Jedro

Pravdni postopek ni namenjen preverjanju pravilnosti obračunov samih po sebi; če tožeča stranka svojih navedb določno ne opredeli, sodišče ni dolžno pregledovati in kontrolirati vsako listino posebej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I./1.) sklep o Izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 97/01169 z dne 04. 02. 1997 vzdržalo v veljavi za glavnico v znesku 4,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 0,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (I./2.) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka za glavnico v znesku 6,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v preostalem delu 3. točke izreka in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, (I/3.) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva zakonske zamudne obresti od glavnice in izvršilnih stroškov od 01. 01. 2002 ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, (II./1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 2000/00275 z dne 07. 01. 2000 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 79,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi dokler ne natečejo glavnice, (II./2.) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za glavnico v znesku 324,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v preostanku 3. točke izreka ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, (III./1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 2001/06367 z dne 14. 09. 2001 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 35,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi dokler ne natečejo glavnice in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 4,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, (III./2.) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za glavnico v višini 287,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v preostalem delu 3. točke izreka ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, (IV./1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 2002/01654 z dne 19. 03. 2002 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 24,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi dokler ne natečejo glavnice in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 2,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (IV./2.) navedeni sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo za glavnico v znesku 178,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v preostalem delu 3. točke izreka ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, (V./1.) sklep o izvršbi okrajnega sodišča v Ljubljani 2003/09753 z dne 11. 11. 2003 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 105,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi dokler ne natečejo glavnice ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 4,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (V./2.) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za glavnico v znesku 852,22 EUR in zakonske zamudne obresti ter v preostalem delu 3. točke izreka ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo ter (VI.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 80,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba z navedbami, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, meri na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana. Ne drži namreč pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je stroške, ki se nanašajo na uporabo nepremičnin skupne rabe (NSR), priznalo le v obsegu 46,62 %. Tožeča stranka ne izpodbija pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe, in sicer, da je tožena stranka nepremičnine dejansko uporabljala le v navedenem obsegu, kot je to ugotovil izvedenec I. M. Sodišče prve stopnje je tudi izrecno navedlo, da izvedensko mnenje predstavlja izhodišče za odločitev o tožbenem zahtevku na podlagi določil Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja verzijo. Dejanska podlaga zahtevka po 190. členu OZ je dokazano povečanje premoženja na strani neopravičeno obogatenega in zmanjšanje premoženja na strani neopravičeno prikrajšanega. Ker tožeča stranka tudi po zaključku višjega sodišča z ničemer ni izkazala, da bi tožena stranka uporabljala nepremičnine skupne rabe v večjem obsegu od ugotovljenega (in je torej prikrajšanje tožeče stranke večje od ugotovljenega), višje sodišče kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na stroške uporabe NSR. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka stroškov ni zaračunavala v celoti, pač pa v skladu z deležem uporabe (upoštevajoč velikosti poslovnih prostorov le 0.227 % NSR), ni z ničemer izkazana, niti preverljiva. Iz razdelilnikov v spis predloženih računov (postavka BEP) izhajajo različni deleži, tožeča stranka pa ni podala nikakršnih konkretnih trditev, na podlagi katerih bi višje sodišče lahko njene pritožbene navedbe preverilo. Pravdni postopek ni namenjen preverjanju pravilnosti obračunov samih po sebi; če tožeča stranka svojih navedb določno ne opredeli, sodišče ni dolžno pregledovati in kontrolirati vsako listino posebej.

6. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na najemnine za NSR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo z ugotovitvijo (ki je tožeča stranka z ničemer ne izpodbija), da iz Zapisnika 4. seje Sveta lastnikov nepremičnin skupne rabe izhaja, da najemnina vsebuje strošek investicijskega vzdrževanja, zavarovalnih premij in poslovni strošek amortizacije. Sodišče prve stopnje tudi po zaključku višjega sodišča pravilno zaključuje, da tožeča stranka z ničemer ni izkazala, kakšni so bili ti stroški mesečno in v kakšni višini je dejansko nastalo prikrajšanje. Tega ne konkretizira niti v pritožbi. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z izvedencem ekonomske stroke, ki bi prikrajšanje ugotavljal. Sodišče prve stopnje namreč pravilno navaja, da bi morala tožeča stranka določno navesti, v čem se je njeno prikrajšanje glede stroškov najemnin odražalo, česar pa kljub pozivu sodišča, ki jo je opozorilo na pomanjkljivost trditvene podlage v smislu 285. čl. ZPP, ni storila. Sodišče prve stopnje tako ni imelo nobenega razloga, da bi v postopku angažiralo izvedenca ekonomske stroke. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v tem delu.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).