Jedro

Ker tožnik za škodo v obsegu negativnega pogodbenega interesa ni postavil ustreznih trditev, saj je trdil le, da je imel stroške za nabavo novega motorja, za rezervne dele in z delom za zamenjavo motorja (kar vse je vložil v svoje vozilo), pojasnil pa tudi ni neutemeljenih razlogov toženca za odstop od pogajanj, odškodninska odgovornost toženca ne more biti utemeljena v 30. členu ZOR.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku iz najemnega razmerja (za plačilo zneska 255,65 EUR) zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženca zahteval plačilo zneska 10.379,23 EUR (prej 20.300 DEM) z zakonskimi zamudnimi obrestmi; naveden znesek je opredelil kot vsoto stroškov za nov motor in rezervne dele (12.000 DEM), stroškov za zamenjavo motorja in servis (7.800 DEM), preostanek pa naj bi predstavljala neplačano uporabnina za tožnikova vozila. Navedel je, da je v aprilu 1992 tožencu izročil v najem vozilo Porsche, za kar je od toženca prejel le manjši polog. Po mesečni uporabi vozila je toženec izrazil željo po drugem Porscheju, ko pa je želel tožnik del najemnine za nazaj, mu je toženec zagotovil, da pričakuje večji znesek iz naslova kredita in bi ob plačilu najema slednje vozilo želel kupiti. Za vozilo, ki naj bi ga odkupil sta se dogovorila za ceno 25.000 DEM, pri čemer je toženec zahteval še zamenjavo motorja in servis, za kar naj bi doplačal znesek 4.000 DEM. Tožnik je nabavil motor in rezervne dele za 12.000 DEM, stroški zamenjave motorja in servisa pa so znašali 7.800 DEM. V času servisiranja vozila je toženec uporabljal nadomestno vozilo, za uporabo katerega sta se prav tako dogovorila za plačilo. Po opravljenem servisu je vozilo, ki naj bi ga odkupil, toženec uporabljal še 90 dni, nakar ga je pustil v T. Tožnik je izvedel, da je toženec prejel kredit, vendar se dogovora ni držal in je drugje kupil drugo vozilo. Tožniku ni plačal ničesar.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da tožnik do povračila stroškov nabave motorja in servisa tako iz naslova neupravičene obogatitve, kot iz naslova odškodninske odgovornosti, ni upravičen. Ugotovilo je, da z zatrjevanimi izboljšavami na stvari tožnika toženec ni bil obogaten in, da je šla povečana vrednost oziroma izboljšava v korist lastnika (tožnika). Tožnik tudi ni zatrjeval in dokazoval škode, ki naj bi mu nastala zaradi zatrjevane obljube toženca, da bo avtomobil kupil. Zavrnilo je tudi zahtevek iz najemnega razmerja.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je tudi z zavrnitvijo zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti, ki jo je glede na zatrjevanje tožnika, da je toženec kršil njun dogovor, opredelilo kot poslovno odškodninsko odgovornost. Stroškov za nabavo novega motorja in stroškov za zamenjavo motorja še ni mogoče opredeliti kot pravnopriznano škodo, ki je predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti. Ugotovljeno je bilo, da je šlo izboljšanje oz. povečana vrednost v korist tožnika, tožnik pa ni zatrjeval, še manj dokazal, da je bila vrednost vozila po izboljšavi manjša od stroškov, ki jih je imel z izboljšavo.

4. Proti tej odločitvi vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja tudi postopkovno kršitev, in sicer, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Navaja, da je zatrjeval škodo, vendar je nobeno od sodišč nižje stopnje ni ugotavljalo. Nobeno od sodišč nižje stopnje ni spornega razmerja med pravdnima strankama presojalo s stališča odškodninske odgovornosti tožene stranke iz naslova neresnega sklepanja obligacijskih poslov. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je med strankama obstajalo neko medsebojno obligacijsko pravno razmerje, od katerega je neutemeljeno odstopil toženec. Ker pa je tožnik imel določeno delo in stroške v času, ko je njuno obligacijsko razmerje še obstajalo, mu je slednje dolžan toženec povrniti. Teh stroškov in škode tožnik ne bi imel, če se s toženim ne bi nič dogovarjal o prodaji vozila. S tem, ko je toženec vozilo kupil drugje, je jasno, da se je dogovarjal s slabim in nepoštenim namenom. Če pravdni stranki ne bi sklenili takega dogovora, tožnik vozila ne bi urejal in vanj še dodatno investiral, in to vse po naročilu toženega. Predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07- ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08) vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija zoper odločitev o zahtevku iz najemnega razmerja (za plačilo zneska 255,65 EUR) ni dovoljena.

