijanem sklepu ne more (uspešno) sklicevati, da podlaga za obnovo po 9. točki 260. člena ZUP ni podana. Iz tega ne izhaja, da je sodišče štelo, da je tožničin pravni interes za udeležbo v postopku izkazan, tj. da bi morala biti stranka v postopku. Sodišče je poudarilo, da organ, ker je odločal o gradbenem dovoljenju preden je bilo pravnomočno odločeno o tožničinem vstopu v ta postopek, njenega predloga za obnovo ne more zavreči iz razloga, ker je bil njen predlog za vstop v postopek (zgolj) dokončno zavrnjen. V nadaljevanju je ugotovilo, da organ tožnici preden je odločil o predlogu za obnovo ni dal možnosti izjave, zaradi česar je bil sklep o zavrženju predloga za obnovo odpravljen, zadeva pa vrnjena organu v ponovni postopek. Sodišče s tem v zvezi še dodaja, da je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 116/2024 opozorilo, da že iz zadeve I Up 84/2016 izhaja, da mora biti o vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se (tujega) postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, odločeno v času trajanja tega postopka. To potrjuje stališče sodišča v zadevi I U 1546/2019, da se, ker organ pri izdaji gradbenega dovoljenja ni počakal do pravnomočne odločitve o tožničinem položaju stranke v postopku, ni mogoče sklicevati na določbe četrtega odstavka 261. člena ZUP.

26.Nadalje iz upravnega spisa izhaja, da je Ministrstvo za okolje in prostor v izvrševanju sodbe I U 1684/2018 z dne 9. 10. 2018 z odločbo št. 35402-15/2018/20 z dne 13. 3. 2019 tožnici priznalo položaj stranke v upravnem postopku izdaje OVS. Postopek izdaje tega dovoljenja pa je bil obnovljen z odločbo tega organa št. 35402-41/2017-66 z dne 23. 4. 2019. S to odločbo je bilo izvrševanje OVS zadržano do izdaje upravnega akta, ki bo izdan v obnovljenem postopku.

27.Tožnica trdi, da ji gre položaj stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja že zaradi samega priznanja položaja stranke v postopku izdaje OVS dne 13. 3. 2019.

28.Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi relevantno, da je predmet gradbenega dovoljenja poseg s pomembnimi vplivi na okolje in da GZ v času izdaje gradbenega dovoljenja ni poznal integralnega gradbenega dovoljenja, tj. dovoljenja, v katerem sta združena postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja in gradbenega dovoljenja. Tedaj sta se za posege s pomembnimi vplivi na okolje izdala dva ločena upravna akta; okoljevarstveno soglasje in gradbeno dovoljenje. Po 50. členu ZVO-1 je bilo treba pred začetkom izvajanja posega, ki lahko pomembno vpliva na okolje, izvesti presojo njegovih vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Nadalje je prvi odstavek 61. člena ZVO-1 določal, da če je za nameravani poseg v okolje iz 51. člena tega zakona treba pridobiti gradbeno dovoljenje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, mora organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, pred njegovo izdajo zaprositi ministrstvo, da potrdi skladnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s projektnimi pogoji za nameravani za poseg v okolje, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, in do odločitve ministrstva prekiniti postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. Pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja je bila torej skladnost projekta z okoljevarstvenim soglasjem, kar obenem pomeni, da je bilo za tovrstne posege okoljevarstveno soglasje eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Vprašanje, ali je poseg z okoljskega vidika sprejemljiv, se je tako presojalo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, obstoj tega soglasja pa je bilo postopku izdaje gradbenega dovoljenja predhodno vprašanje.

29.Vendar odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35402-15/2018/20 z dne 13. 3. 2019 o priznanju položaja stranke v postopku, ne posega v OVS, s katerim je bilo predhodno vprašanje (da nameravani poseg nima prekomernih vplivov na okolje) pravnomočno rešeno pred priznanjem tega položaja tožnici. Da se izvrševanje OVS zadrži, pa je bilo odločeno šele z odločbo št. 35402-41/2017-66 z dne 23. 4. 2019, s katero je bila dovoljena obnova postopka izdaje OVS, ko je bilo gradbeno dovoljenje že pravnomočno. Zato dovolitev obnove postopka izdaje OVS na gradbeno dovoljenje ni mogla vplivati. Tožnica tako glede na predpise, veljavne v času, ko je bilo gradbeno dovoljenje izdano in glede na opisano stanje postopkov s tem, da ima položaj stranke v postopku izdaje OVS, ne more izkazati, da ima položaj stranke tudi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Prav tako ne more izkazati, da je bilo predhodno vprašanje drugače rešeno, kar bi bil sicer razlog za obnovo po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP.

