Jedro

Vposestnih pravdah se ne ugotavlja pravica do posesti, ampak je bistvena dejanska posest. Če je imel toženec ugovore na vsebino zapisnika, bi te na pojasnjen način moral pravočasno uveljaviti, kot pa izhaja iz zapisnikov glavnih obravnav, ugovorov ni podal. Ni vsaka postavitev količkov že motenje posesti, vsekakor pa motenje posesti pomeni postavitev količkov na mestu, kjer nekdo izvaja dejansko oblast nad stvarjo

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki vrne posest nepremičnine parc. št. 000/2, 000/1 in 000/1, vse k. o. ... (v obsegu površine, kot je razvidna iz skice, ki je sestavni del sklepa) in ji v bodoče prepovedalo nadaljnje motenje posesti ter kakršenkoli poseg v te nepremičnine, predvsem, da bi na njih postavljala ovire v obliki količkov, betonskih jaškov ali drugih ovir, ki bi preprečevale uporabo ceste na parc. št. 000/2, k. o. ..., vključno z uporabo bankine. Nadalje je (2.) sklenilo, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje, da z nepremičnin parc. št. 000/2, 000/1 in 000/1, vse k. o. ... (v obsegu površine, kot je razvidna iz skice, ki je sestavni del sklepa) odstrani stebričke in dva betonska temelja. Poleg tega je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 1.337,74 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga njegovo razveljavitev podredno pa, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in naloži tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, skupaj z odgovori nanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijani odločitvi, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zadnjem odstavku na 6. strani izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se pri obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti sodišče omeji na ugotavljanje zadnjega posestnega stanja in da je pri tem izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (prim. 426. člen Zakona o pravdnem postopku11). Povedano drugače: če tožena stranka meni, da tožeča stranka nima pravice do v tej pravdi ugotovljene posesti, bo morala to uveljavljati v drugi (petitorni) pravdi. Nikakor pa takšni ugovori ne morejo biti predmet obravnavanja v motenjski pravdi.

6. Pritožba opozarja, da bankina na spornem delu ceste ni utrjena in zato ni primerna za vožnjo. Takšna trditev ne more biti predmet ugotavljanja v motenjski pravdi, saj je (kot že pojasnjeno) bistveno ali je imela tožeča stranka na spornem delu ceste posest. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je posest na bankinah na obeh straneh ceste imela, zato je takšna pritožbena trditev neupoštevna. Iz istega razloga je neupoštevna tudi pritožbena navedba, da je cesta preozka za srečanje dveh vozil in da za tak način vožnje ni bila predvidena. Nadalje tožena stranka trdi, da tožeča stranka in njeni obiskovalci nikoli niso vozili po bankinah, saj bi se ob vsaki vožnji vozilo prevrnilo oz. nasedlo, postavitev količkov pa je bila le opozorilo na nevarnost. Takšne pritožbene navedbe ne držijo, saj je sodišče v dokaznem postopku prepričljivo ugotovilo, da so tožeča stranka in njeni obiskovalci do takrat, ko je toženec postavil sporne količke, za vožnjo normalno uporabljali bankini na obeh straneh ceste. Kot izhaja iz izpovedb zakonite zastopnice tožeče stranke in prič A. A. in B. B. je bilo do postavitve količkov na sporni cesti možno srečanje dveh osebnih vozil, pri čemer sta se obe umaknili vsaka na svojo bankino. Dejstvo, da morajo občasno vozila ob srečevanju voziti tudi vzvratno, kar v pritožbi opozarja toženec, nikakor ne pomeni, da se vožnja ne izvaja tudi na že opisani način, da se dva nasproti vozeča avtomobila lahko srečata tako, da vsako zapelje na bankino na svoji strani. To je bilo namreč ugotovljeno v dokaznem postopku. Še zlasti pa dostavek pritožbene navedbe, da nobeno vozilo pri tem (ko so nekatera morala voziti vzvratno) ni vozilo po bankini, potrjuje, da vožnja dveh nasproti vozil brez tega, da vozita po bankini, ni možna.

7. Dejstvo, da je priča zaposlena pri tožeči stranki samo po sebi še ne pomeni, da je priča pristranska2. Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje pa sta bili izpovedbi obeh prič prepričljivi in logični.

