Jedro

Toženka pripadnikom na mednarodnih misijah ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati odškodnino v višini 2.975,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2014 do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo v višini 283,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2014 do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka). V delu, v katerem se nanaša na obračun davkov in prispevkov, je tožbo zavrglo (III. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 1.079,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (I. in IV. točka izreka sodbe in sklepa) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme med pravdnima strankama, ni upoštevalo, da je toženka predložila evidence, s katerimi je dokazala, da je tožniku proste dneve zagotovila. Odločitve, v čem je tožniku nastala premoženjska škoda, sodišče prve stopnje ni obrazložilo, enako velja za presojo, da je podana odškodninska odgovornost toženke. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožnik, ki zahteva plačilo odškodnine za neizrabljene proste dni, je bil dolžan dokazati, da prostih dni ni imel. Toženka je natančno navedla, katere dni je bil tožnik prost, to je podprto z vsebino listin v spisu (evidence). Tožnik na proste dni ni imel nobenih zadolžitev. Sodišče prve stopnje se do predloženih evidenc ni opredelilo, s čimer je zagrešilo nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka. Prav tako se ni opredelilo do izpovedi priče A.A., ki je potrdila, da evidence odražajo dejansko stanje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik vsak dan opravljal kakšno nalogo, da pripadniki niso bili popolnoma prosti delovnih obveznosti, da je bil tožnik ves čas v uniformi in da baze ni smel zapuščati, je pavšalen. Sodišče prve stopnje niti ni pojasnilo, za kakšne naloge je šlo. Ni ugotovilo, da bi bile te naloge na dan, ki je bil za tožnika zabeležen kot prost dan. Ni upoštevalo izpovedi priče A.A., da pripadniki na proste dni niso bili v pripravljenosti. Tožniku sta bila poleg A.A., poveljnice voda, nadrejena B.B., poveljnik kontingenta, in C.C., poveljnik čete, ki sta pojasnila okoliščine glede zagotavljanja prostih dni. Z ničemer nista ovrgla pričanja A.A.. Slednja je izpovedala, da tožniku sama na prost dan nalog ni odrejala. Iz tega ni mogoče zaključiti, da sta mu jih odrejala B.B. ali C.C., ampak da mu jih ni odrejal nihče. Sklicevanje na sodbo Pdp 43/2018 ni utemeljeno, ker je šlo v tej zadevi za bistveno drugačno dejansko stanje. Pripadniki mednarodne misije KFOR ..., kot je tožnik, so opravljali različne naloge, razporejeni so bili v različne oddelke, vode in čete, nadrejene so jim bile druge osebe. Glede zagotavljanja tedenskega počitka na mednarodni misiji je v sporih enaka le pravna, ne pa tudi dejanska podlaga. Dejstvo, da je bil tožnik v uniformi in da baze ni smel zapuščati, ne predstavlja opravljanja dela. Vsako delo ne predstavlja dela za delodajalca, torej toženko. Zaslišana priča D.D., ki je po stališču sodišča prve stopnje potrdil tožnikovo izpoved, ni bil razporejen v isti vod kot tožnik. Do drugačne izpovedi priče A.A. se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ni pojasnilo, zakaj je verjelo pričam, ki jih je predlagal tožnik. Dokazne ocene ni utemeljilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je necelovita. V sodni praksi je bilo že izpostavljeno, da gre na mednarodni misiji za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, veljajo določene specifike, ki jih je treba upoštevati. Med te sodijo nošenje uniforme, upoštevanje hišnega reda, pravil obnašanja in higiene. Tudi teh specifik sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma se do njih ni opredelilo. Zmotno je razumelo definicijo prostega dne oziroma tedenskega počitka. Na prost dan se pripadniku zagotovi, da ni obremenjen z nalogami, mora pa upoštevati pravila, biti urejen in v