Jedro

Pravica do denarne pomoči je zakonska pravica iz 4. alineje 1. odstavka 43. člena ZAzil, ki ima svojo mednarodno pravno podlago v okviru prava Evropske unije tudi v določilu 13. člena Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. 1. 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne ... odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, v katerem mora ponovno odločiti v 15 dneh po pravnomočnosti te sodbe. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 43. člena Zakona o azilu (ZAzil) in 17. člena Pravilnika o načinih in pogojih zagotavljanja pravic prosilcem za azil in tujcem, ki jim je bila priznana posebna oblika zaščite (Pravilnik, Uradni list RS, št. 80/2002) ter na podlagi vloge prosilca za azil (roj. ... v A, državljan Bosne in Hercegovine) odločila, da se mu dodeli od 1. 1. 2006 do pravnomočno končanega azilnega postopka mesečna denarna pomoč v višini 39.934,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik podal vlogo za azil dne 13. 10. 2005 in da je bil na podlagi 3. odstavka 45. člena ZAzil in 7. člena Pravilnika nastanjen na naslovu Z. Dne 14. 12. 2005 je podal vlogo za uveljavljanje denarne pomoči po 17. členu Pravilnika. Tožena stranka pravi, da je iz vloge razvidno, da ima tožnik na naslovu prebivanja zagotovljeno brezplačno bivanje, zato je tožena stranka odločitev oprla na 1. alinejo 20. člena Pravilnika. Ker osnovni znesek minimalnega dohodka v mesecu januarju 2006 znaša 46.981,00 SIT, 15% zmanjšanje na podlagi omenjene zakonske določbe pomeni denarno pomoč v višini 39. 934,00 SIT.

Tožnik vlaga tožbo, ker je tožena stranka zmotno ugotovila dejstvo, da ima tožnik zagotovljeno brezplačno bivanje, glede na to, da iz priložene kopije vloge z dne 14. 12. 2005 izhaja, da sprejem prosilca za azil na stanovanje s strani TT ni brezplačno. Pravi, da je bilo smiselno enako navedeno tudi na priloženem posebnem obrazcu za uveljavljanje denarne pomoči. Predlaga, da tožena stranka ravna v skladu z določilom 37. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Pravica do denarne pomoči je zakonska pravica iz 4. alineje 1. odstavka 43. člena ZAzil, ki ima svojo mednarodno pravno podlago v okviru prava Evropske unije tudi v določilu 13. člena Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. 1. 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (Direktiva, O J L 31, 6. 2. 2003), pri čemer je rok za implementacijo Direktive potekel dne 6. 2. 2005. Vendar v predmetni zadevi med strankama ni sporno, ali tožniku gre pravica do denarne pomoči, ali ne, ampak je sporna višina dodeljene denarne pomoči. Skladno z zakonskim pooblastilom iz določila 2. odstavka 43. člena ZAzil, Pravilnik ureja pogoje in način zagotavljanja pravice do denarne pomoči. Določilo 1. odstavka 7. člena Pravilnika med drugim pravi, da mora prosilec za azil v primeru nastanitve izven azilnega doma predložiti tudi izjavo o soglasju lastnika stanovanja, da sprejema prosilca za azil v nastanitev in mora navesti tudi, ali sta nastanitev in prehrana za prosilca za azil brezplačna. Tožena stranka pravi, da iz vloge prosilca za azil izhaja, da mu je zagotovljeno brezplačno bivanje. Ta ugotovitev ne ustreza podatkom v spisu. Iz vloge za uveljavljanje denarne pomoči z dne 14. 12. 2005 (rubrika 3.2.) in iz izjave TT z dne 14. 12. 2005 izhaja, da sprejem prosilca za azil na stanovanje ni brezplačno. Tožena stranka je torej izdala odločbo na podlagi ugotovitve dejanskega stanja, ki je v nasprotju s podatki spisa (2. točka 1. odstavka 60. člena ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil), kar pomeni, da tudi ni imela podlage za uporabo določila 1. alineje 20. člena Pravilnika. To je bil tudi ključni tožbeni ugovor, zato je sodišče, ki presoja upravni akt v mejah tožbenega zahtevka (1. odstavke 38. člena ZUS), tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. odstavek 39. člena ZAzil, 2. odstavek 60. člena ZUS). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (3. odstavek 60. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.