Jedro

Grožnja (ali druga izvršitvena oblika iz drugega odstavka 286. člena KZ-1), ki ni izrečena uradni osebi (sodniku) v kazenskem postopku, ne izpolnjuje biti kaznivega dejanja po drugem odstavku 286. člena KZ-1, lahko pa predstavlja obeležje kaznivega dejanja po 135. členu KZ-1.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se „I. Zoper obtoženega A. A. na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba, da je z namenom, da bi vplival na opravljanje uradnih dolžnosti uradnih oseb v pravosodju, uporabil zoper uradno osebo grožnjo in ustrahovanje, s tem, da je v kraju ... dne 25. 1. 2018 v pritožbi, ki jo je napisal zoper sklep Okrajnega sodišča v ... v zadevi opr. št. P /2017 in z namenom, da bi bilo slednji ugodeno, med drugim navedel; „Opozarjam pa, da če bo slučajno komu prišlo na misel, da bi pritožbo zavrnil, ker nimam pravnega interesa zanjo, ker je sklep v „mojo korist“, bo tekla kri in to ne moja! Da bodo letele glave!“, s čimer je najmanj pri sodnici Višjega sodišča v ... B. B., ki je kot sodnica posameznica odločala o A. A. pritožbi in se je z navedenimi grožnjami seznanila, povzročil občutek vznemirjenosti in strahu pred njihovo uresničitvijo, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po drugem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obtoženca proračun.“

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po drugem odstavku 286. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, „nedopustne, neenakopravne obravnave in pristranosti, nedovoljenega pritiska sodne oblasti na izvršno v njegovo škodo in nepotrebnega zapravljanja denarja in povzročanja škode“ in predlagal, da ga pritožbeno sodišče oprosti obtožbe.

3. Pritožbeni senat je ob odločanju o pritožbi obtoženca sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenil ter obtožbo zoper obtoženca zavrnil. 4. Obtoženca je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po drugem odstavku 286. člena KZ-1, pri tem pa spregledalo, da se navedena določba nanaša le na kazenske postopke1. Ker v konkretnem primeru obtoženec v obtožbi zajetih besed ni zapisal v pritožbi v okviru kazenskega postopka, temveč v okviru drugega sodnega postopka – civilnega postopka, navedena določba ne more veljati za konkretni primer. Zakonodajalec je domet inkriminacije zožil v drugem odstavku opravljanje uradne dolžnosti v kazenskem postopku. Drugačna razlaga glede na odločitev prvostopenjskega sodišča v odločbi o krivdi bi bila dopustna, če bi inkriminirana dispozicija vsebovala termin „sodni“ in ne samo „kazenski postopek“. Prav tako pa tudi, če bi zakonsko besedilo ločilo „uradne osebe v pravosodju“ z „organi odkrivanja in pregona“ z veznikom “ali“.

5. Pritožbeni senat se je zaradi zakonske redukcije po drugem odstavku 286. člena KZ-1 z osredotočenostjo, da je grožnja lahko samo v zvezi s kazenskim in ne katerimkoli drugim sodnim postopkom, ukvarjal še z vprašanjem, ali je obtoženi izvršil kakšno drugo kaznivo dejanje. Glede na to, da sodišče ni vezano na pravno opredelitev v obtožnem aktu (drugi odstavek 354. člena ZKP).

6. Ravnanje obdolženca bi se sicer lahko pravno kvalificiralo kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Ker pa je to kaznivo dejanje tako imenovan predlagalni delikt, je predlog oškodovanca procesna predpostavka za tek kazenskega postopka (tretji odstavek 135. člena KZ-1). V konkretnem primeru je bilo besedilo v pritožbi sicer res namenjeno določljivemu krogu oseb (to je sodnikom višjega sodišča), vendar se je z njim konkretno seznanila višja sodnica B. B., ki pa izrecnega predloga za pregon ni podala. V spisu se namreč nahaja le predlog za pregon podpredsednika Višjega sodišča v ..., ki pa v konkretnem primeru ni upravičen predlagatelj.

7. Pritožbeno sodišče je tako upoštevaje meje preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo na podlagi pooblastila 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP kršitev kazenskega zakona v vprašanju iz 4. točke 372. člena ZKP (glede kaznivega dejanja, ki je bil predmet obtožbe, je bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti).

8. Eventuelno obravnavanje obtoženca za kaznivo dejanje grožnje ni mogoče, ker je kazenski postopek tekel brez predloga upravičenega predlagatelja, tudi sicer pa je rok za podajo predloga že potekel2. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo po uradni dolžnosti in obtožbo zoper obtoženca, iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP, zavrglo. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP.

1 Navedeno je ugotoviti na podlagi jezikovne razlage določbe; enako pa tudi Dugar, G., v Korošec, D., et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 314. 2 ZKP je pred novelo N (Uradni list RS, št. 22-915/19 z dne 5. 4. 2019), ki se je začela uporabljati 20. 10. 2019, določal, da mora oškodovanec v roku treh mesecev podati predlog za pregon. Ob upoštevanju, da se je višja sodnica B. B. z vsebino pritožbe seznanila na začetku meseca julija 2018, je rok za podajo predloga potekel v začetku meseca oktobra 2018.