Jedro

Povprečno skrbna pogodbena stranka bi se s pogoji, pod katerimi je bil dodatek k zavarovalni pogodbi sklenjen, preden je dodatek podpisala, o njem in v njem navedenih (novih) splošnih pogojih predhodno poučila, splošne pogoje bi tako lahko (če jih, kot zatrjuje, ni prejela že ob dodatku) pridobila pri toženi stranki. Če tega ni storila in je dodatka podpisala, ne da bi se seznanila tudi z vsebino novih splošnih pogojev, mora sama nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja.

Za uporabo splošnih pogojev ni potrebno, da je bila tožeča stranka z njimi („vsebinsko“) seznanjena, zadostuje že, da bi so ji morali biti znani.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 60,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 705,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 26.812,32 EUR s pripadki. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da v konkretnem primeru ne veljajo izključitve, navedene v 3. točki drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev PG-odg/04-12, ker tožena stranka tožeče stranke ni seznanila z vsebinsko spremembo splošnih pogojev po ustreznem predpisanem postopku (po 29. členu Splošnih pogojev PG-odg/99-12 oziroma po 30. členu Splošnih pogojev PG-odg/04-12) in je ni opozorila na spremembo splošnih pogojev.

6. Kot navaja v pritožbi tudi tožena stranka sama, tožena stranka o spremembi splošnih pogojev tožeče stranke res ni obvestila vsaj 60 dni pred potekom tekočega zavarovalnega leta, kot to določajo splošni pogoji (29. oziroma 30. člen), vendar to po presoji višjega sodišča za odločitev v tej zadevi ni relevantno. Navedeno bi bilo mogoče upoštevati le v primeru, če bi tožeča stranka odpovedala zavarovalno pogodbo zaradi nasprotovanja spremenjenim splošnim pogojem, tega pa ni storila.

7. Višje sodišče se strinja s pritožbeno trditvijo, da pri spornih splošnih pogojih ne gre za nejasna določila, ki bi jih bilo v skladu s 83. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) potrebno razlagati v korist tožeče stranke. Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti ( PG-odg.99/12 in PG-odg/04-12) v 29. in 30. členu določajo, da po spremembi pogojev (in če zavarovalec zavarovalne pogodbe zaradi spremembe pogojev ne odpove) veljajo novi pogoji. Prav tako je jasno določilo 3. točke drugega odst. 3. člena Splošnih pogojev PG-odg/04-12, da so odškodninski (regresni) zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zavarovalnic iz zdravstvenega zavarovanja ter posrednih oškodovancev izključeni.

8. Splošni pogoji so sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe in zavezujejo obe pravdni stranki. Po 3. odstavku 120. člena OZ splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. To določilo, ki sicer velja za vse pogodbe, dopolnjuje še specialna določba (3. in 4. odstavek 926. člena OZ), ki se nanaša na zavarovalne pogodbe in določa, da je zavarovalnica dolžna opozoriti zavarovalca, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji sestavni del pogodbe, in mu izročiti njihovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami polici. Izpolnitev obveznosti iz prejšnjega odstavka mora biti ugotovljena na polici.

9. Tožeča stranka zatrjuje, da ji tožena stranka skupaj z dodatki ni poslala tudi na dodatku navedenih (spremenjenih) zavarovalnih pogojev, iz pisnih izjav prič M.B.H. in G. B. pa izhaja, da je običajna praksa tožene stranke, da k zavarovalni dokumentaciji (obračunom, dodatkom) priloži tudi splošne pogoje. Višje sodišče ocenjuje, da je bila tožeča stranka, ko je s podpisom dodatka k zavarovalni polici, na katerem je navedeno, da je prejela splošne pogoje, dolžna v pogledu seznanitve s pogoji, pod katerimi sta bila dodatka sklenjena, pokazati ustrezno skrbnost. Povprečno skrbna pogodbena stranka bi se namreč s pogoji, pod katerimi je bil dodatek k zavarovalni pogodbi sklenjen, preden je dodatek podpisala, o njem in v njem navedenih (novih) splošnih pogojih predhodno poučila, splošne pogoje bi tako lahko (če jih, kot zatrjuje, ni prejela že ob dodatku) pridobila pri toženi stranki. Če tega ni storila in je dodatka podpisala, ne da bi se seznanila tudi z vsebino novih splošnih pogojev, mora sama nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja. Vsekakor to ne more imeti za posledico, da je novi splošni pogoji ne bi zavezovali. Sklenitelj zavarovanja mora, ne glede na to, da je v razmerju do zavarovalnice praviloma šibkejša stranka, pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri sklepanju zavarovalne pogodbe (6. člen OZ).

