Jedro

Glede na točko b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Podobni so si znaki, ki jih med seboj ni mogoče razlikovati na podlagi bistvenih elementov razlikovanja. Pri oceni podobnosti konkurirajočih znakov je treba izhajati iz tega, kako povprečen potrošnik dojema oziroma bi dojemal znak kot celoto. Različnost znakov zato ne pomeni, da se morajo znaki razlikovati prav v vsakem posameznem elementu.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevka tožnika in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil ugovor tožnika z dne 31. 1. 2007 zoper registracijo znamke ''doortodoor'' št. Z-200671242 in ugotovil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je 27. 7. 2006 prejel prijavo znamke za znak ''doortodoor'' prijavitelja A. d.o.o., za blago in storitve, razvrščene po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, v razred 35 (oglasna dejavnost, storitve v zvezi s komercializacijo blaga, vodenje komercialnih poslov, poslovna administracija, pisarniški posli, prodaja na drobno pisarniškega materiala, tiskanih publikacij, knjig, posterjev, časopisov, koledarjev, revij, škatel in nalepk za pakete, pisalnih potrebščin, pisemskih ovojnic, idr), 39 (prevozništvo, prevoz blaga v cestnem prometu, pakiranje in skladiščenje blaga, prekladanje, kurirske storitve, paketna dostava, distribucija revij, časopisov, paketnih in drugih pošiljk, idr.), 41 (založništvo), in 42 (kontrola kakovosti in količine blaga). Tožnik je v zahtevanem roku vložil ugovor, s katerim je prerekal vloženo registracijo zaradi predhodno registrirane znamke št. 9770405 ''DOORTODOOR'', organ pa je z odločbo, št. 31207-1242/2006-22 z dne 30. 6. 2008, prijavo znamke zavrnil, ker je menil, da so podani razlogi za zavrnitev po točki b) 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljnjem besedilu ZIL-1). Zoper to odločbo organa je bil sprožen upravni spor, Upravno sodišče RS v Ljubljani pa je s sodbo, opr. št. U 1656/2008 z dne 29. 6. 2009, tožbi ugodilo in vrnilo zadevo organu v ponovno odločanje, ker je menilo, da odločitev o zavrnitvi prijave znamke temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Organ je ponovno preveril utemeljenost navedb v ugovoru tožnika in ugotovil, da ugovor ni utemeljen. Uvodoma je navedel, da enakost ali podobnost blaga ali storitev pri primerjanih znamkah ugotavlja na podlagi kriterijev, kot so npr.: kraj proizvodnje ali izvajanja storitev, kraj prodaje ali izvajanja storitev, način proizvodnje, material in sestavine izdelkov, povezanost med proizvodi, povezanost storitev oziroma povezanost storitev s proizvodi, gospodarska panoga, namen, profil proizvajalca oziroma izvajalca, tržni in distribucijski kanali ter potrošniki. Blago oziroma storitve so si podobni, če lahko ugotovimo skupne lastnosti po več kriterijih istočasno. Ob primerjavi storitev prijavitelja in vložnika ugovora je organ ugotovil, da se primerjani znamki nanašata na nekatere enake storitve in sicer: - storitve v zvezi s komercializacijo blaga (35 NK), - prevoz blaga v cestnem prometu (39 NK), - skladiščenje blaga, prekladanje blaga (39 NK), - distribucija revij, časopisov, paketnih in drugih pošiljk (39 NK), - založništvo (41 NK), - kontrola kakovosti in količine blaga (42 NK). Ostale storitve, ki jih prijavitelj prijavlja, so podobne storitvam, na katere se nanaša znamka vložnika ugovora in sicer je prijavljena storitev oglasna dejavnost podobna storitvi komercializaciji blaga, na katero se nanaša znamka vložnika ugovora. S slednjo storitvijo so tesno povezane tudi prijavljene storitve vodenje komercialnih poslov, poslovna administracija, pisarniški posli