30.Tožničine trditve, da naj bi njen pravni interes izhajal že iz navedenih aktov tako tudi po presoji sodišča ne držijo.

31.Tožnica svoj pravni interes za udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja opira še na določbe Odloka, komunalno opremljenost in nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo.

32.Po prvem odstavku 43. člena GZ je pristojni upravni organ za gradbene zadeve med drugim lahko izdal gradbeno dovoljenje, če je bila gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov, in z določbami predpisov o urejanju prostora (1. točka); če iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba (4. točka); če je plačano nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo, če je to predpisano v 92. členu tega zakona, ali je plačan prvi obrok nadomestila za degradacijo in uzurpacijo, če je odobreno njegovo obročno odplačevanje in odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča (7. točka).

33.Sodišče sodi, da tožnica ne more izkazati svojega pravnega interesa z uveljavljanjem, da naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po 4. in po 7. točki prvega odstavka 43. člena GZ, saj gre za določbe, ki ščitijo javni interes. Svoj pravni interes tako lahko utemelji le na podlagi 1. točke prvega odstavka 43. člena GZ, tj. s tistimi določbami Odloka, katerih namen ni zgolj varovanje javnega ampak tudi zasebnega interesa lastnikov zemljišč, katerih uživanje lastninske pravice bi bilo v konkretnem primeru z gradnjo lahko prizadeto.

34.V predlogu za obnovo postopka je tožnica svoj pravni interes utemeljevala (tudi) s tistimi določbami Odloka in Ustave, ki se nanašajo na varstvo okolja. Te naj bi ji zagotavljale, da z nameravanim posegom ne bo prišlo do prekomernega vpliva na zdravje, tj. do večje onesnaženosti zraka, povečanega hrupa, elektromagnetnega sevanja, svetlobnega onesnaževanja ter vibracij in do prekomernega vpliva na njeno premoženje. Kot dokaz je predložila mnenje NIJZ z dne 3. 6. 2015 in sklep o začetku postopka spremembe odloka, ki govori o razvoju gospodarskih dejavnosti, ki generirajo promet. Po pozivu organa je v vlogi z dne 3. 7. 2019 predložila dodatna dokazila, tj. meritve hrupa, ki so del celovite presoje vplivov na okolje in meritve, ki so del spisa za izdajo OVS. Nadalje je predložila grafične dele odloka, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo območje naselja ... uvrščeno v II. stopnjo varstva pred hrupom.

35.Iz prvostopenjskega sklepa izhaja ugotovitev, da parc. št. 843/3 in 843/4 k.o. ... nista na območju vpliva gradnje, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Organ se nadalje sklicuje na to, da OVS vsebuje tudi pogoje, ki so namenjeni preprečevanju in zmanjšanju oziroma odstranitvi škodljivih vplivov na okolje in so za investitorja obvezni. Ugotavlja, da tožnica svoj pravni interes utemeljuje z določbami Odloka, ki naj bi ji zagotavljale, da se bivalne razmere zaradi hrupa, praha, vibracij, povečanega prometa, onesnaženosti zraka, itd. ne bodo povečale. Vendar pa je presodil, da zatrjevanega poslabšanja s predloženimi dokazili ni izkazala.

36.Tožnica trdi, da je organ v tem delu dejansko odločal ne le o verjetnosti, ali bo prišlo do poslabšanja tožničinega položaja ampak o tem, da do poslabšanja ne bo prišlo (češ, da tožnica tega ni dokazala).

