Jedro

Vsak zahtevek v upravnem postopku, torej tudi zahtevek za določitev obratovalnega časa, mora biti določen v subjektivnem in objektivnem smislu. To pomeni, da morajo biti v zahtevku opredeljene stranke, na katere se zahtevek nanaša, v zahtevku pa mora biti tudi določeno, kaj vlagatelj zahtevka zahteva in dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Vse te elemente je vseboval tudi obrazec za prijavo obratovalnega časa, ki ga je vložil tožnik - naslovil ga je na toženo stranko, ki je o zahtevku, kot pristojni upravni organ, odločala. Res je sicer, da je tožnik prijavo razporeda obratovalnega časa vpisal pod tč. 1 v obrazcu, torej kot redni obratovalni čas, kar pa ne pomeni, da je tožeča stranka s tem, ko je z izpodbijano odločbo odločila, da lahko posluje v podaljšanem obratovalnem času do 23.00 ure odločila o nečem, česar tožnik ni zahteval. Objektivna določenost zahtevka namreč pomeni, da je odločujoči organ dolžan presojati zahtevek po njegovi vsebini, kar je tožena stranka v obravnavanem primeru tudi storila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 11. 6. 2014 pri Uradu za družbene dejavnosti in razvoj Mestne občine Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložil obrazec za prijavo obratovalnega časa gostinskega obrata ... na ... V obrazcu je prijavil redni obratovalni čas od ponedeljka do nedelje, in to vsak dan od 6.00 ure do 1.00 ure naslednjega dne.

2. Prvostopenjski organ je vlogo tožnika štel kot vlogo za izdajo dovoljenja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času. Tožniku je z izpodbijano odločbo delno ugodil tako, da mu je dovolil obratovanje v podaljšanem obratovalnem času vsak dan do 23.00 ure. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnil, da je Krajevna skupnost A. dne 19. 1. 2015 izdala pozitivno mnenje o poslovanju lokala tožnika do 24.00 ure, oziroma na dan petka in sobote do 1.00 ure. Ugotovil je, da se lokal nahaja v stanovanjskem območju, oziroma v stavbi s stanovanji. Ena od stanovalk je v pisnih vlogah navajala, da prihaja v tožnikovem lokalu do večkratnih prekoračitev obratovalnega časa, kar vpliva na javni red in mir v okolici. O tem je obvestila inšpekcijske službe in Policijsko postajo Koper. Skladno z opisanimi ugotovitvami je prvostopenjski organ na podlagi 4. člena Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (v nadaljevanju Pravilnik) in 4. člena Odloka Mestne občine Koper o poslovnem času trgovin in gostinskih obratov ter meril za oblikovanje podaljšanega obratovalnega časa (v nadaljevanju Odlok) odločil, da se tožniku dovoli obratovanje v podaljšanem obratovalnem času vsak dan do 23.00 ure.

3. Tožnik je zoper odločbo vložil pritožbo. Navajal je, da je prvostopenjski organ odločal o podaljšanju obratovalnega časa, česar pa s svojo vlogo ni zahteval niti ni v to kasneje molče privolil. Odločba je bila torej izdana brez njegove vloge, kot to zahteva določba 4. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zato zahteva, da se na podlagi 280. člena istega zakona ugotovi, da je nična.