7. V primerih, ko imajo tožbeni zahtevki različno pravno ali dejansko podlago, se pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). V konkretnem primeru ima zahtevek za plačilo najemnine (ki glede na navedbo tožnika, da najemnino vtožuje v znesku, ki predstavlja razliko od vtoževanih 20.300 DEM po odštetju stroškov za motor in servis - torej 500,00 DEM oz. 255,65 EUR) drugačno pravno in dejansko podlago od preostalega zahtevka za plačilo, kot tak pa sam zase ne dosega revizijskega praga 4.127,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizija je tako v delu, ki se nanaša na zahtevek iz najemnega razmerja nedovoljena in jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

8. V preostalem (dovoljenem) delu je revizija neutemeljena.

9. Očitek glede domnevno storjene procesne kršitve je nekonkretiziran (revident ni navedel, na katere pritožbene navedbe tožnika pritožbeno sodišče ni odgovorilo), zaradi česar revizijsko sodišče nanj ni odgovarjalo.

10. Zahtevek tožnika tudi ni utemeljen iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi nepoštenega pogajanja (t.i. culpa in contrahendo). Odškodninska odgovornost nepoštenega pogajalca je urejena v 30. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika treba uporabiti v tem primeru. V drugem odstavku 30. člena ZOR je opredeljena odškodninska odgovornost stranke, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, v tretjem odstavku tega člena pa njena odgovornost, če je namen sklenitve pogodbe brez utemeljenega razloga opustila. Trditve tožnika so za utemeljitev te podlage nezadostne. Tožnik zatrjuje le, da toženec z njim ni sklenil prodajne pogodbe za vozilo Porsche, katerega je zanj urejal in vanj investiral, pri tem pa ne zatrjuje kakšnega neutemeljenega razloga toženca za nesklenitev pogodbe. Na podlagi samega dejstva, da je toženec (drugo) vozilo kasneje kupil drugje še ni mogoče sklepati, da se je s tožnikom dogovarjal s slabim in nepoštenim namenom. Poleg tega določilo drugega in tretjega odstavka 30. člena ZOR omejuje odškodninsko odgovornost v teh primerih na škodo, nastalo s pogajanji. Po stališču pravne teorije in sodne prakse je ta odgovornost približana poslovni odškodninski odgovornosti, obseg odškodnine pa je omejen na povrnitev škode na podlagi interesa zaupanja oz. negativnega pogodbenega interesa(1) - zaradi nepoštenih pogajanj prizadeti stranki gre povrnitev škode kot premoženja, ki bi ga stranka imela, če se ne bi pogajala in ne bi sklepala nikakršne pogodbe. Gre ji le odškodnina za škodo, ki jo je imela, ker se je spustila v pogajanja (v ta okvir sodi predvsem izguba zaradi priprav na sklenitev pogodbe). Tožnik pa za škodo v obsegu negativnega pogodbenega interesa sploh ne postavi trditev, saj trdi le, da je imel stroške za nabavo novega motorja in rezervnih delov in stroške v zvezi z delom za zamenjavo motorja, ki jih ob hkratnem zatrjevanju tožnika, da je vlagal v svoje vozilo in ob odsotnosti kakršnihkoli trditev o tem, v čem je bilo njegovo premoženje s tem zmanjšano, še ni mogoče opredeliti kot škodo zaradi pogajanj. Ker tožnik torej ni ponudil trditev, ki bi utemeljevale pravnorelevantno škodo, ki je predpostavka te odškodninske obveznosti, pojasnil pa tudi ni neutemeljenih razlogov toženca za odstop od pogajanj, odškodninska odgovornost ne more biti utemeljena na 30. členu ZOR in tako tudi v pritožbi in reviziji uveljavljena pravna podlaga ne more utemeljiti njegovega zahtevka.

11. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi, dejanskega stanja, ki ga zatrjuje tožnik tudi ni mogoče subsumirati pod kakšno drugo pravno normo, ki je ne bi pravilno uporabili že sodišči prve in druge stopnje, zato je očitek napačne uporabe materialnega prava neutemeljen. Revizijsko sodišče je tako revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi priglašene revizijske stroške (1. odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. Vesna Kranjc, v: Plavšak in ostali Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003, str. 230 do 231, sodba III Ips 20/2001 z dne 13. 12. 2001.