37.Kot je sodišče že pojasnilo, se v času izdaje spornega gradbenega dovoljenja za objekte s pomembnimi vplivi na okolje, ti vplivi niso presojali v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja je moral pridobiti mnenje ARSO, da je projekt v skladu z okoljevarstvenim soglasjem. V času izdaje gradbenega dovoljenja je bil OVS, s katerim je bil poseg dovoljen, ker je bilo presojeno, da nima prekomernih vplivov na okolje, pravnomočen. Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, pa je organ na ta posamični akt vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP). Zato ti razlogi izpodbijanega sklepa niso pravno nepomembni, saj organ v času izdaje gradbenega dovoljenja v zvezi z vprašanjem vplivov nameravanega posega na okolje ne bi mogel odločiti drugače, kot je odločil pristojni organ. Prav tako so nepomembne tožničine obširne tožbene navedbe o tem, da se z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskem načrtu Občine Ivančna Gorica (v nadaljevanju Odlok o spremembi odloka) njeno neposredno bližino dodaja manj strogo območje varstva pred hrupom (IV. območje varstva), da ni upoštevan noben protihrupni ukrep, da bo hrup presegal dovoljene meje, da bodo prevelike tudi vibracije, da bo v zraku preveč prahu in da bi morali biti stranki z interesom naloženi drugačni omilitveni ukrepi. Enako velja za tožbene trditve, da naj bi bilo vplivno območje v PVO določeno napačno in da opravljena presoja vplivov na okolje ni upoštevala vseh kumulativnih vplivov, češ da dejavnosti, ki bodo umeščene v gospodarsko cono, še niso znane.

38.V postopku izdaje OVS, v katerem se presojajo vplivi posega na okolje oziroma zdravje ljudi in njihovo premoženje, je bil tožnici zaradi bližine njenih nepremičnin nameravanemu posegu priznan položaj stranke in postopek izdaje OVS obnovljen. Tožnica lahko zato vse ugovore, ki se tičejo prekomernih vplivov na okolje, ki jih zatrjuje v tem postopku, uveljavlja v postopku obnove postopka izdaje OVS. Organ, ki je pristojen za izdajo OVS, je te ugovore dolžan presojati, saj so tam relevantni. Glede na to sodišče njenih obširnih tožbenih navedb v zvezi s prekomernimi vplivi posega na okolje v tem postopku ne obravnava.

39.Nadalje je tožnica v predlogu za obnovo svoj položaj stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja utemeljevala s tem, da ji Odlok zagotavlja pravico do preselitve obstoječe dejavnosti, oziroma da prepoveduje širitev gospodarskih dejavnosti na območju .... Trdi, da se te dejavnosti sedaj širijo. Poleg tega je uveljavljala neustavnost in nezakonitost Odloka o spremembi odloka, ki naj bi bil v nasprotju z ustavo, zakonom in tudi sam s seboj, tj. s posebnimi prostorsko ureditvenimi pogoji za ... (v nadaljevanju PIPP za ...), ker v neposredno bližino njene hiše, kljub tej prepovedi, umešča gospodarsko cono. Pred sprejemom Odloka naj bi bili gospodarski coni le na lokacijah ... in ..., lokacija ... pa naj bi bila po Odloku o prostorsko ureditvenih pogojih za ... opredeljena kot vaško naselje. Ker naj bi stranka z interesom svojo dejavnost opravljala na kmetijskih zemljiščih, pa naj bi občina te legalizirala z Odlokom, v katerem je območje dejavnosti stranke z interesom uvrstila v območje ... s pripadajočo omejitvijo za ... Tožnica je svoj pravni interes za udeležbo v postopku utemeljevala še s 33. členom Uredbe o prostorskem redu Slovenije in določbo Odloka, po katerih je treba za stik med območji proizvodnih dejavnosti in stanovanj zagotoviti ustrezne odmike in zelene pasove.

40.V tožbi vztraja, da je njen pravni interes izkazan z navedenimi določbami odloka in uredbe. Trdi, da iz priloge 1 odloka, ki se nanaša na PPIP za ..., izhaja, da ima pravico ob širitvi gospodarske dejavnosti na tem območju zahtevati preselitev obstoječe dejavnosti. Uveljavlja tudi, da ji ta določba jamči, da ne bo prišlo do večje širitve gospodarske dejavnosti, torej do širitve, ki ne bo večja, kot jo dopušča območje. Trdi, da je bila določba kršena s tem, ko je bila tik ob območje ... s 17. členom Odloka o spremembah Odloka umeščena nova gospodarska cona ... in da gre s tem za širitev območja ..., ki je večja, kot jo dopušča območje in s tem določbe PIPP za ... Zatrjuje tudi kršitve postopka, med drugim zato, ker se organ v razlogih izpodbijanega sklepa ni opredelil do vseh njenih zahtevkov in navedb, ampak je podal zgolj pavšalne razloge za svojo odločitev. Nadalje uveljavlja kršitev 267. člena ZUP, ker je predlagala obnovo po 9. točki 260. člena ZUP, ki deluje absolutno. Uveljavlja tudi, da je organ neutemeljeno odločal, ali bi okoliščine, ki jih v predlogu za obnovo zatrjuje tožnica, pripeljali do drugačne odločitve, saj to predstavlja šele naslednjo fazo presoje.