ter prodaja pisarniškega materiala, tiskanih publikacij, knjig, posterjev, časopisov, koledarjev, revij, škatel in nalepk za pakete, pisalnih potrebščin, pisemskih ovojnic na drobno, idr, tudi po internetu, neposredno reklamno oglaševanje po pošti, objavljanje reklamnih besedil, oglaševanje po računalniški mreži, organizacija časopisnih naročnin (za tretje), pospeševanje prodaje (za druge), idr. Nadalje so prijavljene storitve prevozništvo, pakiranje blaga, kurirske storitve, paketna dostava, dostava blaga po pošti, dostava časopisov, dostava sporočil, informacije o skladiščenju, informacije o transportu, izposoja skladiščnih kontejnerjev, izposoja vozil, nošenje (predmetov), oddajanje skladišč v najem, pakiranje blaga, zavijanje blaga, transport, pohištveni transport, pomorski transport, rečni transport, rečni tovorni transport, železniški transport, zračni transport, špedicija, posredništvo špedicijskih storitev, posredništvo transportnih storitev, selitvene storitve za podjetja, kargo storitve podobne storitvam iz razreda 39 NK vložnika ugovora prevoz blaga v cestnem prometu, skladiščenje blaga, prekladanje blaga, distribucija revij, časopisov, paketnih in drugih pošiljk oziroma so z njimi v tesni povezavi, da jih lahko štejemo za podobne. Dejavnost je zelo podobna, sodi v enako ali podobno področje poslovanja, namen je enak ali podoben. Organ je tako ugotovil, da je izpolnjen en pogoj podobnosti znakov, to je enakost ali podobnost storitev, kar je ugotovilo tudi sodišče. Pri ugotavljanju podobnosti znakov pa se uporablja načelo celovite presoje, vendar z upoštevanjem njihovih najbolj dominantnih delov, če jih je mogoče določiti. Pri besednih ali kombiniranih znakih (kjer je del znaka tekst) so besede ali besedne zveze praviloma najbolj dominanten del znaka, ker je znak tako tudi poimenovan. V zvezi s fonetičnim vidikom primerjave je organ ugotovil, da prijavljena znamka in znamka vložnika ugovora vsebujeta identično besedilo, zaradi česar se izgovorita enako, kar tudi ni sporno za sodišče. V zvezi z vizualnim vidikom primerjave je organ navedel, da sta oba znaka figurativni barvni znamki. Prijavljeno znamko sestavlja besedilo ''doortodoor'' v rumeno-oranžni in črni barvi, na začetku besedila se nahaja podoba dveh stiliziranih ključavnic v črni barvi, ki ponazarja ključavnici na vratih, ključavnici pa obdaja rumeno-oranžna elipsa. Pri znamki vložnika ugovora je besedilu ''DOORTODOOR'' izpisano v posebnem grafizmu, kjer izstopa beseda ''TUO'', na njeni levi in desni strani pa se nahaja beseda ''DOOR'' v črni barvi, znamka pa je v kombinaciji zelene in črne barve. Organ je menil, da pravilo, da je v znakih, ki vsebujejo tekstualni del, ta praviloma najbolj razlikovalni oziroma dominantni, za ta primer ne velja. Primerjani znamki sta že na prvi pogled različni zaradi uporabljenih različnih barvnih kombinacij, oblikovnih rešitev ter grafičnih dodatkov. Tako ni mogoče zaključiti, da dominantni del obeh znakov predstavlja le besedilo, temveč je treba upoštevati vse figurativne elemente primerjanih znakov, ki nimajo zgolj dekorativne in podrejene vloge, temveč predstavljajo enakovredne elemente v obeh znamkah. Potrošnik znamk ne bo prepoznaval zgolj po njunem besedilu, temveč tudi po močnih dodatnih elementih, kot so intenzivna rumeno-oranžna črna oziroma zeleno črna kombinacija, stilizirani podobi obeh ključavnic, ovenčanih z rumeno-oranžnim trakom oziroma posebnem črtastem grafičnem izpisu in velikostno izstopajočem izpisu besedice ''TO'', torej ravno po tem, po čemer se znamki razlikujeta. Znaka si z vizualnega vidika nista zamenljivo podobna, kar ugotavlja tudi sodišče. V zvezi s pomenskim vidikom primerjave je sodišče ugotovilo, da ni sporno, da besedna zveza ''door to door'' predstavlja besedni del obeh znakov in prevedeno iz angleščine pomeni ''od vrat do vrat'', ta besedna zveza pa je razumljiva tudi za povprečnega slovenskega potrošnika, ki večinoma obvlada vsaj osnove angleškega jezika, prav tako ni mogoče trditi, da gre za pojem, ki bi mu bilo mogoče odvzeti kakršenkoli razlikovalni učinek v smislu točke b), c) in e) določbe 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Pač pa sodišče meni, da je odločilnega pomena presoja, kolikšen razlikovalni pomen je mogoče pripisati znaku ''door to door''. Splošno znano je, da imajo znamke močan notranji razlikovalni učinek, če so sestavljene iz besednih, sestavljenih, grafičnih ali tridimenzionalnih znakov, ki nimajo nobene zveze s proizvodi, ki jih označujejo. Verjetnost zmede pa je toliko večja, kolikor bolj se razlikovalni učinek prejšnje znamke izkaže za pomembnega. Znamke, ki imajo močan razlikovalni učinek, uživajo širše varstvo, kot znamke, katerih razlikovalni učinek je šibkejši. Za oba znaka ni mogoče reči, da nimata nobene vsebinske zveze s storitvami, ki jih označujeta, kar pomeni, da je notranji razlikovalni učinek predhodne znamke šibkejši in je zato pomembno ugotavljanje, kaj z vidika relevantnega povprečnega potrošnika dejansko pomeni besedna zveza oziroma storitev ''door to door''. Organ je na internetu preko slovenske verzije iskalnika Google na iskalno temo ''door to door'' našel nekaj zadetkov: - Sistem door to door in zbiranje odpadne embalaže iz gospodinjstev – z ''rumeno vrečo'' kot nadgradnja ločenega zbiranja odpadkov (članek s februarja 2005), - Ne grejo se marketing door to door – članek z dne 5. 6. 2007, ki povzema izjavo Mateja Lahovnika, da združenje Zares ljudi medse vabi s programom in temami, ki jih odpirajo, ne z ''door to door marketingom''. Na iskalno temo ''od vrat do vrat'' pa je organ našel veliko zadetkov: - Energija do vrat do vrat – električna energija za gospodinjstva (ponudba Elektro Gorenjske julija 2007), - Vodja prodaje kruha in peciva od vrat do vrat (objava prostega delovnega mesta Pekarne Postojna), - STA: V koaliciji z akcijo pred referendumom ''od vrat do vrat'' (članek o akciji pred referendumom o zakonu, s katero želijo iti od vrat do vrat z dne 15. 9. 2005), - Od vrat do vrat – Izobrazba (članek na Ius info), idr. Slovenski potrošnik tako nedvomno pozna pomen te besedne zveze oziroma jo povezuje s storitvami, pri katerih se nekaj odnaša (pobira) oziroma prinaša (dostavlja) od vrat do vrat. Angleška verzija besedila se sicer v Sloveniji ne uporablja tako pogosto, vendar povprečni slovenski potrošnik razume njen pomen in jo povezuje s storitvami ''dostave na dom''. Ker je notranji razlikovalni učinek predhodne znamke šibek, znamka zadostno razlikovalnost pridobi šele zaradi lastne barvne kombinacije, oblikovne rešitve, grafične izvedbe. Ti dodatni razlikovalni elementi pa so ravno tisto, po čemer se znamki razlikujeta, zaradi česar si glede na povzeto znaka s pomenskega vidika nista zamenljivo podobna. Organ je tako sklenil, da so relevantni potrošniki, ki uporabljajo te storitve, tako posamezniki, kot tudi podjetja in ustanove. Gre za individualne storitve oziroma storitve na drobno, pri katerih je končni uporabnik znan. Ker gre za neke vrste specializirano storitev, ki je bolj osebnega značaja in višjega cenovnega razreda od ''običajne poštne storitve'', je uporabnik pri izbiri izvajalca zagotovo bolj pozoren. Tudi če išče na ''slepo'', največkrat pogleda na internet ali pa v kakšno specializirano bazo podatkov (npr: PIRS). V iskalnik vpiše npr. ''od vrat do vrat'' in na podlagi izbrane iskalne besede se mu pokaže več zadetkov. Ko izbere posamezen zadetek in ga odpre, se mu prikažejo podrobne informacije o izvajalcu, vključno z logotipi ponudnikov storitev. Zaradi večje pozornosti bo zagotovo ločil med izvajalcem prijavljenega znaka in izvajalcem predhodno registrirane znamke. Organ je tako ugotovil, da je izpolnjen pogoj enakosti blaga oziroma storitev, ne pa pogoj enakosti oziroma podobnosti znamk (določba b) točke 1. odstavka 44. člena ZIL-1), zato je ugovor tožnika na podlagi določbe 3. odstavka 102. člena zakona zavrnil. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih določb. V tožbi je uvodoma povzel dosedanji potek postopka in še navedel, da ni sporno, da je podana enakost oziroma podobnost storitev, se pa ne strinja z ugotovitvijo toženke, da ni podana podobnost znakov do takšne mere, da sta med seboj zamenljiva. Tožnik se strinja z ugotovitvijo toženke, da sta znaka enaka, če ju primerjamo fonetično. Nasprotno pa se tožnik ne strinja, da si nista podobno vizualno. Toženka je napačno zaključila, da tekstualni del v tem primeru ni najbolj razlikovalni, saj je dominantni del obeh znakov identična besedna zveza ''door to door'', v obeh primerih pa ima poudarjeno besedo ''to'', kar še dodatno prispeva k zamenljivosti. Zgolj sprememba stila pisave ni zadosti, da se zagotovi razlikovalnost obeh znakov. Poleg tega ne drži, da dekorativni elementi v obeh znakih predstavljajo enakovredne elemente, saj povprečni potrošnik najprej opazi besedni del, figurativni element je drugotnega pomena. To še toliko bolj velja v tem primeru, ko figurativna elementa v znakih ne predstavljata pomembnejšega in opaznejšega dela znaka, ampak zgolj dodatek k besedilu. Poleg tega imetniki znake posodobijo in malenkostno spremenijo videz, česar so potrošniki vajeni in temu ne namenjajo posebne pozornosti. Povprečni potrošnik bi tako menil, da gre le za rahlo spremenjeno znamko tožnika, saj znamke zaznava površno in celovito ter ne analizira njihovih podrobnosti in predvsem opazi besedni del znamke, ki mu ostane v spominu, ne pa figurativnega elementa, razen če ta močno izstopa, kar pa v tem primeru ne velja. Navedel je tudi, da je toženka napačno ugotovila, da ima besedna zveza ''door to door'' v znamki tožnika šibak razlikovalni učinek, saj ga nima, in z vidika povprečnega potrošnika ne pomeni sinonima za storitve, ki se z znamkama ščitijo. Ta besedna zveza mogoče res asociira na določene storitve, vendar je povezana zgolj s storitvami, ki jih zagotavlja tožnik, ne pa kar na splošno s storitvami vsakega subjekta, ki se ukvarja s paketno dostavo. Poleg tega omenjena asociacija ne pride v poštev pri vseh storitvah, ki jih znamka ščiti. Tako ugotovitev toženke o šibkem razlikovalnem učinku ne more priti v poštev npr.: pri storitvah založništva ali storitvah kakovosti in kontrole blaga. Sicer je pa za pomensko presojo bistvenega pomena, kako povprečni potrošnik dojema angleško besedno zvezo, ne pa slovenske, saj le-ta ni predmet znamke. Povprečni potrošnik pa le-te ne povezuje avtomatično s paketno dostavo, ampak s storitvami tožnika. Ne glede na to pa je napačen sklep toženke o pomenski različnosti. Obe znamki vsebujeta to besedno zvezo in ima posledično enak pomen, zato je lahko pravilen samo en sklep, da sta si znaka pomensko enaka oziroma identična. Figurativni del znaka tožnika tudi nima posebnega pomena, ključavnici v prijavljenem znaku pa pomensko kvečjemu sledita vsebovani besedni zvezi. Tožnik je tudi navedel, da bi povprečni potrošnik ob omembi besedne zveze pomislil na storitve