8. Širina poti, za katero pritožba trdi, da ne znaša 3,2 m, kot je izpovedal A. A., ampak 2,9 do 3 m, ne dokazuje da tožeča stranka ni vozila po bankinah ob cesti. Očitno ravno preozka cesta zahteva ob srečanju dveh vozil vožnjo tudi po bankinah.

9. V pritožbi toženec na več mestih navaja, da sodišče nekaterih njegovih navedb ni zapisalo v zapisnik. Stranke imajo ob koncu naroka pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim prebere, in ugovarjati zoper vsebino zapisnika (drugi odstavek 124. člena ZPP). Kar je treba v zapisniku popraviti ali dodati glede na ugovore strank ali drugih oseb ali po uradni dolžnosti, se zapiše na koncu zapisnika. Na zahtevo teh oseb se vpišejo v zapisnik tudi ugovori, ki jim ni bilo ugodeno (četrti odstavek 124. člena ZPP). Če je imel toženec ugovore na vsebino zapisnika, bi te na pojasnjen način moral pravočasno uveljaviti, kot pa izhaja iz zapisnikov glavnih obravnav, ugovorov ni podal. 10. V zvezi z zatrjevanim dokaznim predlogom za zaslišanje priče C. C. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazni predlog podan v vlogi, ki jo je toženec predložil sodišču na drugem naroku za glavno obravnavo, glede katere je sodišče prve stopnje sklenilo, da je zaradi prekluzije ne bo upoštevalo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj je toženec pripravljalno vlogo (in dokazni predlog) vložil po koncu prvega naroka za glavno obravnavo (prim. 286. člen ZPP).

11. Pritožba navaja tudi, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za opravo ogleda in izvedbo dokaza z izvedencem geodetom. Tudi po presoji pritožbenega sodišča za odločitev v posestnem sporu izvedba teh dveh dokazov ni bila potrebna. Kot je bilo že pojasnjeno, se namreč v posestnih pravdah ne ugotavlja pravica do posesti, ampak je bistvena dejanska posest. Med strankama pa tudi ni bilo sporno, kje se nahaja sporni del poti.

12. Že uvodoma je pritožbeno sodišče pojasnilo, da bo toženec, če meni, da tožeča stranka nima pravice do posesti, to lahko uveljavljal v drugem postopku, ne more pa biti zatrjevanje, da tožeča stranka nima pravice do posesti, utemeljen ugovor v sporu zaradi motenja posesti. Neutemeljene so zato vse pritožbene navedbe, v katerih se toženec sklicuje na varnostne razloge, zaščito svoje lastnine ter na kršitve določb Zakona o cestah in Zakona o pravilih cestnega prometa in Pravilnika o projektiranju cest. 13. Pritožbene trditve o kršitvi načela ne bis in idem prav tako niso utemeljene. Iz IX. točke pritožbe izhaja, da naj bi bilo o istem tožbenem zahtevku med pravdnima strankama odločeno v pravdi P 114/2015, v kateri je bila sklenjena 31. 3. 2016 sodna poravnava. Spor o motenju posesti se vedno nanaša na konkretno motilno dejanje v natančno določenem časovnem obdobju (vložitev tožbe je namreč vezana na 30-dnevni rok od konkretnega motilnega dejanja3). Tako je že pojmovno nemogoče, da bi sodišče v pravdi, ki se je začela v letu 2015, odločilo o motenju posesti, za katerega tožnik v tožbi zatrjuje, da se je zgodilo 18. 7. 2020. 14. Pritožba ima prav, da ni vsaka postavitev količkov že motenje posesti, vsekakor pa motenje posesti pomeni postavitev količkov na mestu, kjer nekdo izvaja dejansko oblast nad stvarjo (kot je bilo ugotovljeno tudi v obravnavani zadevi) in se mu s postavljenimi količki prepreči dotedanji način izvrševanja posesti. In to je bilo ugotovljeno tudi v tem postopku.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sklep potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

16. Toženec s pritožbo ni uspela, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, tožeča stranka pa sama pa trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi in je bil zato nepotreben (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP. 2 Tako npr. VSRS Sodba in sklep VIII Ips 74/2017. 3 32. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/2002, s spremembami.