4. Župan Mestne občine Koper (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi je pojasnil, da se pritožnik moti, ko trdi, da je s prijavo obratovalnega časa prijavil redni obratovalni čas lokala. V Zakonu o gostinstvu (v nadaljevanju ZGos), Pravilniku in Odloku je določeno, da poslujejo gostinski obrati v večnamenskih objektih in trgovsko poslovnih centrih v skladu z veljavnim hišnim redom, medtem ko lahko gostinski obrati, ki obratujejo v stanovanjskih objektih ali objektih v stanovanjskih naseljih ter izletniške kmetije v stanovanjskih naseljih, obratujejo med 6.00 uro in 22.00 uro. Gostinec lahko obratuje v podaljšanem obratovalnem času, če za to pridobi odločbo pristojnega organa občinske uprave. Ker tožnik ve, da je prijavo obratovalnega časa vložil za gostinski lokal, ki je v stanovanjskem objektu in sme zato obratovati le med 6.00 uro in 22.00 uro, je prvostopenjski organ njegov zahtevek pravilno štel kot vlogo za izdajo dovoljenja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času. Tožnik je namreč že dne 9. 5. 2012 za svoj lokal prijavil redni obratovalni čas od 6.00 ure do 22.00 ure in je bil ta potrjen dne 26. 6. 2012. Njegova navedba, da je s sedaj obravnavano vlogo vložil prijavo obratovalnega časa kot rednega obratovalnega časa, torej ne drži, pa četudi je to zapisal v svoji vlogi. Tožnikovo sklicevanje, da je prvostopenjski organ odločal brez njegove vloge, torej ni točna in zato ni utemeljena njegova trditev, da naj bi bila izpodbijana odločba nična.

5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi ponovno navaja, da je odločitev po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP nična. Tožena stranka je namreč odločala o podaljšanju obratovalnega časa, četudi tega ni zahteval. To pomeni, da je tožena stranka odločala brez zahtevka, sam pa v to niti kasneje ni izrecno ali molče privolil. 6. Tožnik v nadaljevanju tožbe pojasnjuje, zakaj je prijavil redni obratovalni čas. Navaja, da se gostinski obrat, ki stoji na parc. št. ... k.o. ..., nahaja v objektu na območju centralnih dejavnosti v nestanovanjski stavbi. To izhaja iz Dolgoročnega plana Občine Koper, Družbenega plana Občine Koper in Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Mestne občine Koper. Skladno s tem so izpolnjeni vsi pogoji za redni obratovalni čas lokala med 6.00 uro in 2.00 uro naslednjega dne, kot to določa Pravilnik. Lokal se nahaja v turističnem predelu Kopra, ki sodi v centralne dejavnosti, ni v stavbi s stanovanji in tudi ne v objektu na območju stanovanj. Vloženi zahtevek za prijavo rednega obratovalnega časa je bil jasen, tožena stranka pa je odločala o tem, kar ni zahteval, kar je v nasprotju z načelom o prostem razpolaganju zahtevka stranke ter je odločitev zato nična. Svoje trditve je tožnik smiselno ponovil še v obrazloženi vlogi z dne 15. 7. 2015. 7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi ter se v celoti sklicuje na obrazložitev v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi. Poudarja, da je tožniku dobro znano, da je skladno z Odlokom za njegov lokal določen redni obratovalni čas od 6.00 ure do 22.00 ure, saj je že v letih 2012 in 2013 pri toženi stranki vložil vlogo za podaljšanje obratovalnega časa preko 22.00 ure. V obravnavanem primeru je tožnik vložil vlogo, v kateri je v rubriko rednega obratovalnega časa vpisal, da ta traja od 6.00 do 1.00 ure. Ob upoštevanju, da je tožnik v preteklih letih kot redni obratovalni čas vedno določil čas od 6.00 do 22.00 ure ter da se v vsem tem času predpisi niso spremenili, je tožena stranka utemeljeno štela, da je za čas od 22.00 ure do 1.00 ure zaprosil za podaljšani obratovalni čas, enako kot je to storil v preteklih letih. Ni res, da bi tožena stranka odločala brez zahtevka tožnika, pač pa na podlagi njegove prijave obratovalnega časa.