tožnika, ki jih pod svojo blagovno znamko zagotavlja že vrsto let, in ne na storitve paketne dostave na splošno. Tudi če je uporabnik pri izbiri izvajalca pozoren, zaradi podobnosti med znakoma ne bo opazil, da gre za dve različni znamki, zlasti glede na besedni del figurativnih znamk. Tako bo lahko naročil pomotoma storitev pri imetniku prijavljenega znaka namesto pri tožniku, posledično bo pa deležen slabših storitev, kot bi jih bil deležen s strani tožnika. Glede na to, da se omenjene storitve večinoma naročajo na daljavo in ne osebo, pa je pri celostni presoji treba ugotoviti, da je zelo pomembna tudi fonetična enakost obeh znakov, vsekakor pa je potrošnik pozoren na besedno zvezo in ne na figurativne elemente. Iz navedenega tako izhaja, da sta si znaka podobna do te mere, da bi nastala zmeda med potrošniki, ker pa so si podobne tudi storitve, so podane okoliščine iz točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Tožnik je sodišču zato predlagal, da tožbi ugodi, odločbo odpravi, pri čemer ugovoru tožnika ugodi in zavrne registracijo prijavljene znamke ter naloži toženki povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki ter naloži toženki povrnitev stroškov postopka, kot že navedeno.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da v celoti izpodbija tožnikove navedbe, povzela potek dosedanjega postopka, poudarila, da se je v ponovljenem postopku posebej posvetila razlikovalnemu učinku predhodne znamke tožnika, kot je izhajalo iz sodbe sodišča. V zvezi z navedbo tožnika o naročilu teh storitev preko telefona, pa je toženka še odgovorila, da morajo naročniki, preden pokličejo izvajalca in naročijo storitev, le-tega najprej izbrati in poiskati njegovo telefonsko številko. Po telefonu se izvrši samo naročilo, ne pa izbira izvajalca.

Stranka z interesom A. d.o.o., je v odgovoru na tožbo navedla, da se strinja z odločitvijo toženke, da sama besedna zveza ni bistveni razlikovalni element, kakor tudi, da ima ta besedna zveza šibak razlikovalni učinek, kar je toženka tudi izkazala. Da pa sta si obe znaki različni in z vizualnega vidika nista zamenljivo podobni, pa je ugotovilo že sodišče v sodbi, opr. št. U 1656/2008 z dne 29. 6. 2009. Povprečen potrošnik v Sloveniji pa zagotovo ve, da storitev ''door to door'' pomeni storitev hitre pošte, zato ga ta besedna zveza ne asociira izključno na enega izmed ponudnikov te storitve, saj je jasno, da to storitev na trgu opravlja veliko število različnih subjektov. Stranka z interesom je tudi specificirala stroške postopka.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločitev organa, ki jo je le-ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1656/2008 z dne 29. 6. 2009, s katero je sodišče ugodilo tožbi v tem postopku stranke z interesom A. d.o.o., in odpravilo odločbo upravnega organa, št. 31207-1242/2006-22 z dne 30. 6. 2008, in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu upravni organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (določba 40. člena ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (določba 2. odstavka 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali so podani zavrnilni razlogi po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06 - UPB). Glede na točko b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Podobni so si znaki, ki jih med seboj ni mogoče razlikovati na podlagi bistvenih elementov razlikovanja. Pri oceni podobnosti konkurirajočih znakov je treba izhajati iz tega, kako povprečen potrošnik dojema oziroma bi dojemal znak kot celoto. Različnost znakov zato ne pomeni, da se morajo znaki razlikovati prav v vsakem posameznem elementu.

