Jedro

Če je bil tožnikov oče ubit v partizanih, vendar s strani partizanov, niso izpolnjeni pogoji po 2/8 čl. ZZVN v zvezi s 1. členom ZZVN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A z dne 25. 5. 2001, s katero upravni organ prve stopnje ni ugodil zahtevi tožeče stranke za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je izgubil življenje zaradi sodelovanja v NOB. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne osporava bistvenih dejstev, ki jih je ugotovil prvostopni upravni organ in sicer, da je njegov oče AA spomladi leta 1942 prostovoljno odšel v partizane, bil pripadnik čete A bataljona, v jeseni istega leta pa je bil ubit in to s strani partizanov. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je po mnenju tožene stranke prvostopni upravni organ pravilno uporabil materialni predpis. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) v 8. odstavku 2. člena določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu, ali je bil ubit kot talec. V 1. členu ZZVN pa je določeno, da je moralo biti nasilno dejanje povzročeno s strani okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po citirani pravni ureditvi je žrtev vojnega nasilja torej le tisti državljan RS, ki izpolnjuje vse predpisane pogoje. Tožnik ne izpolnjuje pogoja, da je bil njegov oče ubit zaradi sodelovanja v NOB niti pogoja, da ga je ubil okupator ali njegov sodelavec. Sam navaja, da so ga ubili partizani, to pa izhaja tudi iz izjav prič. Ni sicer možno zanesljivo ugotoviti razlogov, zaradi katerih je bil tožnikov oče ubit, je pa dokazano, da so ga ubili partizani v času, ko se je nahajal pri njih. Tožnikov oče je bil žrtev vojne, vendar ZZVN ne zajema vseh žrtev vojne. Prvostopni organ je moral odločiti le o zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožnika po pokojnem očetu in po mnenju tožene stranke je pravilno zaključil, da tožnikov oče življenja ni izgubil v pravno relevantnih okoliščinah iz citiranega 8. odstavka 2. člena ZZVN.

Tožnik se ne strinja z izpodbijano odločbo, saj le-ta ne upošteva ključnih dejstev, ki bi jih bilo treba v obravnavanem primeru upoštevati. Iz zbrane dokumentacije je razvidno, da okoliščine smrti njegovega očeta niso tako enoznačne kot jih interpretira odločba. Po mnenju tožnika tožena stranka pristaja na revolucionarno logiko, po kateri žrtve partizanskih zločinov ter sodnih in izvensodnih zmot niso štete med žrtve vojnega nasilja. Prav tako je očitno, da so bili postopki, v katerih je bila njegovi materi in njemu zavrnjena pravica do rente po pokojnem očetu, vodeni krivično in pristransko. Predlaga ponovno oceno dejstev, ki so bila zbrana v dosedanjem postopku in zahteva rehabilitacijo očeta in odpravo krivic, ki so jih utrpeli in katerih posledice čutijo še danes.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri ugotovitvah in navedbah v izpodbijani odločbi.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odl. US, 43/99, 19/00 - odl. US, 98/00 in 1/01 - odl. US, v nadaljevanju ZZVN) v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja po 2. členu ZZVN pa je ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 10. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile, poslale v taborišča, zapor, na prisilno delo ali internacijo ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ali nasilno odvzeta staršem. Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 28/00, v nadaljevanju ZZVN-e) pa je v 1. členu določil, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec in tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje.

Iz listin v upravnih spisih in navedb tožeče stranke nesporno izhaja, da je tožnikov oče AA spomladi leta 1942 odšel v partizane v A četo in da je bil septembra 1942 ubit s strani partizanov. Razlogi, zakaj so ga partizani ubili, res niso povsem razjasnjeni, vendar pa ugotovitev tega dejstva ni pravno relevantna za odločitev v konkretni zadevi. Zakon namreč izrecno določa, da se prizna status žrtve vojnega nasilja osebi, ki je bila ustreljena s strani okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Glede na to, da torej oče tožeče stranke ni izgubil življenje v zgoraj navedenih zakonsko določenih okoliščinah, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN-e. Za svojo odločitev je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge.

Sodišče razume željo tožnika za rehabilitacijo svojega očeta, vendar pa je potrebno pojasniti, da je Zakon o žrtvah vojnega nasilja eden od zakonov, s katerim želi Republika Slovenija dati zadoščenje svojim državljanom za pretrpljena nasilna dejanja oziroma prisilne ukrepe okupatorja, agresorja oziroma njunih sodelavcev. Vendar pa se ta status in pravice priznajo le tistim, ki izpolnjujejo z zakonom točno določene pogoje. Primerov, kot je obravnavani, ZZVN ne ureja in njegovih določb po nobeni od pravno dopustnih metod razlage zakona ni mogoče uporabiti tako, kot želi tožnik.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljeno.