Jedro

Veljavna podlaga za prisojo denarne odškodnine iz naslova primarnega strahu je samo intenziven, dalj časa trajajoči strah, kadar pa je primarni strah kratkotrajen, je lahko podlaga za prisojo odškodnine samo v primerih, kadar je zaradi tega dalj časa porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugodilo tožnikovemu zahtevku na plačilo odškodnine iz naslova nematerialne škode v višini 2.500,00 EUR, ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka tožniku 9. 10. 2014 že izplačala nesporni del v višini 3.500,00 EUR.

2. Ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (I. in III.) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbija tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. V obrazložitvi navaja, da je odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in prestanega strahu prisojena neutemeljeno, odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pa je previsoka. Tožnik hudih bolečin ni trpel. Zdravljenje ni bilo zapleteno, odškodnina v višini 4.500,00 EUR odstopa od uveljavljene sodne prakse. Ker je bila nesreča nenaden in nepričakovan dogodek (nalet od zadaj), tožnik primarnega strahu ni doživel. Zdravljenje relativno lahke poškodbe je potekalo brez posebnosti. Že nekaj let pred zadnjim škodnim dogodkom je tožnik utrpel podobno poškodbo hrbtenice, zato je iz lastnih izkušenj vedel, kako zdravljenje poteka in kaj lahko pričakuje. Zato tudi do odškodnine iz naslova sekundarnega strahu ni upravičen. Izvedenec je ocenil, da poškodba pri tožniku ni pustila posledic. Bolečine v obliki občasnih lahkih do zmernih bolečin pri določenih opravilih, pri dvigovanju in prenašanju težjih bremen ali opravilih z rokami nad nivojem glave, niso objektivno izkazane.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba zoper višino dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni utemeljena. Sodišče je ugotovilo vse elemente, ki so pomembni za odmero odškodnine za telesne bolečine. Ugotovilo je, da je tožnik pri škodnem dogodku 14. 2. 2014 utrpel zvin vratne hrbtenice in odlomek trnastega odrastka petega vratnega vretenca in udarnino glave. Hudih bolečin ni trpel, srednje hude pa kumulativno tri tedne in lahke ves čas zdravljenja do 7. 5. 2014, ko je bil bolniški stalež zaključen. Najmanj osemkrat je bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju, opravil je štiri preglede pri kirurgu, sedem pri osebnem zdravniku, nosil trdno vratno ortrozo, imel šest ambulantnih fizikalnih terapij in nato tudi vaje doma. V bolniškem staležu je bil od 24. 2. 2014 do 7. 5. 2014, to je skoraj tri mesece. Četudi je zdravljenje potekalo brez zapletov, odškodnina, ki jo je za opisane nevšečnosti in bolečine med zdravljenjem odmerilo sodišče prve stopnje, v skupni višini 4.500,00 EUR, ustreza trajanju in intenzivnosti bolečin, pa tudi prestanim nevšečnostim med zdravljenjem.(1)

6. Višina odškodnine za strah je ne glede na to, ali gre za primarni ali za sekundarni strah, ki je posledica poškodbe, odvisna od okoliščin konkretnega primera. Pritožba utemeljeno opozarja, da je veljavna podlaga za prisojo denarne odškodnine iz naslova primarnega strahu samo intenziven, dalj časa trajajoči strah, kadar pa je primarni strah kratkotrajen, je lahko podlaga za prisojo odškodnine samo v primerih, kadar je zaradi tega dalj časa porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. To v konkretnem primeru ni bilo zatrjevano in še manj dokazano. Objektivne ugotovitve v zvezi s prestanim sekundarnim strahom je podal izvedenec, ki je potrdil, da je bil tožnik lahko zaskrbljen za svoje zdravje, ker ni mogel vedeti, kakšne poškodbe je utrpel. Glede na to, da je samostojni podjetnik, ki se ukvarja z montažo stavbnega pohištva, pri delu prenaša težja bremena, dela v prisiljeni drži, dnevno prevozi tudi do 300 km, je vsekakor imel razlog za strah za izid zdravljenja. Vendar ne gre prezreti, da ni bil življenjsko ogrožen in da je zdravljeno potekalo brez zapletov, zato je sekundarni strah za izid zdravljenja že med zdravljenjem minil. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku za sekundarni strah, ki je po mnenju izvedenca izvenel do zaključka zdravljenja (tri mesece), pripada odškodnina v višini 500,00 EUR (manj kot ena plača).

7. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, kjer izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, ki so podlaga za določitev višine odškodnine iz tega naslova. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je sledilo izvedencu, da je tožnik ob pregledu navajal pojav bolečin v mehkih tkivih nad desno lopatico, kar objektivno ni mogoče preveriti, oziroma z gotovostjo potrditi oziroma zanikati. Potrdil pa je, da pri nekaterih opravilih, kot je dvigovanje in prenašanje težjih predmetov ter pri opravilih z rokami nad nivojem glave, trpi lahke do zmerne bolečine, kar ga v manjši meri ovira pri njegovem poklicnem delu. Tudi pri daljši vožnji z avtomobilom trpi bolečine v vratu. Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev, tudi sodna praksa v podobnih primerih priznava odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je objektivno potrdil, da je tožnik glede na naravo dela, ki ga opravlja, zaradi bolečin, ki jih trpi ob dvigovanju težjih bremen in držanju rok nad višino glave ter pri daljši vožnji, pri svojem delu oviran, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina v višini 1 povprečne plače iz tega naslova naslova ni previsoka.

8. Na koncu pritožbeno sodišče znova opozarja na primer št. VI/105, kjer je bila oškodovancu zaradi udarnine čela in zvina vratne hrbtenice odmerjena odškodnina v višini kar 15-tih povprečnih plač. V konkretnem primeru znaša skupna odškodnina (le) 6 in pol povprečne plače. 9. Glede na vse navedeno se pritožba tožene stranke izkaže kot neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi določila 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

10. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama. Odgovor na pritožbo tožeče stranke k odločitvi pritožbenega sodišča ni prispeval, zato tudi tožeča stranka stroške odgovora za pritožbo nosi sama (165. člen ZPP v zvezi z 155. členom ZPP).

Op. št. (1): V zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo avtorice Alenke Bergar Škrk je pod številko VI/105 podoben primer, kjer je sodišče poškodovancu priznalo 6,6 povprečnih plač.