Jedro

Povsem logično in življenjsko je sklepanje, da oseba, ki drži telefon v roki v višini glave, le-tega uporablja bodisi za telefoniranje, bodisi za poslušanje zvočnih posnetkov. Zato je povsem utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da je storilec v času vožnje motornega vozila v cestnem prometu uporabljal telefon, čeprav je policistka, ki je neposredno zaznala storjeni prekršek, izpovedovala "zgolj" o tem, da je telefon držal v rokah oziroma roki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 60,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje ... št. ... z dne 25. 9. 2019 kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani plačilni nalog, storilcu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 40,00 EUR ter plačilo pričnine v višini 4,17 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, smiselno pa tudi zaradi zmotne uporabe materialnega predpisa, ki določa prekršek (1. in 2. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ali jo spremeni in pri tem upošteva dejanska dejstva in dokaze navedene v izdani sodbi in v tem pritožbenem zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z zahtevo za sodno varstvo izpodbijanim plačilnim nalogom je prekrškovni organ storilcu izrekel globo v višini 120,00 EUR zaradi storitve prekrška po petem odstavku 35. člena ZPrCP, ki ga je storil 25. 9. 2019 okoli 12.00 ure, ko je vozil osebni avtomobil po glavni cesti v naselju Š. in med vožnjo uporabljal mobilni telefon, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP, ki določa, da voznik in učitelj vožnje med vožnjo ne sme uporabljati opreme ali naprav na način, ki bi zmanjševale njegovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila (maska, slušalke, telefon itd.).

5. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo zanikal storitev očitanega mu prekrška in pri tem izpodbijal ugotovitve policistov, na podlagi katerih mu je bil izdan plačilni nalog. Sodišče prve stopnje je zato dopolnilo dokazni postopek tako, da je zaslišalo storilca, njegovo ženo, poslujočega policista M. V., ter policistki K. K. in J. B. Po izvedenem dokaznem postopku in oceni storilčevega zagovora ter izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje kot nedvomno ugotovilo, da je storitev prekrška obdolžencu v celoti dokazana, predvsem z izpovedbo priče J. B. Slednja je prekršek storilca osebno zaznala, ker je bila kritičnega dne civilna opazovalka v ločeni policijski patrulji in je imela službeno civilno vozilo parkirano pri avtobusni postaji Š. tako, da je bila od ceste, po kateri je vozil storilec, oddaljena približno 6 metrov in imela nedvomno dober pregled nad vozili vozniki, ki so vozili po glavni cesti. Neposredno po zaznanem prekršku je policistka J. B. po radijski zvezi sporočila policijski patrulji, ki je s službenim vozilom stala 200 metrov naprej na bencinskem servisu P. Š. podatke o vozilu, ki ga je vozil storilec. Policijska patrulja, ki sta jo sestavljala policist V. in policistka K., je storilca ustavila, policist V. mu je predočil očitani prekršek ter mu izdal plačilni nalog. Na tako dejansko stanje, ki ga storilec pritožbeno ne izpodbija, je pritožbeno sodišče vezano, saj sodbe o zahtevi za sodno varstvo glede na določbe drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Storilec v pritožbi izraža prepričanje, da glede na izjave zaslišanih policistov ni nobenih dokazov in razlogov za izdajo sodbe v taki obliki. Storilec v pritožbi izpostavlja, da sta policist V. in policistka K. izjavila, da nista osebno zaznala storitve prekrška, medtem ko je policistka J. B. izpovedala, da se ne spominja znamke vozila, ki ga je storilec vozil, da pa je videla, da je v roki držal mobilni telefon, čeprav ne ve več v kateri roki. Glede na povzeto storilec meni, da sodišče v nasprotju z izpovedbo policistke J. B. v nadaljevanju z gotovostjo ugotavlja, da je med vožnjo uporabljal mobilni telefon (čeprav je policistka izjavila le, da je v roki držal mobilni telefon in ne da ga je uporabljal). Meni pa tudi, da zgolj s čutom vida, torej s pogledom pooblaščena uradna oseba ne more zaznati uporabe telefona v drugem vozilu, ki pelje mimo, ker bi to bilo mogoče kvečjemu zaznati s sluhom, kar je v dani situaciji nemogoče. S takim stališčem se ni mogoče strinjati.

7. Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo ″uporabljati″ definira kot delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga. Sodobni mobilni telefoni so dejansko že računalnik v malem in zato omogočajo uporabo na različne načine. Poleg prvobitne funkcije telefona tj. telefoniranja je namreč mogoče s sodobnim (pametnim) prenosnim telefonom tudi pošiljati tekstovna poročila, brskati po spletnih straneh, poslušati glasbo, si ogledovati video posnetke, zapisovati beležke, opomnike in podobno. Kakršenkoli način uporabe glede na tuje raziskave in študije imajo negativni vpliv med vožnjo na samega voznika. Predvsem gre za slabši reakcijski čas, počasnejše zaznavanje in odzivanje na prometno signalizacijo, daljši zavorni čas, zmanjšano zaznavanje okolice in prometa, večje tveganje pri odločitvah in tako dalje (glej obrazložitev k 14. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilnih cestnega prometa – ZPrCP-F, stran 61). Zakonsko je tako dovoljena le uporaba telefona za telefoniranje pod pogoji iz tretjega odstavka 35. člena ZPrCP tj. ob uporabi naprave za prostoročno telefoniranje. Sicer pa se praviloma mobilni telefon za telefoniranje uporablja tako, da se ga drži v roki v bližini ušesa. Povsem logično in življenjsko je sklepanje, da oseba, ki drži telefon v roki v višini glave, le-tega uporablja bodisi za telefoniranje, bodisi za poslušanje zvočnih posnetkov. Zato je povsem utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da je storilec v času vožnje motornega vozila v cestnem prometu uporabljal telefon, čeprav je policistka, ki je neposredno zaznala storjeni prekršek, izpovedovala, da je telefon držal v rokah oziroma roki. Pri tem je potrebno tudi poudariti, da ne glede na izrecno uporabo besedne zveze ″držati v rokah″ v izpovedbi policistke J. B. vendarle iz opisa dejanskega stanja, ki je priloga k plačilnemu nalogu, jasno in nedvoumno izhaja, da je storilec uporabljal telefon med vožnjo. V zvezi z očitki, da uporabe telefona med vožnjo ni mogoče zaznati zgolj s pomočjo vida, ampak bi morala policista uporabo zaznati s sluhom, pa je potrebno poudariti, da držanje telefona v roki v bližini glave oziroma ušesa, daje zanesljivo podlago za sklepanje o uporabi telefona, ko je bilo pojasnjeno zgoraj. Nenazadnje bi bilo ob tolmačenju za kakršnega se zavzema storilec, dokazovanje te kršitve izjemno zahtevno npr. s pridobivanjem izpisa telefonskih pogovorov pri operaterju, kar bi bilo v nasprotju s prvim odstavkom 55. člena ZP-1, ki določa, da v hitrem postopku o prekršku prekrškovni organ po uradni dolžnosti brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku, včasih pa bi lahko to dokazovanje bilo tudi praktično nemogoče (če npr. storilec ni uporabljal telefona za telefonski razgovor temveč za poslušanje posnetkov, ki so shranjeni na telefonu ipd.). Poudariti pa velja tudi, da lahko tudi samo držanje telefona vpliva na zmožnost obvladovanja vozila, saj v takem primeru voznik volan oz. krmilo vozila drži le z eno roko, kar lahko v kritični situaciji privede do nepravilnih reakcij.

8. Upoštevajoč navedeno je sodišče glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialne določbe 35. člena ZPrCP in pri tem v nasprotju s pritožbenimi navedbami sodišče tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku, saj pritožbeno zatrjevano nasprotje med razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sprejeto odločitvijo ni podano. Ob pravilnih ugotovitvah, da je storilec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake prekrška po petem odstavku 35. člena ZPrCP, pa je sodišče prve stopnje storilcu utemeljeno očitalo, da je za prekršek tudi odgovoren, saj se je kot bivši policist in voznik motornega vozila z opravljenim vozniškim izpitom dobro zavedal, da med vožnjo ne sme uporabljati mobilnega telefona ali druge opreme ali naprav, na način, ki bi zmanjševale njegovo slušno ali vidno zaznavanje, pa tega ni upošteval in je ravnal v nasprotju s tako prepovedjo, kar pomeni, da je ravnal z direktnim naklepom (čeprav sodišče prve stopnje navaja, da je ravnal z zavestno malomarnost).

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oziroma tar. št. 8132 ZST-1 v zvezi z opombo 8.2 v prilogi ZST-1 naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 60,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.