Jedro

Tožnik ni izkazal, da ni bil seznanjen s tem, da ni več v delovnem razmerju pri prejšnjem delodajalcu. Ker tega, da je zaposlen, v vlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni navedel, je organ ravnal pravilno, ko je njegovo vlogo zavrnil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pri čemer je odločil tudi, da tožnik nadaljnjih šest mesecev od izdaje te odločbe ne more ponovno zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 18. 1. 2013 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V prošnji je navedel, da je zaposlen pri A. s.p., in v opombah še poudaril, da prejema redni mesečni dohodek – plačo, ki bo predstavljala stečajno maso za postopek osebnega stečaja. Organ za brezplačno pravno pomoč je po uradni dolžnosti vpogledal v Register ZZZS in ugotovil, da tožnika v tem registru ni. Na poziv sodišča je tožnik pojasnil, da je bil zaposlen za določen čas od 26. 9. 2012 do 30. 11. 2012 nato pa je ostal brez zaposlitve. Dne 18. 1. 2013, ko je vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je bil torej brezposeln, kar pomeni, da je navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Glede na to je organ za brezplačno pravno pomoč v skladu z 20. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) tožnikovo prošnjo zavrnil, tožnik pa nadaljnjih šest mesecev ne more zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je v dopisu organa za brezplačno pravno pomoč navedel, da je bil zaposlen za določen čas od 26. 9. 2012 do 30. 11. 2012, nato pa je ostal brez zaposlitve, saj se je o tem naknadno pozanimal pri delodajalcu in dobil takšne podatke, čeprav je tudi v mesecu decembru in januarju delal pri tem delodajalcu. Na delo je hodil po potrebi in pozivu delodajalca. Da ni zaposlen oziroma da ga delodajalec ni prijavil kot zaposleno osebo v registru ZZZS, je ugotovil šele, ko je prejel odločbo organa za brezplačno pravno pomoč. Tožnik je tudi sedaj ugotovil, da mu niso bili izplačani prispevki za pokojninsko, invalidsko ter zdravstveno zavarovanje za več kot tri leta, odkar je zaposlen pri tem delodajalcu, saj so mu o tem ves čas lagali. Navaja še, da mu dejstvo, da je v prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči trdil, da je zaposlen, pri izračunu mesečnega cenzusa za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne koristi, ampak mu škoduje, zato odločitve organa za brezplačno pravno pomoč ne razume. S strani svojega delodajalca je bil zaveden, da je v delovnem razmerju. Zatrjuje, da v postopku dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pa tudi zakon ni bil pravilno uporabljen. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno spremeni izpodbijani akt tako da, tožnikovi prošnji ugodi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postopek osebnega stečaja. Za odobritev brezplačne pravne pomoči mora prosilec izpolnjevati tako finančni – subjektivni pogoj kot objektivni pogoj, ki ga določa 24. člen ZBPP. Premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov se ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Pisna izjava se izpolni na obrazcu, ki je del prošnje za brezplačno pravno pomoč (prvi odstavek 20. člena ZBPP). Premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja pristojni organ za brezplačno pravno pomoč, ki po uradni dolžnosti pridobi potrebne podatke iz uradnih evidenc državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil in drugih oseb javnega prava, iz evidenc bank, pri katerih ima stranka odprte svoje račune, ter z računov imetnikov, ki jih vodi Centralna klirinško depotna družba in se nanašajo na podatke o posameznem imetniku vrednostnih papirjev (drugi odstavek 20. člena ZBPP). Če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za brezplačno pravno pomoč o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč (peti odstavek 20. člena ZBPP).

V predmetni zadevi je tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedel, da je zaposlen pri delodajalcu A. s.p.. Organ za brezplačno pravno pomoč je v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZBPP v zvezi s premoženjskim stanjem prosilca opravil tudi poizvedbe po uradni dolžnosti in na ta način ugotovil, da tožnika ni v evidenci ZZZS. Ko je tožnika pozval, naj se o tem izjavi, je le-ta dne 30. 1. 2013 sporočil, da je bil zaposlen za določen čas od 26. 9. 2012 do 30. 11. 2012 in priložil pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 25. 9. 2012, s katero to potrjuje. Tožnik sedaj v tožbi navaja, da ni bil seznanjen s tem, da ni več v delovnem razmerju, ker ga delodajalec o tem ni obvestil, na delo pa je hodil po potrebi in po pozivu delodajalca. Te okoliščine je tožnik navajal šele v tožbi, v odgovoru organu za brezplačno pravno pomoč ni o tem pojasnil ničesar.

Kot izhaja iz tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je tožnik v opombah te vloge zapisal, da „poudarja, da prejema redni mesečni dohodek (plačo) tako, da stečajna masa obstaja in bodo upniki v stečajnem postopku vsaj deloma poplačani“. Naveden zapis kaže na to, da je tožnik očitno seznanjen z upravno-sodno prakso, po kateri mora prosilec za brezplačno pravno pomoč za postopek osebnega stečaja razpolagati s premoženjem, ki lahko gre v stečajno maso, da so izpolnjeni pogoji po 24. členu ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postopek osebnega stečaja. Razen tega iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 25. 9. 2012, ki jo je tožnik priložil svoji vlogi z dne 30. 1. 2013, izhaja, da je bil tožnik zaposlen za obdobje od 26. 9. 2012 do 30. 11. 2012. Glede na navedeno tožnik s svojimi navedbami, da ni bil seznanjen s tem, da ni več v delovnem razmerju pri prejšnjem delodajalcu, ni prepričljiv in tudi vse ostale tožbene navedbe na odločitev ne morejo imeti nobenega vpliva.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.