Jedro

V tej zadevi je bistvenega pomena to, da je tožena stranka večji del tožnikovih navedb ocenila kot tako protislovne, da jim ni mogla slediti. Ključna protislovja so namreč v tem, da je enkrat rekel, da so napadalci del policije, drugič je to izrecno zanikal, da je enkrat rekel, da so ga pretepli, drugič je to zanikal, da so mu odvzeli službeno izkaznico in obenem hkrati zahtevali, naj vsak dan hodi v službo in jim dela usluge, kar je samo po sebi protislovno in podobno. Nadaljnji ključni razlog za zavrnitev prošnje pa je v tem, da četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da so navedbe resnične, niso podani elementi preganjanja v smislu ZMZ-1. Tožnik je namreč zatrjeval preganjanje s strani nedržavnih subjektov, pri čemer pa ni dokazal, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite, saj ni niti enkrat poskušal od njih dobiti zaščite, saj zatrjevanega preganjanja ni nikoli prijavil pristojnim organom.

Iz ZMZ-I ne izhaja, da bi moralo biti pridobivanje informacij o izvorni državi v vsakem primeru obvezno. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo povsem logično pojasnila, da bi bila presoja informacij o izvorni državi tožnika v zvezi z dejstvi in dogodki, glede katerih tožena stranka tožniku ne verjame, da so se zares zgodili in da zares obstajajo, nesmiselna, saj takšne informacije ne bi mogle privesti do drugačne odločitve tožene stranke. Res je sicer, da ugotovljena splošna neverodostojnost prosilca sama po sebi še ne pomeni, da je pristojni organ v vseh teh primerih odvezan dolžnosti pridobivanja informacij o izvorni državi, potrebno je namreč presojati vsak primer posebej glede na posebnosti in okoliščine vsakega posameznega primera. V tem konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da ne gre zgolj za to, da je bila ugotovljena neverodostojnost tožnika, ampak je bistvena tudi okoliščina, da tudi če bi se njegove izpovedi štele za verodostojne, še vedno ne bi bili podani vsi elementi preganjanja, kot jih opredeljuje ZMZ-1. Glede preganjanja zaradi sunitske veroizpovedi oziroma ogroženosti zaradi politične stranke, pa se tudi sodišče pridružuje toženi stranki, da je tožnik rekel, da on osebno zaradi tega, ker je sunit, v Iraku ni imel nobenih problemov, da nobenih težav zaradi tega, ker so suniti, nimajo niti člani njegove družine, ki še sedaj živijo v Bagdadu, navedbe glede ogroženosti zaradi politične stranke pa so povsem posplošene in nekonkretizirane, saj tožnik ni znal navesti nič takega, da bi se mu v zvezi s katerokoli politično stranko v Iraku kaj zgodilo.

Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da državnim ustanovam ni mogoče zaupati in da mu policija ne bi mogla pomagati ter da mu ni potrebno dokazovati preteklih osebnih slabih izkušenj s subjekti zaščite pri utemeljevanju, da mu ti ne morejo ali nočejo nuditi zaščite. Sodišče vztraja na stališču, da kdor ni niti zaprosil za pomoč pristojne organe, se ne more sklicevati na to, da mu ti niso sposobni nuditi zaščite.

Glede navedb, da tožena stranka ni upoštevala vojnega stanja v Iraku in da bi bila dolžna s tem v zvezi pridobiti relevantne informacije, pa sodišče enako kot tožena stranka meni, da se tožnik na vojno stanje ni skliceval. Tožena stranka v svoji odločbi ni nikjer navedla, da ve za vojno stanje v Iraku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je bil v Iraku preganjan. Delal je v ameriškem podjetju za varovanje naftovodov kot varnostnik, neki kriminalci, ki kradejo avtomobile, pa so hoteli, da se jim pridruži. On se jim ni hotel pridružiti, zato so mu grozili, da ga bodo ubili. Enkrat so ga pretepli in mu dali nekaj časa, da si premisli. Iz tega razloga je pobegnil iz države. Na policiji groženj ni prijavil, saj so ti ljudje del policije in ima na telefonu slikovne dokaze. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na dveh osebnih razgovorih.

2. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve med drugim pojasnjuje, da je ocenjevala, ali se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, to je, ali so bile tožnikove izjave podane brez razmišljanja, ali so bile iskrene, natančne, celovite, prav tako pa je ocenjevala ali se je tožnik odgovorom na določena vprašanja izmikal ali ne. Tožnik je sicer odgovarjal tekoče, vendar pa je nemogoče spregledati, da je v njegovi izpovedi prišlo do več pomembnih nasprotij v neposredni povezavi z razlogi preganjanja. Nadalje tožena stranka med drugim tudi navaja, da je tožnik zaprosil 1. 12. 2016 za mednarodno zaščito v Grčiji, pa ni počakal na odločitev pristojnih organov. Od osebe, ki je v izvorni državi preganjana do te mere, da jo je bila prisiljena zapustiti, je moč pričakovati, da bodo njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite. Sicer pa je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče. 3. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve presoja skladnost, verodostojnost in verjetnost tožnikovih izjav glede razlogov, ki so bili vzrok za to, da je zapustil izvorno državo. Pri tem ugotavlja, da je tožnik v podaji prošnje navedel, da so bili napadalci del policije, medtem ko je v drugem osebnem razgovoru navedel, da ni vedel, od kje so. Ko je bil s tem soočen, je izjavil, da nikoli ni rekel, da so bili del policije in da mu zapisnika prošnje niso prebrali. Nadalje je pri podaji prošnje navajal, da so napadalci hoteli, da se jim pridruži, nasprotno od tega pa je na prvem osebnem razgovoru povedal, da so od njega zahtevali, da jim izda podatke o zaposlenih iz tujine ter podatke o tem, kam gre nafta. Ob podaji prošnje je zatrjeval, da so ga napadalci enkrat pretepli, na drugem osebnem razgovoru pa je povedal, da med njimi sploh ni prišlo do fizičnega kontakta, ampak ga je samo eden od njih malo odrinil. Na prvem osebnem razgovoru je rekel, da je iz Iraka odšel dva dni po spornih dogodkih, na drugem osebnem razgovoru pa, da se je to zgodilo po desetih dneh. Poleg tega je v drugem osebnem razgovoru navedel, da so ga napadalci spraševali o njegovi službi in rekli, da želijo, da še naprej dela v tem podjetju in jim izdaja podatke, kdaj pridejo ljudje in kamioni noter, obenem pa je navedel, da so mu odvzeli službeno kartico, s katero je dostopal v podjetje. Če so res zahtevali, da se jim izdajajo podatki, je nemogoče, da so mu hkrati odvzeli službeno kartico, s katero je dostopal v podjetje. Glede na resnost groženj je tudi neverjetno, da bi napadalci tožniku sploh dali možnost za razmislek, ali želi sodelovati z njimi ali ne. Tak potek dogodkov ni verjeten. Poleg tega pri podaji prošnje sploh ni omenil, da so napadalci prišli k njemu domov in ga odpeljali v neko hišo in mu tam grozili, ampak je le krajevno nedoločno navedel, da so hoteli, da se jim pridruži. Na prvem osebnem razgovoru je navedel tudi, da so mu v hiši rekli, da mu bodo občasno dali kakšne stvari, ki jih bo moral nesti v podjetje, na drugem osebnem razgovoru pa tega sploh ni omenjal. Če so mu odvzeli službeno izkaznico, s katero je dostopal v podjetje, potem posledično tudi ne bi mogel v podjetje nositi zahtevanih stvari. Nadalje tožena stranka opozarja tudi na kontradiktornost v izpovedi glede dogodkov pred tem, ko je prvič zapustil Irak. Tako je rekel, da naj bi v letu 2015 prišli k njemu na dom dve osebi in ga odpeljali, na drugem osebnem razgovoru pa, da je prišlo sedem ljudi. Nadalje je na prvem osebnem razgovoru rekel, da je v tistem času po treh dneh zapustil Irak, nasprotno od tega pa je na drugem osebnem razgovoru povedal, da je po štirih do petih dneh odšel iz države.