10. Ne glede trditve tožeče stranke, da splošnih pogojev ob podpisu dodatka (kljub drugačnemu zapisu v dodatku k polici) ni prejela, so v obravnavani zadevi podane okoliščine, ki omogočajo zaključek o domnevno molčečem poznavanju splošnih pogojev (3. odstavek 120. člena OZ). Za uporabo splošnih pogojev ni potrebno, da je bila tožeča stranka z njimi („vsebinsko“) seznanjena, zadostuje že, da bi so ji morali biti znani (3. odst. 142. člena ZOR).

11. Glede na navedeno je materialnopravno napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je izvedla postopek v skladu z 29. členom Splošnih pogojev PG-odg/99-12 in jo po predpisanem postopku obvestila o vsebinskih spremembah splošnih pogojev. Višje sodišče ugotavlja, da iz obeh dodatkov izhaja, da so jima priloženi Splošni pogoji PG-odg/04/12, tožeča stranka pa je s podpisom potrdila, da jih je prejela. Ker tožeča stranka pogodbe ni odpovedala, na podlagi 29. oz. 30. člena splošnih pogojev velja, da se je zavarovalna pogodba spremenila v skladu z novimi zavarovalnimi pogoji. Po oceni višjega sodišča ob pravilni uporabi 120. in 926. člena OZ ni mogoče zahtevati od tožene stranke, da bi tožečo stranko o spremembah splošnih pogojev obvestila tako, da bi jo seznanila in ustrezno opozorila na vsebinsko spremembo splošnih pogojev (na to, da se novi pogoji razlikujejo od tistih, ki so bili del prvotno sklenjene zavarovalne pogodbe) oziroma, da bi jo morala opozoriti, da prvotni pogoji ne veljajo več, temveč veljajo novi, vsebinsko spremenjeni pogoji, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice za regresne zahtevke Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS ter zavarovalnic iz zdravstvenega zavarovanja ter ostalih posrednih oškodovancev.

12. Višje sodišče ocenjuje, da je, glede na 29. (oz. 30.) člen Splošnih pogojev ter glede na tretji in četrti odstavek 926. člena OZ in glede na drugi in tretji odstavek 120. člena OZ, tožena stranka tožečo zadovoljivo obvestila o spremembi zavarovalnih pogojev, zaradi česar veljajo izključitve, navedene v novi 3. točki 2. točke 3. člena Splošnih pogojev Pg-odg/04-12. Zaradi navedenega je tožena stranka utemeljeno zavrnila zahtevek tožene stranke za povrnitev škode. Višje sodišče je zato na podlagi 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Iz istih razlogov prav tako ni utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo vtoževanega zneska na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke.

14. V skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Po spremembi izpodbijane sodbe je tožena stranka upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov, ki jih je višje sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika. Tožeča stranka je toženi stranki tako dolžna povrniti njene pravdne stroške v znesku 60,00 EUR (materialni stroški).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v povezavi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, mu je tožeča stranka dolžna povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 705,00 EUR (taksa za pritožbo: 675,00 EUR, materialni stroški:30,00 EUR).

16. Tožeča stranka je dolžna povrniti odmerjene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).