Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa begunca, ker je podan razlog za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ, po katerem se status begunca prosilcu ne prizna, če že uživa pomoč ali zaščito organov in agencij Združenih narodov, razen Visokega komisariata.

Pravilno je toženka presodila tudi tožnikove navedbe, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen smrtni kazni. To dejstvo iz pridobljenih poročil ne izhaja. Ne gre namreč za situacijo, da bi bil tožnik obravnavan kot dezerter, ki bi prestopil na nasprotno stran; le v tem primeru pa bi tožnika lahko, glede na pridobljena poročila, doletela smrtna kazen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji tožnika tako, da mu je priznala status subsidiarne oblike zaščite. Hkrati je odločila, da odločba velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje 3 let, s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

Tožena stranka v obrazložitvi navaja pravne in dejanske razloge za svojo odločitev. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik državljan Palestine s priznanim statusom palestinskega begunca v Sirski Arabski republiki, in sicer že od rojstva dalje. Kot razloge za zapustitev izvorne države je navedel, da v Siriji divja državljanska vojna, predvsem pa je razlog za zapustitev države to, da je bil vpoklican v Sirsko vojno. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je živel v taboru za begunce Al Yarmouk, ki pa je bil napaden s strani Asadove vojske. Asadova vojska ga je tudi novačila za vpoklic v vojsko, da bi se boril proti upornikom. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da begunski tabor Al Yarmouk spada pod zaščito UNRWA (Agencija združenih narodov za pomoč palestinskih beguncev na bližjem vzhodu, ki nudi pomoč palestinskim beguncem). Tožnik je pojasnil, da ima UNRWA skladišče za zdravila, šole, bolnice, tudi pisarno. Prav tako je ta organizacija pomagala s hrano in tudi finančno. Nadalje je navedel, da bi bil zaradi neodziva na vpoklic v vojsko aretiran in poslan na vojno sodišče, kjer bi bil kaznovan in verjetno tudi likvidiran. Če bi ga sedaj ujeli, bi se moral pridružiti sirski vojski, v nasprotnem primeru bi ga ubili. Tožnik je v postopku predložil splošne informacije o taborišču Al Yarmouk in palestinskih beguncih, splošne informacije o trenutni situaciji palestinskih beguncev v Siriji, informacije, ki potrjujejo navedbe in informacije o podobnih dogajanjih, katere tožena stranka v svoji obrazložitvi obširno povzema. S tožnikom je bil opravljen tudi osebni razgovor.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za statusa begunca, predvsem iz razloga prve alineje prvega odstavka 5. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), saj se tožniku status begunca ne more priznati, ker že uživa pomoč in zaščito organov in agencij združenih narodov. V nadaljevanju je obširno pojasnila, zakaj meni, da na podlagi pridobljenih informacij tožnik izpolnjuje upravičenost za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna status begunca oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi le v delu, v katerem tožniku ni bil priznan status begunca in jo v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek. V tožbi navaja, da je tožena stranka kršila določbo drugega odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je odločila le o priznanju subsidiarne zaščite, ni pa v izreku odločbe odločila o zahtevku za priznanje statusa begunca. Razloge v tožbi obširno pojasnjuje. Prav tako se ne strinja z dokazno oceno tožene stranke, da osebi, ki je zavrnila služenje vojaškega roka, v Siriji ne grozi smrt. Sklicuje se tudi na določbo pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ, po kateri dejanje preganjanja predstavlja tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ. Meni, da so v tem primeru ti pogoji tudi podani. Poudarja, da v izvorni državi nima pravice do ugovora vesti, tožena stranka pa je svoj dokazni zaključek oprla zgolj na dejstvo, da v poročilih ni izrecno zapisano, da bi tožnika v situaciji, kakršna je v tožnikovem primeru, tudi ubili. Takšno stališče tožene stranke je v nasprotju z določilom 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ZUP. Tožena stranka bi morala ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Opozarja tudi na določilo tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ, ki določa, da se presoja, ali so tožnikove izjave skladne in verjetne in ali nasprotujejo dostopnim, specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom, ne zahteva pa se, da se morajo njegove izjavi pokrivati z ugotovitvami v informacijah o izvorni državi. Postopek za pridobitve mednarodne zaščite namreč temelji zgolj na ugotavljanju verjetnosti, da bi bil nekdo podvržen preganjanju ali da bi utrpel resno škodo. V postopku mednarodne zaščite zato ni potrebno, da ugotovljena dejstva, informacije in okoliščine izkazujejo gotovost glede nevarnosti in utemeljenega strahu. V dvomu pa je treba vedno odločiti v korist prosilca. Navaja, da je sicer kazen za izogibanje vpoklica odvisna od okoliščin, vendar pa je bilo dejansko veliko vojakov ubitih, ker so poizkušali dezertirati. Sirske oblasti dezerterje smatrajo za nasprotnike režima. Predlaga, naj sodišče tožnika zasliši. Sklicuje se na poročilo UK Home office-Britansko notranje ministrstvo, operativna navodila, z dne 15. 1. 2013 ter na poročilo In Cold Blood: Sommary Executions by Syrian Seccurrity Forcast and Pro-Government Militas z dne 9. 4. 2012. Nasprotuje tudi odločitvi tožene stranke, da ni mogoče tožniku priznati statusa begunca iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 5. člena ZMZ.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi. Navaja, da tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni predložil informacij o izvorni državi, čeprav bi jih lahko, zato meni, naj sodišče te dokaze šteje kot tožbeno novoto.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo prereka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je tožniku smiselno zavrnila prošnjo za pridobitev statusa begunca. Meni, da izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 2. člena ZMZ, po katerem se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.

