Jedro

Tožena stranka tožnici ni povrnila vseh stroškov, ki jih je imela ta na službenih potovanjih (tožena stranka je tožnico v vtoževanem obdobju pošiljala na sestanke s strankami, na katere je morala tožnica potovati z lastnim avtomobilom), kot tudi ne vseh stroškov prevoza na delo in z dela. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na plačilo stroškov v zvezi z delom utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe) delno spremeni tako, da se ti znižajo na znesek 1.461,20 EUR (od zneska 2.027,42 EUR).

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici 5.019,01 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov, kot izhajajo iz I. točke izreka, v plačilo do plačila. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.027,42 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in tožnici naloži povrnitev pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo na mnenje izvedenca, ki je ugotovil, da je bila tožnica po prvi varianti prikrajšana v višini 1.630,00 EUR, po drugi varianti pa v prisojenem znesku 5.019,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je upoštevalo višji sporni znesek, zato je sodba pomanjkljiva in je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripomb tožene stranke na mnenje izvedenca, teh pripomb niti ni poslalo izvedencu v pregled in dopolnitev. Izvedenec je namreč pri izračunu upošteval kot službeno potovanje tudi prihod tožnice na delo in z dela na relaciji A. - B. - A., za to pa je tožnica dobila povrnjene stroške prevoza z javnim prevoznim sredstvom. To med strankama ni bilo sporno. Poleg tega stroški prevoza na delo in z dela niso bili predmet tega postopka, zato bi bilo potrebno relacije A. - B. - A. izločiti. Izločiti bi bilo potrebno tudi 17 primerov, za katere je izvedenec ugotovil, da so podatki tožnice glede lokacije strank in krajev sestankov pomanjkljivi. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je verjelo tožnici in njenim podatkom, čeprav je tožnica uveljavljala kilometrino za več let nazaj po prenehanju delovnega razmerja. Zato je nemogoče preveriti, če so bile službene poti zares opravljene. Sodišče prve stopnje neutemeljeno očita toženi stranki, da je sama kriva, da nima natančnih podatkov o opravljenih službenih potovanjih. Enako bi lahko očitali tožnici, zakaj ni v času zaposlitve mesečno zahtevala pravilnega obračuna. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni preverilo vsaj nekaterih od relacij tako, da bi zaslišalo stranke, če jih je tožnica zares obiskala. Nepravilna je tudi odločitev o stroških, saj je tožnica v postopku le delno uspela, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo stroške v celoti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazil na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih zatrjuje tožena stranka v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (razen delno v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških, ki jih mora tožena stranka povrniti tožnici).

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da tožena stranka tožnici stroškov v zvezi z delom v vtoževanem obdobju ni v celoti zagotavljala v skladu s 130. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tožnici je prisodilo vtoževane zneske pripadajočih mesečnih zneskov oziroma razlik stroškov v zvezi z delom, ki jih je tožnica prilagodila izračunu, ki ga je v postopku izdelal sodni izvedenec za ekonomijo - računovodstvo C.C.. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnici ni povrnila vseh stroškov, ki jih je imela ta na službenih potovanjih (tožena stranka je tožnico v vtoževanem obdobju pošiljala na sestanke s strankami, na katere je morala tožnica potovati z lastnim avtomobilom), kot tudi ne vseh stroškov prevoza na delo in z dela. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na podatke, ki jih je v spis vložila tožnica in na podlagi katerih je zaključilo, na katere lokacije je tožena stranka tožnico pošiljala z njenim lastnim avtomobilom. Tožena stranka je v pristnost tožničinih podatkov (ki jih je ta izkazovala s predloženimi dokazi) podvomila, vendar pa dokazov, s katerimi bi izpodbila verodostojnost tožničinih podatkov, v spis ni vložila, čeprav je bila že na podlagi 16. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006) dolžna voditi tudi evidenco v zvezi s povračili stroškov v zvezi z delom. Ta evidenca pa se na podlagi 17. člena istega zakona hrani kot listina trajne vrednosti. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo podatkom o opravljenih službenih poteh, ki jih je v postopku zatrjevala tožnica in te svoje trditve podkrepila tako z ustreznimi listinskimi dokazi (dnevne, tedenske in mesečne napotitve, potni nalogi, ...), kot tudi s svojo izpovedbo in izpovedbami prič, ki jih je predlagala za zaslišanje. Na te listinske dokaze je svoje izvedensko mnenje oprl tudi sodni izvedenec, pri čemer je pri ugotavljanju višine pripadajočih stroškov v zvezi z delom upošteval tudi podatke, ki jih je v spis vložila tožena stranka (plačilne liste, seznam plačil, ...). Sodni izvedenec je izdelal dva variantna izračuna povračil za prevozne stroške tožnice, pri čemer je bil prvi izračun izdelan glede na službena potovanja, ki jih je tožena stranka tožnici priznala (vendar jih ni v celoti izplačala). Pri drugem izračunu je sodni izvedenec upošteval tožničine podatke o opravljenih službenih potovanjih, temu izračunu pa je tožnica prilagodila tudi svoj tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je takšnemu tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodilo z utemeljitvijo, da je tožnica predložila dnevne, tedenske in mesečne napotitve (ki jih je izdala tožena stranka), s katerimi je bila tožnica napotena na delo. Te dokaze, ki jih je tožnica vložila v spis in ki so bili podkrepljeni tudi s potnimi nalogi (delno tudi s potnimi nalogi, ki jih je v spis vložila tožena stranka), je sodišče prve stopnje štelo za verodostojne in jim sledilo. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in ki naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnice upoštevalo variantni izračun sodnega izvedenca, ki je temeljil na tožničinih podatkih.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripomb tožene stranke, ki jih je podala v zvezi z izvedenskim mnenjem, je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka v teh pripombah predlagala, da naj bi izvedenec iz izračuna izločil stroške prihoda na delo in z dela oziroma stroške prihoda na delo v primerih, ko gre za kombinirano situacijo (prihod na delo in službena potovanja) z obrazložitvijo, da predmet zahtevka niso stroški prevoza na delo in z dela in da predmet zahtevka niso odobrena službena potovanja. Teh pripomb pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnici v času njene zaposlitve povrnila vse nastale potne stroške in stroške prevoza na delo. To pa pomeni, da je tudi tožena stranka štela, da se je tožničin tožbeni zahtevek, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, nanašal tako na plačilo stroškov, ki jih je imela tožnica pri opravljanju nalog na službenih potovanjih, kot tudi na plačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Višina teh pripadajočih stroškov je jasno razvidna iz izvedenskega mnenja, tej višini pa je sicer tožena stranka le pavšalno ugovarjala. Sodišče prve stopnje je te pripombe tožene stranke zavrnilo kot neutemeljene v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in to tudi ustrezno utemeljilo. To pa pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP v zvezi z navedenim ni podana.

Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je sodni izvedenec pri izračunu upošteval kot službeno potovanje tudi prihod tožnice na delo in z dela. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je sodni izvedenec podal ločena obračuna stroškov, do katerih je bila tožnica upravičena iz naslova službenih potovanj od tistih, do katerih je bila upravičena do prevoza na delo in z dela. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje izločiti 17 službenih potovanj, ker naj bi bili tožničini podatki v zvezi s temi službenimi potovanji pomanjkljivi. Sodni izvedenec je zares ugotovil, da so v manjšem obsegu listine, ki jih je vložila v spis tožnica, pomanjkljive glede lokacije strank, vendar pa je v teh primerih podatke o lokaciji strank izvedenec upošteval glede na tožničine podatke. Z ozirom na navedeno in ker tožena stranka v postopku ni predlagala dokazov, da tožnica teh službenih potovanj ni opravila (npr. zaslišanje strank, h katerim naj bi tožnica potovala) je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tudi temu delu izvedenskega mnenja in ga štelo za pravilnega. Ker tožena stranka zaslišanja (vsaj nekaterih) strank, h katerim je potovala tožnica, sploh ni predlagala, je neutemeljena tudi njena pritožbena navedba, s katero očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker teh strank ni zaslišalo. O opravljenih službenih potovanjih tožnice v spornem obdobju je namreč sodišče prve stopnje lahko odločalo na podlagi tožničine izpovedbe in listinskih dokazov, ki so bili vloženi v spis.

Utemeljen pa je pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o pravdnih stroških, ker ni upoštevalo uspeha strank v tem individualnem delovnem sporu. Tožnica je le delno uspela s tožbenim zahtevkom, saj je del tožbe, ki se je nanašal na plačilo zneska 1.291,95 EUR, umaknila, pri čemer iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil ta umik posledica izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke. Uspeh tožnice v tem individualnem delovnem sporu je tako znašal 79,5 %, uspeh tožene stranke pa 20,5 %. Glede na uspeh tožnice je torej tožnica upravičena do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov v višini 1.611,80 EUR, ki jih je sodišče prve stopnje sicer priznalo in odmerilo v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.). Ker prvostopenjsko sodišče o priglašenih stroških tožene stranke, ki so ji nastali v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, ni odločalo, je moralo o njih odločiti pritožbeno sodišče. Toženi stranki je priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 315,90 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 291,60 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, vse povečano za priglašenih 20 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT), kar znaša skupaj 753,00 EUR. Pritožbeno sodišče preostalih priglašenih stroškov tožene stranke ni priznalo, saj so bili priglašeni v nasprotju z določbami ZOdvT. Glede na že ugotovljeni uspeh tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu (20,5 %) je tožena stranka upravičena do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov v višini 150,60 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov obeh strank je dolžna tožena stranka tožnici povrniti del njenih pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji v višini 1.461,20 EUR, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je bila pritožba tožene stranke delno utemeljena le glede odločitve o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in odločitev o pravdnih stroških delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da povrne tožnici le del njenih pravdnih stroškov v znesku 1.461,20 EUR (358. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, ker glede preostalega dela sodbe sodišča prve stopnje niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.