41.Po 265. člen ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Vrhovno sodišče je v povezavi z 9. točko prvega odstavka 260. člena ZUP to določbo razložilo tako, da je oseba, ki je upravičena predlagati obnovo tista, ki glede na konkretne okoliščine primera izkaže, da bi bil njen pravni interes lahko prizadet in bi zato imela pravico, da se udeležuje brez njene udeležbe končanega postopka. O tem, ali bi prišlo do nedovoljenega posega v položaj stranskega udeleženca, se odloča v postopku o glavni stvari, torej v obnovljenem postopku. Dejanska presoja posega v pravno korist predlagatelja obnove (v obravnavani zadevi tožnice), torej ali je do posega prišlo (in zato izdaja gradbenega dovoljenja ni dopustna), je po naravi stvari lahko šele predmet odločbe izdane v obnovljenem postopku.

42.Nadalje prvi odstavek 267. člena ZUP določa, da mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, ko prejme predlog, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Nadalje tretji odstavek določa, da če so pogoji iz prvega odstavka tega člena izpolnjeni, preizkusi pristojni organ, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, razen v primeru iz 9. in 10. točke 260. člena; če ugotovi, da niso, zavrne predlog s svojo odločbo.

43.Sodišče se tako strinja s tožnico, da se pri obnovitvenem razlogu po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP ne preizkuša, ali bi bila odločba zaradi okoliščin, na katere stranka opira svoj pravni interes, lahko drugačna in da sta v tem smislu navedena obnovitvena razloga po ZUP absolutna. Vendar je treba upoštevati še drugi odstavek 47. člena tedaj veljavnega GZ, ki je v tem primeru lex specialis. Določal je, da se v primeru, če oseba zahteva obnovo postopka iz razloga, ker bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, obnova dovoli le, če bi lahko pripeljala do drugačne odločitve.

44.Preizkus kvalificiranosti se torej zahteva, pri čemer tudi presoja, ali bi obnova lahko pripeljala do drugačne odločitve, ne pomeni, da organ odloča že o predmetu gradbenega dovoljenja, tj. ali bi predlagatelj obnove v obnovljenem postopku uspel. Gre za to, da mora presoditi ali predlagatelj zatrjuje obstoj razlogov, ki bi, če bi bili izkazani, lahko pripeljali do zavrnitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

45.Odlok v prilogi za PPIP za ... določa: […] Na območju z namensko rabo ... so dopustne dejavnosti gradbeništvo, gradbena mehanizacija, avtoprevozništvo ter sorodne in spremljajoče dejavnosti. Dopustne so ureditve za potrebe obstoječih dejavnosti. Ob potrebi po večji širitvi, kot jo dopušča območje in pogoji za to enoto, se celotna dejavnost preseli v eno od gospodarskih con.

46.V zvezi z bariero med in gospodarsko cono in stanovanjskim območjem pa točka d) 4. 10. PIPP za gospodarsko cono ... (EUP IVG-31) določa merila in pogoje za urbanistično, arhitektonsko in krajinsko urejanje te cone. V devetnajstem odstavku, z naslovom "Oblikovanje odprtih površin", je v 6. alineji določeno, da se na južnem delu gospodarske cone na stiku z naseljem ... uredi 10,00 m široka zelenica, gosto naseljena z visokoraslim drevjem in grmovnicami, tako da se zagotovi zelena bariera na stiku med stavbnimi zemljišči v naselju ... in območjem gospodarske cone. Nadalje zadnji odstavek točke 8. 10. PIPP za gospodarsko cono ... z naslovom "Rešitve in ukrepi za varstvo okolja in naravnih virov" določa, da se kot bariera za širitev prahu na območju zelenih površin med območjem GC in naseljem izvede ustrezna nasaditev.

