Jedro

Prepričanje, da je tožeča stranka prva ravnala napačno, tožene stranke ne opravičuje, da sama odloča o svojih pravicah in si jih sama vzame. S samovoljnim prenosom sredstev iz računa tožeče stranke na drug račun je tožena stranka tožeči povzročila škodo. 1. odst. 154.čl. zakona o obligacijskih razmerjih določa, da kdor drugemu povzroči škodo, mu jo mora povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ta določba pomeni konkretizacijo enega temeljnih načel zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16.čl.).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora drugotožena stranka (banka) vspostaviti na deviznem računu tožeče stranke (banke) na dan 8.9.1992 knjiženje zneska 2.433.955,85 USD v korist tožeče stranke, česar pa se oprosti, če plača tožeči stranki tolarsko protivrednost tega zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Drugotoženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov, zoper prvotoženo stranko pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožečo stranko zavezalo, da ji povrne pravdne stroške. Ugotovilo je, da je ruska banka ... pri drugotoženi stranki odprla dva akreditiva v korist prve tožene stranke, tožeča stranka pa je tehnično posredovala pri nakazilu na račun prve tožene stranke kot beneficiarja iz akreditivnega razmerja. S tem, da ji je bil izplačan sporni znesek iz akreditiva, ni prva tožena stranka bila neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke. Pač pa je bilo nepravilno ravnanje druge tožene stranke, ki je brez soglasja tožeče stranke, torej samovoljno, prenesla sredstva iz deviznega računa tožeče stranke na račun ruske banke. Zato je tožeči stranki odškodninsko odgovorna.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo druge tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Enako kot sodišče prve stopnje je štelo ravnanje druge tožene stranke za samovoljno in brez pravne podlage. Tudi določba 8.čl. aneksa k pogodbi o dolgoročnem sodelovanju pri opravljanju plačilnega prometa s tujino ni podlaga za ravnanje druge tožene stranke.

Proti tej sodbi vlaga druga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ali pa razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta obe sodišči upoštevali pri odločanju samo del ugotovljenega dejanskega stanja in sta zato napačno uporabili materialno pravo. Tožeča stranka je namreč sama prenesla na svoj račun sredstva z računa, ki ga je za rusko banko vodila druga tožena stranka. Zaradi tega je ruska banka utemeljeno očitala drugi toženi stranki, da je nepravilno izplačala sredstva z njenega računa tožeči stranki. Protipravno stanje je torej povzročila tožeča stranka. Ko je tožena stranka preknjižila sredstva z računa tožeče stranke nazaj na račun ruske banke, je to storila glede na predhodno ravnanje tožeče stranke. Oboje je treba obravnavati enotno. Upoštevati je treba, da je bila zahteva ruske banke pravno utemeljena. Škodo je povzročila tožeča stranka sama. Njeno ravnanje pomeni kršitev pogodbe o dolgoročnem sodelovanju pri opravljanju plačilnega prometa s tujino. V zvezi s tem 8.čl. ankesa pooblašča drugo toženo stranko, da direktno bremeni račun tožeče stranke. Sodba ne navaja, kateri predpisi so bili kršeni. To pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13.točki drugega odst. 354.čl. ZPP.

Revizija je bila vročena tožeči in prvi toženi stranki, ki pa nanjo nista odgovorili, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 3.odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni uetemeljena.

Stališče, ki ga zastopa druga tožena stranka v tem sporu, temelji na predpostavki, da je bilo ravnanje tožeče stranke nepravilno, ko je omogočila prvi toženi stranki izplačilo iz akreditiva. Iz tega tudi izvaja, da je imela na podlagi 8. čl aneksa k pogodbi o dolgoročnem sodelovanju pri opravljanju plačilnega prometa s tujino pooblastilo, da sama obremeni račun tožeče stranke s spornim zneskom. Vendar druga tožena stranka napačno razlaga navedeno pogodbo in aneks k njej. Pogodba namreč drugi toženi stranki ne daje pravice, da sama razsoja o sporih s sopogodbenico - tožečo stranko. Prav to pa je storila druga tožena stranka, ko je samovoljno obremenila račun tožeče stranke za sporni znesek. Med strankama namreč ni nesporno, da je bilo ravnanje tožeče stranke nepravilno. Če je druga tožena stranka mislila, da je bilo ravnanje tožeče stranke nepravilno in da so zahteve ruske banke utemeljene, bi morala sodno zahtevati vspostavitev stanja na svojem računu. Prepričanje, da je tožeča stranka prva ravnala napačno, tožene stranke ne upravičuje, da sama odloča o svojih pravicah in si jih sama tudi vzame. Pogodba o dolgoročnem sodelovanju in aneks k tej pogodbi nista podlaga za enostranske ukrepe pri reševanju medsebojnih sporov. 8. člen aneksa govori o izrednih stroških, kot so obresti za povzročena negativna stanja in podobno. Spora o pravilnosti izplačila iz akreditiva pa ni mogoče uvrstiti med primere, na katere se nanaša 8. člen aneksa. Zato v obravnavanem sporu ta določba ne opravičuje tožene stranke k enostranskim posegom v račun tožeče stranke.

S samovoljnim prenosom sredstev iz računa tožeče stranke na drug račun je tožena stranka tožeči povzročila škodo. 1. odst. 154.čl. zakona o obligacijskih razmerjih določa, da kdor drugemu povzroči škodo, mu jo mora povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ta določba pomeni konkretizacijo enega temeljnih načel zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16.čl.). Na navedenih določilih temelji sodna odločitev, da mora tožena stranka tožeči povrniti nastalo škodo. V tem smislu sta obrazloženi sodbi prve in druge stopnje. Sodbi sta razumljivi in vsebujeta vse bistvene ugotovitve, iz katerih izhaja odškodninska odgovornost druge tožene stranke, zato ni utemeljen revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. Dejstvo, da sodbi ne navajata določb zakona o podlagi za odškodninsko odgovornost tožene stranke, ne pomeni te kršitve, saj iz obrazložitve jasno izhaja, da je samovoljno ravnanje druge tožene stranke podlaga za njeno odškodninsko odgovornost. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo druge tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.