Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, ali je nameravana gradnja na območju, ki je s posebnimi predpisi ali z ZGO-1 opredeljeno kot varovani pas gospodarske javne infrastrukture, ali na območju, ki je s predpisi opredeljeno kot varovano območje (1. odstavek 49.b člena ZGO-1), ali pa gre za nameravano gradnjo, ki leži na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom (2. odstavek 49.b člena ZGO-1). To pa je bistveno za odločitev, ali mora investitor pred začetkom izdelovanja projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja pridobiti projektne pogoje, k projektnim rešitvam pa soglasje pristojnega organa oziroma nosilca javnega pooblastila, oziroma so pogoji soglasodajalcev k projektnim rešitvam že pridobljeni z dnem izdaje mnenj k državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, zato mora investitor po končanem projektiranju pridobiti le soglasja pristojnih soglasodajalcev.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Koper številka 351-62/2009 z dne 3.3.2009 se odpravi in se zadeva vrne Uradu za gospodarske javne službe in promet Mestne občine Koper v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR, povečane za 20% DDV v 15-ih dneh od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Urad za gospodarske javne službe in promet Mestne občine Koper je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožečih strank za izdajo soglasja v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega objekta, na parceli številka 997 k.o. A., ker območje gradnje – gradbena parcela ni komunalno opremljena, ker ni urejena prometna infrastruktura, to je dostopna cesta. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožeči stranki priložili vlogi za izdajo soglasja v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za stanovanjska objekta na parceli številka 997 k.o. A., projektno dokumentacijo PGD za gradnjo stanovanjskega objekta na parceli številka 997 k.o. A., številka projekta 09/08, datum december 2008, ki ga je izdelala družba B. d.o.o. Po pregledu izdelane projektne dokumentacije je bilo ugotovljeno, da je dostop do objekta predviden po javni poti, ki poteka po parceli številka 3300/1 k.o. A. Navedena javna pot je v naravi kolovozna cesta, ki se uporablja kot poljska pot za dostop do kmetijskih zemljišč ter je primerna za vožnjo s kmetijsko mehanizacijo ne pa za vožnjo z osebnimi vozili ob deževnem vremenu. Glede na določbe 5. odstavka 49.b člena Zakona o graditvi objektov se navedeno gradbeno parcelo ne more šteti za komunalno opremljeno, ker ni urejena prometna infrastruktura, to je dostopna pot ustrezne širine z ustreznim voziščem (asfalt). Ker projektna dokumentacija, ki je priložena vlogi za izdajo soglasja ne ustreza predpisom, skladno s 3. odstavkom 50.a člena Zakona o graditvi objektov ne izpolnjuje pogojev za izdajo soglasja. Investitorja morata za izdajo soglasja k gradnji, projektno dokumentacijo izdelati oziroma dopolniti tako, da bi z izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega objekta bilo izdano tudi gradbeno dovoljenje za izgradnjo komunalne infrastrukture – prometne infrastrukture. Predhodno si mora investitor pridobiti projektne pogoje. Zaradi vsega navedenega je bilo treba odločiti kot izhaja iz izreka odločbe.