8. Tožnikovo navajanje, da se njegov gostinski lokal ne nahaja na območju stanovanj, ni točna. Nahaja se v stavbi št. ..., ki je po podatkih katastra res opredeljena kot nestanovanjska stavba, vendar pa se stika s stavbo št. ..., v kateri so štiri stanovanja, neposredno za stavbo tožnika je stavba št. ..., v kateri sta dve stanovanji, nadalje stavba št. ... z dvema stanovanjema in stavba št. ... s sedmimi stanovanji. Že ti podatki kažejo, da se gostinski obrat nahaja v objektu v stanovanjskem naselju, kar pomeni, da po določilih Odloka traja redni obratovalni čas lokala med 6.00 uro in 22.00 uro. Tožnik si napačno razlaga, kaj predstavlja območje centralnih dejavnosti. To so storitvena območja ali območja, kjer se prepletajo storitvene in oskrbne dejavnosti ter stanovanjske stavbe. Območje mestnega jedra Kopra je območje mešane rabe, saj so stavbe pretežno namenjene bivanju, v pritličnih etažah pa so poslovni prostori. Taka ureditev območju ne odvzema statusa stanovanjskega naselja, kar je predpostavka za določitev rednega obratovalnega časa. Tožena stranka sodišču zato predlaga, da tožnikovo tožbo zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

11. 12. člen ZGos določa, da merila za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, predpiše minister, pristojen za gostinstvo. Skladno s to zakonsko določbo so postopek prijave in odobritve obratovalnega časa ter pravila, ki morajo biti pri tem upoštevana, opredeljena v Pravilniku. Ta za odločanje o odobritvi obratovalnega časa posameznega lokala določa za gostinstvo pristojni organ občine, kjer je lociran lokal. Na tej podlagi je Mestna občina Koper sprejela Odlok, s katerim je določila pogoje in postopke za določanje rednega obratovalnega časa gostinskih obratov, kot tudi merila in pogoje za obratovanje v podaljšanjem obratovalnem času.

12. 3. člen Pravilnika, med drugim, določa, da gostinec določi redni dnevni obratovalni čas glede na vrsto gostinskega lokala, ta pa je v Mestni občini Koper za kavarne določen med 6.00 uro in 1.00 uro naslednjega dne (3. člen Odloka). Če gostinski obrat opravlja dejavnost izven tako določenega časa, se šteje, da obratuje v podaljšanem obratovalnem času (tretji odstavek 3. člena Pravilnika). Ne glede na to pa Pravilnik določa, da je na območju stanovanj, ki so namenjena bivanju, dovoljeno obratovati v lokalih le med 6.00 uro in 22.00 uro (4. člen), čemur sledijo tudi določbe Odloka (drugi odstavek 3. člena). Gostinec, ki posluje v lokalu na takšnem območju, ima možnost poslovati v podaljšanem obratovalnem času, v kolikor pridobi pisno soglasje za gostinstvo pristojnega organa občine, izdaja soglasja pa je lahko vezana na vnaprej določeno časovno obdobje (drugi odstavek 4. člena Pravilnika in 4. člen Odloka). Po določbi 11. člena Pravilnika prijavi gostinec razpored obratovalnega časa pred začetkom obratovanja (enako 9. člen Odloka), po pridobljeni potrditvi in kolikor ne zaproša za podaljšani obratovalni čas, pa mu ni treba za vsako koledarsko leto ponovno prijavljati razporeda obratovalnega časa (tretji odstavek 11. člena Pravilnika). Potrditev podaljšanega obratovalnega časa je časovno omejena, saj se tak obratovalni čas lahko določi za obdobje do enega leta, oziroma v času trajanja turistične sezone od 1. junija do 30. septembra (drugi odstavek 6. člena Odloka). Prijava razporeda obratovalnega časa gostinskega lokala (tako rednega kot tudi podaljšanega) se vloži na obrazcu, ki ga določa Pravilnik. Obrazec ima tri dele, pri čemer se v prvega vpišejo podatki gostinca, oziroma gostinskega obrata, za katerega se prijavlja obratovalni čas, v drugega prijava rednega obratovalnega časa (1. točka) in vloga za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času (2. točka) in v tretjega odločitev za gostinstvo pristojnega organa, v kolikor izda soglasje k priglašenemu obratovalnemu času.

13. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v obravnavani zadevi dne 11. 6. 2014 pri toženi stranki vložil obrazec za prijavo obratovalnega časa za svoj gostinski lokal ... V obrazcu je prijavil razpored obratovalnega časa tako, da je kot redni obratovalni čas predlagal čas od 6.00 ure do 1.00 ure naslednjega dne in to vse dni v tednu. Skladno s tem zato sodišče meni, da ni mogoče slediti tožnikovi trditvi, da je tožena stranka odločala brez zahtevka, torej o nečem, česar s svojo vlogo ni zahteval. Dejstvo je, da je vložen in izpolnjen obrazec po svoji vsebini zahteva toženi stranki, da odloči o priglašenem obratovalnem času. Vsak zahtevek v upravnem postopku, torej tudi zahtevek za določitev obratovalnega časa, mora biti določen v subjektivnem in objektivnem smislu. To pomeni, da morajo biti v zahtevku opredeljene stranke, na katere se zahtevek nanaša, v zahtevku pa mora biti tudi določeno, kaj vlagatelj zahtevka zahteva in dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Vse te elemente je vseboval tudi obrazec za prijavo obratovalnega časa, ki ga je vložil tožnik - naslovil ga je na toženo stranko, ki je o zahtevku, kot pristojni upravni organ, odločala. Res je sicer, da je tožnik prijavo razporeda obratovalnega časa vpisal pod tč. 1 v obrazcu, torej kot redni obratovalni čas, kar pa ne pomeni, da je tožeča stranka s tem, ko je z izpodbijano odločbo odločila, da lahko posluje v podaljšanem obratovalnem času do 23.00 ure odločila o nečem, česar tožnik ni zahteval. Po mnenju sodišča namreč objektivna določenost zahtevka pomeni, da je odločujoči organ dolžan presojati zahtevek po njegovi vsebini, kar je tožena stranka v obravnavanem primeru tudi storila. Utemeljeno je pri tem izhajala iz dejstva, je imel tožnik doslej prijavljen redni obratovalni čas vsak dan od 6.00 ure do 22.00 ure (tako v letu 2012 in v letu 2013). Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, gostinec priglasi redni obratovalni čas ob pričetku opravljanja te dejavnosti. Ko je redni obratovalni čas potrjen, mu tega ni potrebno dodatno prijavljati. To gostinec stori le, če želi redni obratovalni čas spremeniti ali zaproša za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času. Zato je, po mnenju sodišča, iz vsebine priglašenega obratovalnega časa tožena stranka utemeljeno ugotovila, da je tožnik dejansko vložil vlogo za izdajo soglasja za obratovanje v obratovalnem času po 22.00 uri, to pa je v podaljšanem obratovalnem času. Tožena stranka je torej o tožnikovi vlogi odločila v okviru postavljenega zahtevka in zato ni mogoče slediti tožbeni trditvi tožeče stranke, da je njena odločitev nična.

14. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi vsebinsko pojasnila razloge, zaradi katerih je tožnikovi vlogi za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času le delno ugodila. Tožnik je v pritožbi toženi stranki očital le to, da je odločala brez zahtevka, torej je oporekal sprejeti odločitvi iz procesnih razlogov. Šele v tožbi se je tožnik izjasnil tudi glede vsebine odločitve tožene stranke, in sicer predstavil razloge, zaradi katerih meni, da njegov lokal ni lociran v objektu, v katerem bi bila stanovanja ali v stanovanjskem naselju. Sodišče se do teh navedb ni opredeljevalo, saj predstavljajo nedopustno tožbeno novoto, glede na to, da jih tožnik vse do vložitve tožbe v postopku ni navajal niti pojasnil, zakaj tega ni storil in jih zato v upravnem sporu ni dopustno upoštevati (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

15. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.