uniformi, sam ne sme zapuščati baze. Če tudi to pomeni delo za delodajalca, se zastavlja vprašanje, ali narava mednarodnih misij sploh omogoča prost dan v smislu Direktive 2003/88/ES (UL L 299), ki določa dve izključujoči stanji: delovni čas in počitek. Razumevanje delovnega časa, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe in sklepa, predstavlja razlog za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Pripadniki so na mednarodni misiji ves čas v bazi, že iz tega razloga tedenski počitek ne more imeti enake izraznosti kot doma. To velja tudi z vidika varnostnih razmer. Pripadniki se morajo v bazi soočiti z določenimi omejitvami, kar pa ne pomeni, da nimajo zagotovljenega tedenskega počitka. Glede pravdnih stroškov toženka navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo in odmerilo previsoko sodno takso, tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine v višini 7.135,12 EUR za dve mednarodni misiji, pa je s toženko za mednarodno misijo KFOR ... sklenil izvensodno poravnavo, na podlagi katere mu je toženka plačala 336,00 EUR pravdnih stroškov. To pomeni, da četudi s pritožbo ne bi uspela, ni dolžna kriti stroškov sodne takse, ki odpade na tožbeni zahtevek, povezan z mednarodno misijo KFOR .... Sodno takso bi bilo treba odmeriti od vrednosti tožbenega zahtevka, povezanega z mednarodno misijo KFOR .... Pritožbenemu sodišču toženka predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov toženke pred sodiščem prve stopnje in pred pritožbenim sodiščem.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da je glede zagotavljanja tedenskega počitka pripadnikom na mednarodni misiji sodna praksa usklajena in ustaljena. Sodišče prve stopnje je sledilo sprejetim stališčem. V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe in sklepa je pojasnilo, da gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je tožnik upravičen, ker mu toženka tedenskega počitka ni zagotovila. Gre za plačilo za opravljeno delo na prost dan, pri čemer je nebistveno, ali se to opredeli kot odškodnina ali nadomestilo. Okoliščine glede mednarodnih misiji, kot so narava dela in organizacija življenja pripadnikov, ne vplivajo na pravico tožnika do tedenskega počitka. Tožniku takšna pravica pripada in to je bila toženka dolžna upoštevati, pri čemer bi mu morala zagotoviti 24 urni neprekinjen počitek. Tega toženka ni storila. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da evidence toženke ne odražajo dejstva, da je bil tožnik na dni, ki so označeni kot prosti, prost vseh obveznosti. To so potrdile zaslišane priče, tudi priča A.A., ki je dopustila možnost, da je tožniku delo odrejal drug nadrejeni. Sodišče prve stopnje je s strani tožnika predlaganim pričam utemeljeno verjelo, v izpovedi sta bili priči verodostojni in prepričljivi, pri čemer ni ugotovilo le, da bi bila tožniku pravica do tedenskega počitka kršena zaradi nošenja uniforme in prepovedi zapuščanja baze. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje ter tožniku prisodi utemeljeno priglašene pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe in sklepa nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb toženke, ki jih je podala. V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe in sklepa je navedlo vse potrebne razloge, ki odločitev utemeljujejo, tako da jo je mogoče preizkusiti. To velja tako glede elementov odškodninske odgovornosti toženke (točka 14 obrazložitve sodbe in sklepa sodišča prve stopnje), pri čemer pritožbeno sodišče dodaja le, da gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost, katere predpostavke so: protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave. Glede škode, ki je nastala tožniku, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, da je bil tožnik s tem, ko mu tedenski počitek ni bil zagotovljen in je tudi na dan, ko bi moral biti prost, opravljal delo, prikrajšan na premoženjskem področju.

7. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega dela sodbe in sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje se je do s strani toženke predloženih evidenc opredelilo v povezavi z izpovedmi prič D.D., E.E. (točka 9 obrazložitve) in A.A. (točka 11 obrazložitve). Zaključilo je, da toženka ni dokazala, da bi tožniku proste dni zagotovila, čeprav je v zvezi s tem vodila evidence (točka 12 obrazložitve). S tem, ko sodišče ni zgolj sledilo zapisom v evidencah, ampak jih je preverilo (v zvezi s tem je izvedlo zaslišanja tožnika in prič), ni storilo očitane kršitve, pač pa je ustrezno raziskalo relevantna dejstva za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je tudi obrazložilo.

8. Uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s strani toženke po vsebini pomeni nestrinjanje z dokazno oceno, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje. Enako velja za uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe in sklepa opredelilo do vseh bistvenih navedb, ki jih je podala toženka. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do predloženih dokazov - evidenc, na katere se sklicuje toženka, in do izpovedi priče A.A. (točka 11, predvsem pa točka 12 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo (točka 12 obrazložitve), zakaj je verjelo izpovedi tožnika in prič D.D. ter E.E., pa tudi izpovedi priče A.A., da sama na proste dneve ni dajala zadolžitev, ni pa mogla tega potrditi za ostale nadrejene. Prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo do izpovedi priče B.B. in pisne izjave priče C.C.. Izvedene dokaze je ocenilo vsakega zase in vse skupaj. Pojasnilo je, kako je prišlo do ugotovitve, da je tožnik kot pripadnik na mednarodni misiji vsakodnevno opravljal naloge in da nikoli ni bil prost obveznosti. Med te obveznosti, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe in sklepa, sodišče prve stopnje ni štelo (le) dejstva, da je bil tožnik v uniformi in da ni smel zapuščati baze, ampak, kot je razbrati iz povzemanja izpovedi tožnika in prič D.D. ter E.E., sestanek, nošenje vode in perila (izpoved tožnika), čiščenje orožja, razložitev opreme s tovornjaka (priči D.D. in E.E.). Pri tem ni slediti pritožbeni navedbi, češ da ne gre za opravljanje dela za toženko kot delodajalca. Celoten sklop opisanih obveznosti tožnika na njegov prosti dan je opredeliti kot opravljanje dela za toženko oziroma kot čas, ko je bil toženki na razpolago in ni bil prost. Tožnik bi moral biti na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, 24 ur prost vseh obveznosti. Pri tem je nebistveno, ali je bil tožnik na te dni v pripravljenosti. Četudi ni bil, je bila zaradi obveznosti, ki jih je imel, njegova pravica do tedenskega počitka kršena.

9. Glede priče D.D. iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja na naroku za glavno obravnavo z dne 13. 6. 2018 res izhaja, kot poudarja toženka v pritožbi, da s tožnikom nista bila v istem vodu, vendar to ne pomeni, da o dejstvih, bistvenih za odločitev, kot priča D.D. ni mogel izpovedati. Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved ustrezno dokazno ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi.

10. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava pri porazdelitvi dokaznega bremena. Dokazno breme, da je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek oziroma da je imel zagotovljene proste dni, ko je bil 24 ur prost vseh obveznosti, je bilo na toženki in toženka mu ni zadostila. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da s strani toženke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve dejansko prosto (24 ur).

11. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku tedenski počitek na način, da bi bil 24 ur prost vseh obveznosti, ni bil zagotovljen. Pravica do tedenskega počitka mu gre na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), kot je v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe in sklepa pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ni upoštevalo posebnega pravnega in dejanskega položaja pripadnikov na mednarodni misiji. Takšen poseben pravni in dejanski položaj ne vpliva na njihovo pravico do tedenskega počitka, ki jim jo zagotavlja veljavna zakonodaja. Tudi iz stališča, ki ga je v podobnem primeru zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sodba VIII Ips 30/2016), jasno izhaja, da toženka pripadnikom na mednarodnih misijah ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.

12. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije je urejena z Direktivo 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) inkorporirala določbe te direktive. Ta direktiva ni razveljavila določb pred tem sprejete Direktive 89/391/EGS (UL L 183), kot je razvidno iz njene preambule. Vendar se direktivi ne uporabljata, če posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo (tretji odstavek 1. člena Direktive 2003/88/ES, ki napotuje na uporabo drugega odstavka 2. člena Direktive 89/391/EGS, drugi odstavek 2. člena Direktive 89/391/EGS). To je Republika Slovenija tudi upoštevala in zato sprejela posebno ureditev delovnega časa za pripadnike Slovenske vojske. Vendar s to posebno ureditvijo ni ukinila pravice do tedenskega počitka niti je ni omejila. Iz drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) ne izhaja, da pripadnikom v mednarodnih misijah (kot je tožnik) tedenski počitek ne pripada, ampak le, da je treba počitek prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku v okviru odločanja o plačilu pravdnih stroškov utemeljeno kot za pravdo potrebne stroške priznalo sodno takso. Sodno takso mu je priznalo v višini, v kateri je bila tožniku glede na vrednost spornega predmeta odmerjena in v kateri jo je tožnik plačal (230,00 EUR; plačilni nalog z dne 30. 8. 2016 z žigom - potrdilo o plačilu). Dejstvo, da je tožnik kasneje po sklenjeni izvensodni poravnavi s toženko delno umaknil tožbo, na obveznost plačila sodne takse, ki je že nastala in bila izpolnjena, ne vpliva, kot tudi ne na presojo, da je sodna taksa potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Z vidika presoje potrebnih stroškov je nebistveno, kakšna je bila vsebina izvensodne poravnave in za kakšne stroške sta se pravdni stranki v njej dogovorili.

14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. Tožniku je po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna plačati potrebne stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče mu je po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) priznalo 375 točk, kot jih je utemeljeno priglasil, in 7,5 točke materialnih stroškov, skupaj 382,5 točk oziroma 229,50 EUR (tar. št. 15/4, člen 11/3 OT), z davkom na dodano vrednost pa v višini 279,99 EUR.