47.Ker preselitev dejavnosti ni predmet upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja, se sodišče ne opredeljuje do tega, ali Odlok ob ustavnoskladni razlagi predpisa omogoča, da se obstoječega uporabnika prostora prisili, da opusti obstoječo dejavnost oziroma jo preseli, ne da bi obstajali pogoji za razlastitev. Je pa citirano določbo mogoče razumeti tako, da prepoveduje večjo širitev, kot jo dopušča območje in pogoji za to enoto. Zato je tistim, ki jim Odlok zagotavlja, da večje širitve gospodarske dejavnosti na območju ..., kot jo dopušča območje in pogoji, ne bo, po presoji sodišča treba priznati pravni interes za udeležbo v postopku. Prav tako iz Odloka izhaja, da imajo stanovalci objektov na stiku naselja ... z območjem gospodarske cone in naselja pravico udeleževati se postopkov, v katerih bi lahko zaščitili svoje pravne koristi v zvezi z izvedbo ustrezne ustrezne nasaditve in zagotovitvijo ustreznih odmikov.

48.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica (so)lastnica nepremičnin parc. št. 843/3 in 843/4 k.o. ..., ki se glede na grafične priloge Odloka nahajajo v EUP ŠKR-1, torej v območju na katerega se nanaša citirana določba Odloka. Iz grafičnega dela prilog Odloka in iz tožničinih navedb, ki so ostale neprerekane, izhaja, da se v tej EUP nahaja tudi območje ..., na katerem je (tudi) nepremičnina parc. št. 785/4 k.o. ... Oba organa sta ugotovila, da tožničina nepremičnina meji na parc. št. 785/4 k.o. ... Po ugotovitvah obeh organov se parc. št. 785/4 nahaja tudi v gospodarski coni EUP IVG-31. Tako izhaja tudi iz seznama parcel pod b) 10. točke PIPP za gospodarsko cono ... in grafičnih prilog Odloka o OPN Ivančna Gorica. Območje ... se torej stika tako s tožničinimi nepremičninami kot z nepremičninami v gospodarski coni EUP IVG-31.

49.Glede na navedeno je tožnica po presoji sodišča s stopnjo verjetnosti izkazala, da bi v primeru, če navedene določbe Odloka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne bi bile spoštovane, lahko prišlo do posega v njen pravni položaj. Prav tako so zatrjevani razlogi taki, da bi v obnovljenem postopku lahko pripeljali do zavrnitve izdaje gradbenega dovoljenja, saj je skladnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s prostorskim aktom pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja.

50.Ali so tožničine pravice kršene, tj. ali izdaja gradbenega dovoljenja za gradnjo javne komunalne infrastrukture res predstavlja nedopustno širitev gospodarske dejavnosti v coni ..., ali so določbe o odmikih v obravnavanem postopku upoštevne in v tem primeru, ali so spoštovane, pa ni predmet presoje postopka o dovolitvi obnove, ampak je predmet presoje v obnovljenem postopku. Glede na to so zahteve tožnice, naj sodišče v okviru instituta exceptio illegalis presoja ustavnost in zakonitost prostorskega akta, neupoštevne. Ali so določbe Odloka o spremembah odloka neustavne in nezakonite, je lahko predmet presoje zgolj v samem postopku izdaje gradbenega dovoljenja oziroma v postopku njegove obnove. V zvezi z navedbo organa, da ne presoja ustavnosti in zakonitosti predpisov, sodišče še pripominja, da to drži, da pa je organ dolžan vse predpise razlagati oziroma uporabljati ustavno skladno. Če taka razlaga ni mogoča, je v okviru načela zakonitosti res dolžan uporabiti podzakonski akt, o tem, ali je nezakonit in neustaven pa v tem primeru presoja sodišče. Tako je tožnici pojasnilo tudi Ustavno sodišče.

51.Po povedanem sodišče sodi, da toženka ni ravnala po pravilih postopka, kar je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Zato obstajajo razlogi za odpravo izpodbijanega akta. Tožnica je primarno predlagala, da naj sodišče odločbe ne vrne organu v ponovni postopek, ampak naj zaradi zagotavljanja njene pravice do učinkovitega pravnega varstva odloči v sporu polne jurisdikcije.

