Jedro

Da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, bi morala izkazati, da tožnikovo stanje objektivno ni omogočalo izpolnitve terjatve, ki je bila predmet odstopa, samovoljno ravnanje dolžnika oziroma njegova (ne)pripravljenost izpolnitve obveznosti za odločitev tako niti ni odločilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 17.280.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.2000 do plačila in na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 799.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2003 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbenih navedbah ni konkretizirala očitkov glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče v tem smislu pritožbo preizkušalo zgolj v okviru uradnega preizkusa po 2. odstavku 350. člena ZPP, v tem okviru pa tovrstnih kršitev postopka ni ugotovilo.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na določbi 1. odstavka 443. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in sklenjeni pogodbi o odstopu terjatev z dne 2.11.2000 (A2), s katero je tožena stranka kot odstopnik podala jamstvo za obstoj in izterljivost terjatve, ki je bila predmet pogodbe (3. člen citirane pogodbe). Za odgovornost odstopnika za izterljivost odstopljene terjatve mora biti izkazan ustrezen dogovor med odstopnikom in prevzemnikom terjatve (1. odstavek 443. člena ZOR). V okviru tega je v dispoziciji pogodbenih strank tudi obseg odgovornosti odstopnika, to je ali jamči za izterljivost terjatve zgolj v trenutku odstopa ali pa je njegovo jamstvo razširjeno kot zagotovilo, da bo dolžnik terjatev pravilno izpolnil. Iz jasnega pogodbenega določila v 3. členu pogodbe o odstopu terjatev (A2) je razvidno, da je tožena stranka prevzela jamstvo za izterljivost cedirane terjatve na dan odstopa. Glede na dogovor v okviru 4. člena citirane pogodbe, iz katere je razvidno, da je del terjatve zapadel šele po podpisu cesijske pogodbe (1.500.000,00 SIT dne 20.11.2000 in 11.780.000,00 SIT dne 10.1.2001) je navedeno določbo o prevzemu jamstva za izterljivost potrebno razlagati zgolj v smislu, da je tožena stranka kot odstopnik za še nezapadli del terjatve prevzela jamstvo glede na stanje ob zapadlosti terjatve (glej: Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, str. 599).

Navedeni materialnopravni okvir izkazuje, da bi tožeča stranka za utemeljitev tožbenega zahtevka iz naslova jamstva za izterljivost, ki ga je podala tožena stranka, morala izkazati neizterljivost terjatve v trenutku odstopa oziroma v trenutku kasnejše zapadlosti same terjatve. Pojem izterljivosti pa je potrebno razlagati kot stanje pri dolžniku, ki omogoča izpolnitev same terjatve. Glede na obrazloženo materialnopravno izhodišče o časovnem obsegu jamstva tožene stranke je tako materialnopravno zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka s podpisom pogodbe prevzela jamstvo za izterljivost neomejeno. V navedenem okviru je potrebno presojati trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki bi utemeljevale tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je kot nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka v času odstopa terjatve oziroma zapadlosti kasneje zapadlih obrokov ni uveljavljala prisilne izterjave terjatve zoper dolžnika, v posledici česar je na njeni strani razlog, da terjatev ni bila izterjana. Takšno sklepanje se opira na ugotovljeno dejstvo, da je tožnik v spornem obdobju z nakazili poravnaval druge zapadle obveznosti do tožeče stranke. Pritožnica v pritožbi takšno sklepanje sodišča prve stopnje izpodbija sklicujoč se na neuspešen poizkus sporazuma z dolžnikom glede izpolnitve terjatve, upoštevaje poslovno sodelovanje med tožečo stranko in dolžnikom, kakor tudi, na zavajujoče ravnanje dolžnika pri tem. Takšne trditve po mnenju pritožbenega sodičča ne morejo biti relevantne. Da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, bi morala izkazati, da tožnikovo stanje objektivno ni omogočalo izpolnitve terjatve, ki je bila predmet odstopa, samovoljno ravnanje dolžnika oziroma njegova (ne)pripravljenost izpolnitveobveznosti za odločitev tako niti ni odločilno. Zgolj z odklonitvijo izpolnitve s strani dolžnika tožnik namreč še ne bi pridobil terjatve zoper toženo stranko, v kolikor ne bi hkrati izkazal, da dolžnik ni sposoben obveznosti izpolniti. Enako velja tudi glede neuspešno realiziranega zavarovanja terjatve z izstavitvijo bianco menice, za katero je v trditvenih navedbah pred sodiščem prve stopnje zgolj ponujala trditve brez predloženih dokazov, da je bila predložena v vnovčenje dne 9.2.2001, ni pa bila vnovčena, ker na računu dolžnika ni bilo sredstev za poravnavo menične vsote. Vendar tožeča stranka zgolj s sklicevanjem, da dolžnik skoraj mesec dni po zapadlosti zadnjega obroka prenešene terjatve ni imel denarnih sredstev na računu ne more uspešno izkazati, da je bila terjatev neizterljiva tudi na sam dan odstopa terjatve oziroma kasnejši zapadlosti posameznih obrokov terjatve. Enako velja tudi glede trditve, da je tožeča stranka naknadno neuspešno vložila predlog za izvršbo, saj je bil nad dolžnikom uveden stečajni postopek. Pritožbene trditve o večletni nelikvidnosti dolžnika oziroma, da v času sklenitve cesijske pogodbe ni imel zadosti sredstev za poravnavo odstopljene terjatve, se tako izkažejo kot zatrjevanje novih dejanskih okoliščin, za katere tožeča stranka ni izkazala, da jih ni mogla zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ne mora upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega pa tožeča stranka za tako zatrjevana dejstva tudi ni predložila nobenih dokazov. Kot rečeno pa iz trditvene podlage, ki jo je ponudila tožeča stranka v postopku pred prvostopnim sodiščem ni mogoče sklepati niti na večletno nelikvidnost dolžnika, niti da gre za gotovo dejstvo, da v času sklenitve cesijske pogodbe dolžnik ni imel zadosti sredstev za poravnavo odstopljene terjatve. Na osnovi navedenega se tako izkaže kot materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da v času odstopa terjatve oziroma zapadlosti kasneje zapadlih obrokov terjatve brez razloga na njeni strani ni uspela izterjati dolga od dolžnika. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ter ob upoštevanju trditvene podlage tožeče stranke se tako izkaže kot materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj navedena vloga predstavlja zgolj ponavljanje postavljenih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje, v posledici česar v ničemer ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).