Jedro

Vprašanje, ali je dejansko zgrajeni objekt res tak, kot je bilo dovoljeno z gradbenim dovoljenjem, torej ali gre za neskladno ali nelegalno gradnjo, ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč morebitnih inšpekcijskih postopkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka investitorici A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 1156/5/3 k. o. ... pod tam navedenimi pogoji. Gradbeno dovoljenje se poleg objekta tlorisnih dimenzij v obliki „L“ 15,68 m x 15,58 m nanaša tudi na oporne zidove oziroma podporni zid ob posestni meji z zemljiščem parc. št. 1156/6 k. o. ..., dolžine 29,65 m, višine od 1,40 m do 2,20 m na betonskem temelju višine 0,5 m (III. 7. točka izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ ugotovil, da je projektna dokumentacija za obravnavano gradnjo skladna z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Domžale (v nadaljevanju PUP) in da je iz projektne dokumentacije z dne 8. 3. 2011 razvidno, da je peta omenjenega opornega zidu na zemljišču prizadete stranke oziroma, da je ta postavljen do meje.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil pritožbo tožnikov.

Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je odločitev arbitrarna in nezakonita. Zatrjujeta kršitev 14., 22. in 33. člena Ustave. Upravnemu organu očitata, da strank ni obravnaval enakopravno, obrazložitev naj ne bi bila utemeljena s pravnimi argumenti, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri odločanju ne bi smeli priti v poštev. Navajata, da gre v obravnavanem primeru za legalizacijo obstoječe nelegalne oziroma neskladne gradnje. Glede na Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost naj bi bil oporni zid samostojen manj zahteven objekt in ne del enostanovanjske stavbe in za „podatek o objektih“, kot to navaja izpodbijana odločba v točki III. Zato menita, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj naj ne bi bilo jasno, ali gre za enega ali za več objektov in ali so oporni zidovi – podporni zid del enostanovanjske stavbe ali je to samostojen objekt. Nadalje menita, da je izpodbijana odločitev nezakonita, ker projekti za pridobitev gradbenega dovoljenja ne odražajo dejanskega stanja. Opozarjata, da gre za legalizacijo objekta, zato menita, da bi moral organ dejansko stanje pravilno ugotoviti. V zvezi s tem navajata, da je peta podpornega zidu, ki je sicer v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja na zemljišču prizadete stranke, v resnici na njunem zemljišču. Upravnima organoma pa očitata, da se do teh njunih trditev nista opredelila, čeprav sta vseskozi ugovarjala resničnosti izdelanih projektov glede na že izvedeno stanje v naravi. Sodišču predlagata, naj odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, vsebinsko pa nanjo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je medposestni zid zgrajen na zahtevo tožnikov, ki sta celo zahtevala njegovo povišanje. Zato meni, da dejstvo, kje zid je, ni pomembno. Meni, da je imela pravico graditi ta zid, saj je zanj imela privoljenje sosedov.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Po prvem odstavku 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, med drugim preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom in ali ima investitor pravico graditi. Izdaje gradbenega dovoljenja za že obstoječe objekte, tako imenovane legalizacije, ZGO-1 v ničemer ne ureja drugače kot izdajo gradbenega dovoljenja za nameravane gradnje.

To pomeni, da se s stališča skladnosti z določbami prostorskega akta in glede vprašanja, ali ima investitor pravico graditi presoja izključno predložena projektna dokumentacija, ne pa tudi morda že obstoječi objekt, saj ZGO-1 za kaj takega ne daje podlage. Povedano drugače: če je predloženi projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom in se nanaša na nepremičnino, na kateri ima investitor pravico graditi, sta pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja iz 1. in 6. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 izpolnjena, in to ne glede na lastnosti morda že obstoječega objekta. Vprašanje, ali je dejansko zgrajeni objekt res tak, kot je bilo dovoljeno z gradbenim dovoljenjem, torej ali gre za neskladno ali nelegalno gradnjo, ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč morebitnih inšpekcijskih postopkov. Zato so neutemeljeni tudi tožbeni očitki o kršitvah človekovih pravic iz 14., 22. in 33. člena Ustave, ki jih tožnika zatrjujeta na podlagi zmotnega prepričanja, da je pri izdaji gradbenega dovoljenja pravno odločilno stanje že obstoječih objektov.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o kršitvi 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker oporni zid ni enostanovanjska stavba. Točka III.7., ki se nanaša na oporne zidove, med katerimi je tudi navedeni oporni zid, je del izreka gradbenega dovoljenja. Tako iz izreka kot iz obrazložitve izpodbijane določbe je razvidno, da se gradbeno dovoljenje nanaša tudi na oporni zid ob meji s parc. št. 1156/6 k. o. ... (čeprav to ni navedeno že v I. točki izreka), da je njegova gradnja dovoljena s prostorskim aktom, ki ureja gradnjo na obravnavanem območju, in da je zanj izkazana pravica graditi. To pomeni, da se gradbeno dovoljenje nanaša tudi na gradnjo opornega zidu v legi in dimenzijah, kot je to določeno v izreku gradbenega dovoljenja. Zato vprašanje, ali so „oporni zidovi – podporni zid“ del enostanovanjske stavbe ali gre za samostojen objekt, niti ni pravno odločilno za presojo zakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Po navedenem pa je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da se odločbe ne da preizkusiti.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.