52.Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek (prvi odstavek 65. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

53.Po presoji sodišča v obravnavani zadevi odločanje v sporu polne jurisdikcije narekuje narava pravice same oziroma zahteva po učinkovitosti njenega varstva. Izpodbijani akt sicer ni v nasprotju z mnenjem sodišča, ker je sodišče v obeh, že opisanih odločitvah, odločalo le o procesnih vprašanjih. Ker je akt zaradi bistvene kršitve postopka nezakonit, pa je tudi izkazano, da bi njegova odprava in vrnitev v ponovljeni postopek tožnici prizadejala težko popravljivo škodo, in sicer predvsem v luči zahteve po učinkovitem varstvu njene pravice. Tožnica je vstop v postopek zahtevala že v letu 2018, o tej njeni zahtevi pa doslej še vedno ni bilo odločeno po vsebini. V primeru ponovljenega upravnega postopka tudi ne bi bilo mogoče izključiti, da bi toženka ponovno odločila nezakonito. To bi pomenilo, da o zahtevku tožnice z dne 25. 11. 2018, po toliko letih še vedno ne bi bilo vsebinsko pravnomočno odločeno. Ker tudi narava stvari to dopušča, tožnica pa je predlagala, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, je torej o zadevi, ki se nanaša na obnovo postopka, odločilo s sodbo.

54.Zahtevku tožnice za vstop v postopek je po povedanem ugodilo. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz navedenih razlogov, se sodišče do ostalih tožničinih trditev, s katerimi tožnica utemeljuje njen pravni interes na določbah Odloka ne izreka.

55.V zvezi s povračilom stroškov upravnega postopka sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnice za njihovo povrnitev. To je utemeljil s tem, da tožnica ni upravičena do vračila takse za pritožbo na podlagi 18. člena Zakona o sodnih taksah. Njeni pritožbi namreč ni bilo ugodeno, saj je drugostopenjski organ z odločbo št. 35108-9/2019 z dne 19. 9. 2019 zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil. Poleg tega se ta določba nanaša le na preveč plačano takso, tožnica pa ni plačala preveč takse. Tudi drugostopenjski organ je zavrnil zahtevo tožnice za povračilo stroškov, pri čemer se je skliceval na 114. člen ZUP, tj., da tožnica v postopku ni uspela.

56.Tožnica v tožbi uveljavlja, da je odločitev nezakonita, saj je s tožbo dvakrat uspela, kar pomeni, da ni dolžna plačati taks za pritožbo zoper sklep o priglasitvi stranske udeležbe za gradbeno dovoljenje z dne 22. 12. 2018, za pritožbo zaradi molka glede predloga o obnovi postopka z dne 24. 6. 2019, za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi priglasitve stranske udeležbe z dne 10. 7. 2019 in za pritožbo zoper sklep o zavrženju obnove postopka z dne 11. 7. 2019.

57.Prvi odstavek 114. člena ZUP določa, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, trpi del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.

58.Tožnica je s svojim zahtevkom za obnovo postopka uspela. Sodišče sodi, da gre za samostojen upravni postopek, v katerem se odloča zgolj o dovolitvi obnove, tako da uspeh v ponovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne vpliva na odločitev o stroških postopka dovolitve obnove. V postopku dovolitve obnove se namreč odloča na podlagi verjetnosti glede tega ali bi bil interes tožnice lahko prizadet in ali gre za tak razlog, ki bi lahko vodil do drugačne odločitve. V obnovljenem postopku pa bo organ presojal, ali je do (neupravičenega) posega prišlo. Zato je tožnica upravičena do povračila stroškov za takso za pritožbo zaradi molka, za pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo z dne 11. 7. 2019 in za plačilo takse za pritožbo zoper izpodbijani sklep. Glede na določbo 114. člena ZUP je dolžna te stroške povrniti stranka z interesom. V ostalem delu (36,10 EUR) je sodišče zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo, kar bo obrazložilo v nadaljevanju te sodbe.

K IV. točki izreka

59.Sodišče pa ni ugodilo tožbi v delu, v katerem je tožnica zahtevala, naj zadrži izvrševanje gradbenega dovoljenja in v delu, ki se nanaša na povrnitev 36,10 EUR stroškov upravnega postopka.

60.Drugi odstavek 272. člena ZUP res določa, da sklep, s katerim se dovoli obnova postopka oziroma odloči, da bo postopek obnovljen, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena. Vendar to lahko velja le, dokler odločba še ni izvršena. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila gradnja izvršena, saj je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje.

