Jedro

Poleg nesposobnosti za delo mora biti kumulativno izpolnjen pogoj izostanka sredstev za preživljanje, da bi bil izpolnjen temelj tožbenega zahtevka. Na osnovi prejemkov tožnice pa je sodišče pravilno sklepalo, da pri njej ni podana nepreskrbljenost kot pravni standard in pogoj za pravico do preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo zahtevek tožnice na plačilo mesečne preživnine v višini 187,78 EUR in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v znesku 905,01 EUR v roku 15 dni.

Zoper navedeno odločitev se tožnica po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnice oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je invalidska upokojenka, že dalj čas hospitalizirana in se ne more preživljati sama. Tudi nima pravice na stanovanju, v katerem je do marca 2006 bivala skupaj s tožencem. Zato ima stroške v zvezi z najemom in uporabo stanovanja v M. in so se njeni stroški tako povišali, česar pa sodišče ni upoštevalo. V sodbi le nekritično povzema navedbe zaslišanih prič, čeprav je jasno, da predvsem zaslišana hčerka pravdnih strank L. T. in toženčev oče tožnici nista naklonjena, do česar pa se sodišče ni opredelilo, ampak je sledilo tožencu in njemu naklonjenim pričam. Ni pa upoštevalo prepričljive in strokovne izpovedi dr. M. V., ki je potrdil, da je tožnica zelo bolna in ni pridobitno sposobna. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z dejstvom, da je od vložitve tožbe do odločitve minilo več kot pet let in da se je zdravstveno stanje tožnice v tem obdobju tudi spreminjalo. Poleg tega je v nasprotju s pravnimi in življenjskimi standardi odločitev temeljilo na podlagi kriterijev Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, po katerih naj bi znesek 221,70 EUR posamezniku že omogočal preživetje. Ob takšnem znesku ni mogoče dostojno živeti in je takšna ugotovitev za tožnico celo žaljiva. Tudi sicer je pri odločitvah glede preživnine potrebno ugotavljati potrebe upravičenca in sposobnosti zavezanca in ne odločati po nekakšnih predpisanih kriterijih. Dokazni postopek je tudi pokazal, da se tožnica ni sposobna redno ukvarjati s honorarnim delom in tako pridobivati dodatni dohodek, ima pa večje stroške, povezane z najetim stanovanjem, katerih sodišče sploh ni ugotavljalo. Tožnica izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, ki je krivična in ni v skladu z določilom člena 413 ZPP. Sodišče bi moralo odločiti, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške postopke, saj se je postopek začel z razvezno tožbo.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki v odgovoru na pritožbo le to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi člena 81. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sodišče ob razvezi zakonske zveze na zahtevo nepreskrbljenega zakonca, ki nima svojih sredstev za življenje in je nesposoben za delo, določi znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim zmožnostim. Obveznost plačevanja preživnine bivšemu zakoncu pa ni enaka kot obveznost plačevanja preživnine za otroka in izvira še iz nekdanjega koncepta zakonske zveze, v katerem je bila žena ekonomsko bolj ali manj odvisna od moža in se je po razvezi lahko znašla v položaju, ko ni bila preskrbljena (enako tudi sodba VS RS, II Ips 18/2007).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožničina lastna sredstva zadoščajo za njeno preživljanje in se pritožbeno sodišče s takšno oceno v celoti strinja. Njeni denarni dohodki v obliki pokojnine z varstvenim dodatkom v trenutni višini 416,56 EUR res niso veliki, vendar pa po drugi strani tudi toženčevi dohodki niso nadstandardni (čeprav so višji od tožničinih). Zaradi narave tožničinih prihodkov je te mogoče šteti med trajni in sigurni vir tudi z vidika prognoze njene socialne varnosti. Namreč, da je dohodke kot vir sredstev za preživljanje mogoče upoštevati, morajo biti tudi po razvezi sigurni. Ocena pravnega standarda preskrbljenosti zakonca po ustaljeni sodni praksi terja tudi prognozo socialne varnosti, ki tako pri tožnici ni vprašljiva. Pritožnica ob tem neutemeljeno opozarja na pristranost prič oziroma neupoštevanje izpovedi priče dr. V., ki je izpostavil tožničino pridobitno nesposobnost vsled njenega slabega zdravstvenega stanja, saj sodišče svoje odločitve ni temeljilo na tej osnovi. Poleg nesposobnosti za delo mora biti kumulativno izpolnjen pogoj izostanka sredstev za preživljanje, da bi bil izpolnjen temelj tožbenega zahtevka. Na osnovi prejemkov tožnice pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da pri njej ni podana nepreskrbljenost kot pravni standard in pogoj za pravico do preživnine. Ob tem ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo stroškov, ki jih ima tožnica z najemom stanovanja, saj je te stroške tudi v sodbi decidirano ugotovilo, in sicer tako ugotovljeni stroški izhajajo iz predložene najemne pogodbe (priloga B12 - B16). Prav tako sodišče svoje odločitve ni temeljilo na podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, kot hoče prikazati pritožba, temveč je podatke o minimalnih dohodkih, ki opravičujejo socialno pomoč, navajalo le primeroma. Ker torej pri tožnici ne gre za nepreskrbljenost, je neutemeljen tudi očitek, da sodišče ni ugotavljalo preživninskih zmožnosti toženca, saj bi bilo to dolžno presojati le v primeru izkazanega temelja za prisojo preživnine, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Enako pa velja tudi glede pritožbenih navedb, s katerimi tožnica izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Res je, da se je postopek začel v okviru razvezne pravde, ki sodišču dopušča odločanje o stroških po prostem preudarku (člen 413 ZPP), vendar pa je praktično celoten potek dokaznega postopka bil usmerjen v dokazovanje utemeljenosti in višine preživninskega zahtevka tožnice, s katerim pa že po temelju ni uspela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške tudi v skladu z načelom uspeha v pravdi in tožnico obremenilo s pravdnimi stroški toženca (1. odstavek 154. člena ZPP), katerih višino pa pritožba ne izpodbija.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na kateri pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Tožeča stranka v pritožbenem postopku tako ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa tudi tožena stranka, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso vplivale na odločitev sodišča druge stopnje (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 oziroma členom 155 ZPP).