Jedro

BPP je v kazenskih postopkih posebej urejena v ZKP, in sicer v prvem odstavku 97. člena, je zato uporaba splošnih določb ZBPP po tretjem odstavku 3. člena ZBPP izključena. Tožniku, ki je zaprosil za BPP v obliki zastopanja v kazenskem postopku, v katerem je po določbah ZKP obramba obvezna, tako kot v obravnavanem primeru in ker se bi tožniku v primeru, če si zagovornika ne bi izbral sam, ta postavil po uradni dolžnosti, po mnenju sodišča ne more biti v istem postopku za isto obliko pravne pomoči odobrena BPP tudi po ZBPP, in to ne glede na to ali mu je bila BPP po posebnem zakonu že odobrena ali pa bi mu lahko bila odobrena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Krškem - strokovna služba za brezplačna pravna pomoč (BPP) zavrnilo prošnjo tožnika, ki je trenutno v priporu, za dodelitev BPP, vloženo 27. 5. 2013 za vložitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem I Kpd 24562/2013 z dne 24. 1. 2013 in za zagovor tej zadevi. V obrazložitvi navaja, da je zoper tožnika preiskovana sodnica odredila pripor in da tožnik želi zoper sklep vložiti pritožbo. Iz dokazil o višini pokojnine in veteranskega dodatka izhaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za BPP. Iz kazenskega spisa izhaja, da je bil tožnik poučen o pravici do takojšnje pravne pomoči zagovornika in opozorjen, da ima pravico vzeti zagovornika v roku 24 ur od ure, ko je bil poučen o tej pravici, sicer bo sodišče postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, kot tudi v primeru, če izjavi, da zagovornika ne bo vzel. Tožnik je za zagovor pooblastil odvetnika A.A. Tožena stranka se sklicuje na prvi in tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), ki ju citira. Zoper tožnika je pred Okrožnim sodiščem v Krškemu odprt kazenski postopek zaradi očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 222. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1B). S sklepom 24. 5. 2013 mu je bil odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) z vštetjem pridržanja od 22. 5. 2013 od 14. ure dalje. V drugem odstavku 70. člena ZKP je določeno, da mora imeti obdolženec zagovornika dokler traja zoper njega odrejeni pripor, v četrtem odstavku istega člena pa, če si obdolženec ne vzame zagovornika sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti. Tožnik je podpisal pooblastilo odvetniku A.A., ki ga do izdaje izpodbijane odločbe ni preklical. Tožena stranka ocenjuje, da je zahtevek nerazumen, saj je v predmetni zadevi, v kateri je obramba obvezna, tožnik že pooblastil odvetnika. V primeru preklica pooblastila odvetniku, bo tožniku postavljen zagovornik po uradni dolžnosti.

Tožnik je vložil tožbo iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Nesporno je izkazano, da je tožnik na zaslišanju 24. 5. 2013 kot osumljenec pooblastil za zagovor odvetnika A.A., ki je bil navzoč, in za vložitev prošnje za dodelitev BPP, spričo dejstva, ker tožnik nima dovolj denarnih sredstev za plačilo obrambe. Tožnik se nahaja v priporu v Zavodu za prestajanje zapora Ljubljana, Oddelek v Novem mestu in mora imeti zagovornika ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor. Na to dejstvo ga je opozorila dežurna preiskovana sodnica. Bil je opozorjen, da ima pravico vzeti zagovornika v roku 24 ur od ure, ko je bil poučen o tej pravici. Tožnik je sledil tem napotkom in pooblastil podpisanega odvetnika za zagovor. Spričo dejstva, da nima dovolj denarnih sredstev za plačilo, je bil primoran vložiti prošnjo za BPP, ki ne more biti nerazumna. Povsem nepomembno je dejstvo, da v primeru, če si tožnik ne bo izbral nobenega zagovornika, da mu bo sodišče postavilo zagovornika po uradni dolžnosti. Tožnik je bil opozorjen, da ima možnost sam si zbrati zagovornika in je to tudi storil, pri čemer je tudi upravičen do BPP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in razveljavi (pravilno: samo odpravi) in da zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Namen BPP po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. BPP se odobri na način in pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP. Tožnikovo prošnjo je tožena stranka zavrnila po tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanja ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Po mnenju sodišča so pravilni razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje v 3. členu ZBPP, ki določa, da je z zakonom BPP lahko drugače urejena kot z ZBPP, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno (prvi odstavek). V primerih, ko se uveljavlja BPP po posebnem zakonu, se določbe ZBPP uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom (drugi odstavek). Upravičenec, ki mu je bila odobrena BPP po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po ZBPP (tretji odstavek). Iz smiselne razlage 3. člena ZBPP kot celote po presoji sodišča izhaja, da je v vseh primerih, kadar nek poseben zakon drugače ureja BPP, izključena uporaba ZBPP, ne glede na to ali je bila prosilcu BPP po posebnem zakonu že odobrena ali pa še ne.