61.Četudi odločba ne bi bila izvršena, pa bi bilo po mnenju sodišča treba upoštevati specialen predpis, to je GZ. Ta je v tretjem odstavku 47. člena določal, da če je objekt zgrajen na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja vsaj do faze izvedenih grobih gradbenih del in bi razveljavitev ali odprava gradbenega dovoljenja nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi lastnika objekta, se v postopku obnove gradbenega dovoljenja ali v postopku odprave ali razveljavitve po nadzorstveni pravici ugotovi le nezakonitost gradbenega dovoljenja. Poseg v pridobljene pravice ali pravne koristi lastnika objekta je nesorazmeren, kadar je teža posega v pravice in pravne koristi lastnika objekta močnejša od javnega interesa preprečevanja ali odvračanja neposredne nevarnosti za zdravje in življenje ljudi ali neposredne nevarnosti za dele okolja v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja. Zaradi ugotovitve nezakonitosti gradbenega dovoljenja ni mogoča uvedba inšpekcijskega postopka.

62.Iz citirane določbe tako izhaja, da celo če se ugotovi nezakonitost gradbenega dovoljenja, njegova odprava ni vedno mogoča, ampak je mogoča le, če se ugotovijo nadaljnji pogoji za to. Zato bi v primeru, ko je gradnja izvedena vsaj do faze izvedenih grobih gradbenih del, zadržanje izvršitve pred ugotovitvijo, da obstajajo pogoji za odpravo odločbe (kar se ugotavlja v postopku obnove), lahko pomenilo neupravičen poseg v pravice investitorja in s tem v njegovo lastninsko pravico oziroma premoženjskopravna upravičenja.

63.Glede navedeno je sodišče zahtevo tožnice, naj zadrži izvrševanje gradbenega dovoljenja, zavrnilo.

64.Poleg tega je sodišče zavrnilo zahtevo za povračilo stroškov sodnih taks za pritožbi zoper sklep o zavrnitvi stranske udeležbe z dne 22. 12. 2018 in z dne 10. 7. 2019, saj gre za stroške, ki so tožnici nastali v ločenem upravnem postopku, tj. v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Zato bi lahko povračilo terjala v tem postopku, ne more pa ga uveljavljati v postopku, v katerem se odloča o dovolitvi obnove.

65.Četrti odstavek 64. člena ZUS-1 določa, da lahko sodišče, če sodišče upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani.

66.Sodišče zahtevo tožnice naj odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, zavrača že iz razloga, ker v postopku odločanja o predlogu tožnice za odpravo sklepa o zavrženju njenega predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja ni bil izdan noben drug upravni akt. O tem, ali naj gradbeno dovoljenje ostane v veljavi ali pa naj se odpravi oziroma razveljavi, bo organ odločal v obnovljenem postopku (prvi odstavek 272. člena ZUP).

67.Peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da lahko sodišče ne glede na določbo prejšnjega odstavka odloči brez glavne obravnave tudi, kadar je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, če odloča le na podlagi listin in so se stranke strinjale, da se glavna obravnava ne opravi, pri čemer sodišče ni vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta.

68.Ker so se stranke obravnavi odpovedale, sodišče pa je odločalo le na podlagi listin, je odločilo brez glavne obravnave.

K V. točki izreka:

69.Ker je sodišče tožbi v delu, ki se nanaša na izpodbijani akt, ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva ni bila rešena na obravnavi, tožnice pa v postopku ni zastopal odvetnik. Zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

1------------------------------- 1 Glej I Up 237/2013, I Up 706/2007. 2 Za katerega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-327/20-16 ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo. 3 Po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. 4 Glej E. Kerševan, V. Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2018, str. 439, B. Žuber v P. Kovač, E. Kerševan, (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 668 in 669. 5 Po četrtem odstavku 261. člena stranka iz razlogov, ki so navedeni v 6. do 9. točki 260. člena tega zakona ne more predlagati obnove postopka, če je tak razlog brez uspeha uveljavljala že v končanem prejšnjem postopku. 6 Glej vlogo tožnice z dne 3. 6. 2021, stran 9, tretji odstavek. 7 To je sodišče poudarilo tudi v zadevi I U 1546/2019. 8 Glej X Ips 34/2019. 9 Glej U-I-177/17, tč.6.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 34, 34/2, 260, 260/1, 260/1-1, 260/1-5, 260/1-9 Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 47

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.