Med strankama ni sporno, da si znak znamke tožnika ''DOORTODOOR'' (zaščiten z znamko št. 9770405) in znak, za katerega se zahteva varstvo, ''doortodoor'', nista enaka, sporno pa je, ali sta si podobna. Tožnik meni, da je upravni organ napačno zaključil, da besedna zveza ''door to door'' ni bistveni del obeh primerjanih znakov, saj je – ob upoštevanju, da gre za figurativna znaka, tj. kombinirana znaka, pri katerih so besede ali besedne zveze najbolj dominanten del znaka - , dominantni del tekst ''door to door'', s poudarkom v znaku tožnika na besedi ''TO'' in so figurativni elementi drugotnega pomena. Tudi po presoji sodišča je odstop od načelnega pravila glede besed ali besednih zvez kot dominantnega dela v besednih ali kombiniranih znakih v obravnavanem primeru utemeljen, saj oba znaka vsebujeta različne barvne kombinacije, stil zapisa, izbor in velikost črk ter grafične dodatke, ki delujejo zelo različno že na prvi pogled, zaradi česar povprečni potrošnik nedvomno ne bo menil, da gre le za rahlo spremenjeno znamko tožnika, figurativni elementi v obeh znakih pa (glede na njihovo pozicijo v celotnem videzu obeh znakov) tudi zato nimajo zgolj dekorativne in podrejene vloge (k tekstu znakov), temveč predstavljajo enakovredne elemente v obeh figurativnih znamkah. Sodišče se tudi strinja z razlogovanjem in pravilnim zaključkom organa o šibkem notranjem razlikovalnem učinku predhodne znamke, ker ima besedni del obeh znakov nedvomno vsebinsko zvezo s storitvami, ki jih označujeta oba znaka, zlasti ob upoštevanju vidika povprečnega slovenskega potrošnika, ki tekst znaka zagotovo razume ''od vrat do vrat'' - kar tudi pomeni, da razume in pravilno interpretira angleško besedno zvezo ''door to door''- , saj storitve, ki se nanašajo na dostavo ali pobiranje blaga ta besedna zveza praktično opredeljuje, ostale storitve pa so zadnje navedenim storitvam podobne oziroma z njimi lahko povezane, zaradi česar se sodišče tudi ne strinja, da ta besedna zveza ne asociira na popolnoma vse prijavljene storitve, kot je npr. založništvo ali kakovost in kontrola blaga. Pri zadnje navedenih storitvah je mogoče res asociativna povezava z besedno zvezo šibkejša, vendar pa to glede na siceršnjo precejšnjo povezavo med besedno zvezo in ostalimi storitvami na drugačno odločitev ne more vplivati. Sodišče tako tudi zavrača ugovor tožnika, da povprečni slovenski potrošnik besedno zvezo ''door to door'' povezuje le s storitvami, ki jih pod to znamko ponuja tožnik, saj tožnik nedvomno ni edini subjekt na slovenskem trgu s tovrstnimi storitvami, česar tudi ne zatrjuje. Upravni organ je tako tudi pravilno presodil pomenski vidik obeh znakov, ko je glede na ugotovljen šibak notranji razlikovalni učinek besedne zveze in izrazito različnih dodatnih elementih pri obeh znakih ugotovil, da si znaka s pomenskega vidika nista zamenljivo podobna. Tožnik ima sicer prav, da gre za storitve, ki se večinoma naročajo na daljavo in ne osebno, zaradi česar meni, da lahko ob fonetični enakosti obeh znakov pride do zamenjave izvajalca storitve, vendar pa mora potrošnik – preden tovrstno storitev naroči – poznati kontakt izvajalca te storitve, kar pa bo storil ali preko telefonskega imenika ali interneta oziroma morebitne druge oblike komunikacije, kjer pa je vsak izvajalec zadosti natančno predstavljen, podatki pa zlasti zajemajo tudi njegov logotip, zaradi česar bo potrošnik ločil med njimi, zlasti pa v obravnavanem primeru, ko se dodatni grafični elementi pri obeh znakih - kot že navedeno - zelo razlikujejo.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba organa pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Stroškovni zahtevek tožnika in stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.