Sodišče se ne spušča v razloge, ki so toženo stranko vodili k podelitvi statusa subsidiarne zaščite. V tem delu tožnik odločitvi tožene stranke ne nasprotuje.

Za tožnika je sporno dejstvo, da mu ni bil priznan status begunca. Za odločitev v zadevi je po presoji sodišča odločilno, kar izpostavlja tudi tožena stranka, da tožnik že uživa status palestinskega begunca in je (bil) nastanjen v begunskem centru. Sporno ni, da begunski tabor Al Yarmaouk, v katerem je tožnik od rojstva dalje prebival, sodi pod zaščito UNRWA, torej Agencije združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem na bližnjem vzhodu. Ta agencija beguncem, tako tudi tožniku, nudi pomoč v obliki hrane in tudi finančno, v taboru so tudi osnovne in srednje šole, prav tako tudi bolnišnice. To dejstvo je tožnik v postopku navedel sam. To pomeni, da je tožnik, pred zapustitvijo izvorne države, užival pomoč organov in agencije Združenih narodov. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tožena stranka pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa begunca, ker je podan razlog za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ, po katerem se status begunca prosilcu ne prizna, če že uživa pomoč ali zaščito organov in agencij Združenih narodov, razen Visokega komisariata.

Tožbeni ugovor, da je bil begunski center, v katerem je tožnik prebival, napaden, na odločitev v zadevi ne vpliva. Tožena stranka je namreč na podlagi pridobljenih poročil presodila, da so izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite tožniku, ker bi ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada iz tretje alineje 28. člena ZMZ. To pomeni, da tožnik ne bo vrnjen v svojo izvorno državo, v kolikor se razmere ne bi spremenile do te mere, da ne bi bili več izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite.

Pravilno pa je tožena stranka presodila tožnikove navedba, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen smrtni kazni. Tudi po presoji sodišča to dejstvo iz pridobljenih poročil ne izhaja. Ne gre namreč za situacijo, da bi bil tožnik obravnavan kot dezerter, ki bi prestopil na nasprotno stran. Le v tem primeru bi tožnika lahko, glede na pridobljena poročila, doletela smrtna kazen. Te okoliščine tožnik v postopku ni zatrjeval, niti za to ni predložil ali predlagal dokazov. Šele v tožbi je izpostavil dejstvo, da bi bil lahko obravnavan tudi kot dezerter, ki je pristopil na nasprotno stran. Sodišče zato to dejstvo obravnava kot nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1) Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.