Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na podatkih in listinah v upravnih spisih in na izjavah tožnika v dokaznem postopku na glavni obravnavi dne 11.6.2008, pravilne in dejansko kažejo na to, da tožnik ni z ničemer pojasnil, zakaj sam ni v dve in pol letnem obdobju prebivanja v Republiki Sloveniji brez kakršnegakoli dovoljenja po nezakonitem prehodu državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo leta 2005 (7.11.2005) izrazil nobenih dejavnosti za iskanje mednarodne zaščite, vse dokler ni bil legitimiran s strani policistov (20.5.2008). Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da je v konkretnem primeru podan sum, da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je imel v dve in pol letnem obdobju prebivanja v Republiki Sloveniji za to, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, brez dvoma dovolj možnosti. Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki ima podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih, da se sodišče prve stopnje lahko strinja tudi s sklepanjem tožene stranke, da so v konkretnem primeru podani tudi tehtni razlogi za sum, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (6. alineja 55. člena ZMZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo na podlagi 4. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) v povezavi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zoper sklep tožene stranke z dne 31.5.2008. Tožena stranka je z navedenim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov oziroma do izvršljivosti odločbe v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 30.5.2008 od 17.50 ure do dne 30.8.2008 do 17.50 ure. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 2. alinejo 1. odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. alinejo 55. člena ZMZ. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je opravilo glavno obravnavo dne 11.6.2008 in v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo 4. odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika.

Sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik na zaslišanju izpovedal, da je iz Bosne in Hercegovine (BiH) odpotoval leta 2004, tedaj je bil zadnjič v svoji izvorni državi, ki jo je zapustil po tem, ko so ga pretepli neznanci. Prav to pa je bil razlog za odločitev, da zapusti BiH. Po odhodu iz BiH je najprej odšel v Republiko Hrvaško, kjer je prebival približno 5 mesecev v Z., nato pa je odšel v Republiko Slovenijo in leta 2005 prvič zaprosil za azil. Na posebno vprašanje, kdaj je ponovno zaprosil za azil v Republiki Sloveniji, je tožnik odgovoril, da je bilo to tedaj, ko so ga prijeli organi oblasti v Republiki Sloveniji (20.5.2008). Na posebno vprašanje, kdaj je tožnik prišel v Republiko Slovenijo, pa je odgovoril, da je bilo to približno 4 dni po tistem, ko je bil leta 2005 iz Republike Slovenije deportiran v Republiko Hrvaško (7.11.2005), kjer pa mu je bila izrečena tudi enoletna prepoved prebivanja. Na podlagi izjave tožnika, ki ni z ničemer pojasnil, zakaj sam ni v dve in pol letnem obdobju prebivanja brez kakršnega koli dovoljenja na območju Republike Slovenije po nezakonitem prehodu državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo leta 2005 (po tem, ko je bil tja tožnik deportiran 3.11.2005) izrazil nobenih dejavnosti za iskanje mednarodne zaščite, vse dokler ni bil legitimiran s strani policistov, sodišče prve stopnje lahko sledi sklepanju tožene stranke, da je podan sum zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov po 5. in 6. alineji 55. člena ZMZ, v povezavi z 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ. Sodišče prve stopnje po ustnem zaslišanju tožnika namreč lahko sledi sklepanju tožene stranke, da je v konkretnem primeru podan sum, da tožnik, brez utemeljenega razloga, ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je imel v dve in pol letnem obdobju prebivanja v Republiki Sloveniji za to, po mnenju sodišča prve stopnje, brez dvoma dovolj možnosti. Prav tako se sodišče lahko strinja tudi s sklepanjem tožene stranke, da so v tem primeru podani tudi tehtni razlogi za sum, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (6. alineja 55. člena ZMZ).

Tožena stranka je odločila na podlagi 1. odstavka 51. člena ZMZ. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka. Prav tako pa prosti preudarek ni bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (3. odstavek 40. člena ZUS-1). Ukrep začasne omejitve gibanja je po določbah ZMZ urejen iz razloga zavarovanja javnega reda. Tožena stranka je po presoji sodišča prve stopnje ustrezno obrazložila, zakaj je uporabila ta ukrep v konkretnem primeru, potem ko je pravilno ugotovila, da so podani utemeljeni razlogi za ta ukrep in so izpolnjeni tudi predpisani pogoji. Sodišče prve stopnje soglaša tudi z razlago tožene stranke, da je le s takšno omejitvijo gibanja mogoče doseči, da se prepreči zloraba postopka v konkretnem primeru.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Navaja, da kolikor bi zlorabljal postopek, prav gotovo ne bi bil tako iskren in bi dejstva sprevračal, česar pa ni počel. Za mednarodno zaščito je zaprosil takoj, ko ga je prijela policija v Ljubljani. Zanika, da bi kakorkoli zlorabljal postopek ali vložil prošnjo za mednarodno zaščito z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Subjektivno je vložil prošnjo za mednarodno zaščito takoj, ko je čutil, da je to potrebno, da zaščiti svoj položaj, ki izhaja iz preganjanja, ki ga je doživel v izvorni državi. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in pošlje zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi utemeljeno sklicuje na določbe 2. alineje 1. odstavka 51. člena in 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na podatkih in listinah v upravnih spisih in na izjavah tožnika v dokaznem postopku na glavni obravnavi dne 11.6.2008, pravilne in dejansko kažejo na to, da tožnik ni z ničemer pojasnil, zakaj sam ni v dve in pol letnem obdobju prebivanja v Republiki Sloveniji brez kakršnegakoli dovoljenja po nezakonitem prehodu državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo leta 2005 (7.11.2005) izrazil nobenih dejavnosti za iskanje mednarodne zaščite, vse dokler ni bil legitimiran s strani policistov (20.5.2008). Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da je v konkretnem primeru podan sum, da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je imel v dve in pol letnem obdobju prebivanja v Republiki Sloveniji za to, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, brez dvoma dovolj možnosti. Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki ima podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih, da se sodišče prve stopnje lahko strinja tudi s sklepanjem tožene stranke, da so v konkretnem primeru podani tudi tehtni razlogi za sum, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (6. alineja 55. člena ZMZ).

Utemeljeno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka in da prosti preudarek ni bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (3. odstavek 40. člena ZUS-1). V zvezi s tem je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno sprejelo razlago tožene stranke, da je le s takšno omejitvijo gibanja tožniku mogoče doseči, da se prepreči zlorabo postopka v konkretnem primeru. Pavšalni in nekonkretizirani pritožbeni ugovori tožnika na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.