Župan Mestne občine Koper je z odločbo številka 021-6/2009 z dne 27.5.2009 zavrnil pritožbo tožečih strank zoper izpodbijano odločbo.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da upravni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni navedel ustreznih predpisov, saj navaja 5. odstavek 49.b člena Zakona o graditvi objektov, kar pa je neutemeljeno in pravno zmotno. Navedena določba Zakona o graditvi objektov namreč ničesar ne določa o komunalni opremljenosti gradbene parcele številka 977 k.o. A., ki naj bi bila predmet gradnje. Ob tem pa ne pove ničesar o Odloku o občinskih cestah in drugih javnih površinah, saj iz projektne dokumentacije, ki je bila priložena PGD izhaja, da v celoti izpolnjujeta pogoje, določene v Odloku o občinskih cestah in drugih javnih površinah. Zakon o graditvi objektov namreč v zvezi z komunalno opremljenostjo ne določa ničesar, zato je treba uporabiti Zakon o prostorskem načrtovanju, ki določa, da je komunalno opremljeno zemljišče tisto zemljišče, ki ima zagotovljeno oskrbo s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, vse to pa mora biti zgrajeno in predano v upravljanje izvajalcu javnih služb. V nadaljevanju še navaja, da je upravni organ prve stopnje zavrnil izdajo soglasja, ker gradbena parcela ni komunalno opremljena, hkrati pa je zavrnil izdajo soglasja, ker k projektni dokumentaciji PGD niso priloženi projektni pogoji. Kakšni so ti projektni pogoji oziroma na katere projektne pogoje se sploh sklicuje pa upravni organ ne navaja. Projektne pogoje mora imeti soglasodajalec, to je tožena stranka, določene v skladu s prostorskim načrtom, kar pa organ prve stopnje v obrazložitvi zavrnitve izdaje soglasja v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, ne navaja. Če projektni pogoji v prostorskih aktih lokalne skupnosti niso določeni, se namreč šteje, da za izdajo soglasja niso potrebni. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje in ji hkrati naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se gradbene parcele številka 997 k.o. A. ne more šteti za komunalno opremljeno zemljišče, saj ni urejena prometna infrastruktura, to je dostopna pot ustrezne širine z ustreznim asfaltiranim voziščem. Kot komunalno opremljeno zemljišče je namreč v skladu z določbo 72. člena Zakona o prostorskem načrtovanju mogoče šteti zemljišče, na katerem je med drugim komunalna oprema, ki zagotavlja najmanj oskrbo s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, zgrajena in predana v upravljanje izvajalcu javne službe. Po tej določbi mora projektna dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja vsebovati zbirnik predvidenih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo z lokacijo in identifikacijskimi številkami obstoječe gospodarske javne infrastrukture iz zbirnega katastra, na katero se bodo novi objekti priključili. Kar pa zadeva določbo 5. odstavka 49. člena Zakona o graditvi objektov pa je treba ugotoviti, da priključke na občinsko cesto ureja Odlok o občinskih cestah in drugih javnih površinah v Mestni občini Koper, ki v 48. členu določa, da se priključki nekategoriziranih cest in pristopov do objektov ali zemljišč na kategorizirane občinske ceste, lahko gradijo ali rekonstruirajo le s soglasjem pristojnega organa, v katerem se določijo tehnični in drugi pogoji graditve in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo. Iz 2. odstavka navedenega člena pa nesporno izhaja, da je treba pri gradnji ali rekonstrukciji občinskih cest ter objektov in naprav ob njih, ureditev priključkov predvideti že v lokacijski ali projektni dokumentaciji za te gradnje. Ob tem še navaja, da je parcela številka 3300/1 k.o. A. javna cesta in ne javna pot kot to navaja tožeča stranka zato zanjo veljajo določbe Odloka o občinskih javnih cestah in drugih javnih površinah. V nadaljevanju smiselno ponavlja navedbe v obrazložitvah izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1. izreka: Tožba je utemeljena.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je upravni organ navedel le, da je dostop do objekta, za katerega je vložena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja, predviden po javni poti, ki poteka po parceli številka 3300/1 k.o. A., ki je v naravi kolovozna cesta, ki se uporablja kot poljska pot za dostop do kmetijskih zemljišč in je primerna le za vožnjo s kmetijsko mehanizacijo, ne pa za vožnjo z osebnimi vozili ob deževnem vremenu. Zato se, ob upoštevanju določb 5. odstavka 49.b člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04, 102/04 – UPB1, 126/07 in 108/09 – ZGO-1), navedene gradbene parcele ne more šteti za komunalno opremljeno saj ni urejena prometna infrastruktura, to je dostopna pot ustrezne širine z ustreznim voziščem (asfalt). Poleg navedenega pa še navaja, da izdelana projektna dokumentacija, ki je priložena vlogi za izdajo soglasja, ne ustreza predpisom, zato ob upoštevanju 3. odstavka 50.a člena Zakona o graditvi objektov, ne izpolnjuje pogojev za izdajo soglasja.

V navedeni obrazložitvi izpodbijane odločbe so torej citirane le določbe Zakona o graditvi objektov in še to 4. odst. 49.a člena ZGO-1, nepravilno, ni pa navedenega pravno relevantnega dejanskega stanje zadeve in razlogov, ki so takšno odločitev narekovali (2., 5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 24/06, 126/07, 65/08 in 8/10 – ZUP). Navedenih pomanjkljivosti pa ni odpravil niti drugostopni organ v pritožbenem postopku (251. člen ZUP). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ni mogoče ugotoviti ali je nameravana gradnja na območju, ki je s posebnimi predpisi ali z Zakonom o graditvi objektov, opredeljeno kot varovani pas gospodarske javne infrastrukture, ali na območju, ki je s predpisi opredeljeno kot varovano območje (1. odstavek 49.b člena ZGO-1) ali pa gre za nameravano gradnjo, ki leži na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom (2. odstavek 49.b člena ZGO-1), kar je bistveno za odločitev ali mora investitor pred začetkom izdelovanja projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja pridobiti projektne pogoje, k projektnim rešitvam pa soglasje pristojnega organa oziroma nosilca javnega pooblastila, oziroma so pogoji soglasodajalcev k projektnim rešitvam že pridobljeni z dnem izdaje mnenj k državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, zato mora investitor po končanem projektiranju pridobiti le soglasja pristojnih soglasodajalcev. Enako velja tudi za obrazložitev 3. odstavka 50.a člena Zakona o graditvi objektov, ki navaja zgolj, da izdelana projektna dokumentacija, ki je priložena vlogi za izdajo soglasja ne ustreza predpisom. Ni pa navedeno, v čem konkretno, priložena projektna dokumentacija, ne ustreza predpisom oziroma katerim predpisom ne ustreza. Iz vsega navedenega torej izhaja, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena. Le ustrezno obrazložena odločba pa zadosti ustavni pravici iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja nepristranski in pošten postopek ter ustavni pravici tožeče stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Pravica do pravnega sredstva tožeče stranke je namreč lahko učinkovita le, če tožena stranka svojo obrazložitev poda tako kot zahteva 214. člen ZUP. Ker tožena stranka zgoraj navedenemu z izpodbijano odločbo ni zadostila, je tudi sodišču onemogočila kontrolo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in kontrolo pravilnosti uporabe materialnega oziroma procesnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi, v skladu s 3. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) ugodilo saj je pomanjkljivo obrazložena odločitev vplivala na njeno zakonitost (bistvene kršitve določb upravnega postopka), ter zadevo v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnila Uradu za gospodarske javne službe in promet Mestne občine Koper, v ponoven postopek.

K točki 2. izreka: Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se tožniku, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), ki v 3. točki določa, da se tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in jo je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR-ov, povečane za 20% DDV.