V primeru kot je obravnavani, namreč ni sporno, da je pred Okrožnim sodiščem v Krškem zoper tožnika odprt kazenski postopek ter da si je glede na četrti odstavek 70. člena ZKP v tem primeru obvezne obrambe (drugi odstavek 70. člena ZKP) tožnik vzel zagovornika in da bi mu ga v primeru, če si ga ne bi vzel sam, postavil predsednik sodišča po uradni dolžnosti. Torej ni sporno, da bi bil tožniku v primeru, če tožnik zagovornika za nadaljnji potek kazenskega postopka, ne bi izbral sam, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Zato po presoji sodišča, glede na člen 3 ZBPP tožnik ne more uspešno uveljaviti isto obliko pravne pomoči (pravnega zastopanja) v isti kazenski zadevi tudi po določbah ZBPP. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 379/2010 z dne 2. 12. 2010 sprejelo stališče, da zagotovitev zagovornika po uradni dolžnosti obdolžencu v kazenski zadevi po določbah ZKP predstavlja brezplačno pravno pomoč, urejeno v posebnem zakonu.

Ker je BPP v kazenskih postopkih posebej urejena v ZKP, in sicer v prvem odstavku 97. člena, je zato uporaba splošnih določb ZBPP po tretjem odstavku 3. člena ZBPP izključena. Tožniku, ki je zaprosil za BPP v obliki zastopanja v kazenskem postopku, v katerem je po določbah ZKP obramba obvezna, tako kot v obravnavanem primeru (četrti odstavek 70. člena ZKP v povezavi z drugim odstavkom istega člena ZKP), in ker se bi tožniku v primeru, če si zagovornika ne bi izbral sam, ta postavil po uradni dolžnosti, po mnenju sodišča ne more biti v istem postopku za isto obliko pravne pomoči odobrena BPP tudi po ZBPP, in to ne glede na to ali mu je bila BPP po posebnem zakonu že odobrena ali pa bi mu lahko bila odobrena. Eventualne razlike v ureditvi BBP po obeh navedenih zakonih pa na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati (enako stališče glej sklep VS RS X Ips 13/2012).

Sicer obvezna obramba v kazenskem postopku ne pomeni, da je zagovornik za obdolženega brezplačen, se pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP lahko sicer obdolženega oprosti plačila stroškov postopka, če mu je bil zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral zagovorniku plačati nagrado in potrebne izdatke. V takem primeru se odvetnikovi stroški in nagrada izplačajo iz proračunskih sredstev in gre torej za obliko BPP, ki je urejena v posebnem zakonu in je zato v takem primeru uporaba določb ZBPP po tretjem odstavku 3. člena ZBPP izključena ( glej sodbo VS RS X Ips 379/2010).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, kot jih je navedlo sodišče, je sodišče tožbo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.