4. Tožena stranka sklepa, da so tožnikova pojasnila neprepričljiva in da kontradiktornosti ni uspel zadovoljivo razjasniti. Pri opisani konkretni situaciji pa je pomembno tudi dejstvo, da tožnik zatrjevanih dogodkov niti ni prijavil na policijo ali kakšnemu drugemu organu oblasti. Tudi če bi situacijo sprejeli za verjetno, ni mogoče spregledati, da tožnik niti ni poskušal zaprositi za pomoč v lastni državi. V konkretnem primeru tako tudi ni jasen subjekt preganjanja. Nedržavni subjekti so lahko subjekti preganjanja, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. V konkretnem primeru pa tožnik nikoli ni poiskal zaščite države. Ni mogoče zavzeti stališča, da izvorna država tožnika ne bi bila sposobna zaščititi ali mu ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik ni navajal, da bi imel kakršnekoli predhodne slabe osebne izkušnje s policijo, zato so njegove trditve o tem, da mu policija ne more pomagati, neutemeljene. Tožnik je tudi rekel, da je sunit, vsak sunit v Iraku pa je v nevarnosti, če živi med šiiti. Rekel pa je tudi, da on osebno zaradi tega, ker je sunit, v Iraku ni imel nobenih problemov. Nobenih težav zaradi tega, ker so suniti, pa nimajo niti člani njegove družine, ki še sedaj živijo v Bagdadu. Ker je na lastnoročno podpisani izjavi rekel, da zaproša za azil zaradi ogroženosti politične stranke in je bil zaprošen naj to pojasni, je dejal, da je v Iraku več strank, ki si medsebojno nasprotujejo. Ene delujejo proti Američanom, ene so proti sunitom. Tožena stranka ugotavlja, da so te navedbe povsem posplošene in nekonkretizirane in da tožnik ni znal navesti nič takega, da bi se mu v zvezi s katerokoli politično stranko v Iraku kaj zgodilo.

5. V nadaljevanju obrazložitve pa tožena stranka tudi pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Vse navedbe tožnika v zvezi s preganjanjem je tožena stranka presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca in ker mu ni mogoče verjeti, saj je navajal izrazito kontradiktorne, nekonsistentne in neprepričljive izjave glede razloga preganjanja, posledično ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik pa tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Iraku.

6. Tožnik v tožbi toženi stranki očita, da meša kriterij iz 1. in 3. alineje tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Glede očitka, da tožnik v Grčiji ni počakal do odločitve, v tožbi navaja, da je splošno znano dejstvo, da azilni sistem v Grčiji praktično ne deluje. Poleg tega tožena stranka tudi ne razlikuje med okoliščino iz 3. in 5. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Tožena stranka tudi ni preverjala tožnikovih izjav s specifičnimi in splošnimi informacijami v izvorni državi tožnika. Ni neverjetno, da bi lahko tožnik bil ugrabljen s strani političnih skupin, ki bi ga izsiljevale, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na poročilo UNHCR z dne 14. 11. 2016. Tožnik prosi za mednarodno zaščito zaradi možnosti bodočega preganjanja. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter specifične informacije o izvorni državi skladno s 23. členom ZMZ-1. Tega pa ni naredila. Prav tako ni presojala, ali so osebe, zaposlene kot varnostniki pri tujih podjetjih, posebna družbena skupina v smislu drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Nadalje tožnik ponovno zatrjuje, da mu zapisnik o podaji prošnje ni bil prebran. Po tožnikovem mnenju je tudi zgolj navidezno nasprotje med izrazi, da naj se napadalcem pridruži oziroma naj jim izda podatke. Tožnik je uporabljal različne splošne označevalce za pojasnitev tega, kaj so zamaskirani ugrabitelji hoteli od njega (pridružiti se, sodelovati, delati z njimi), ti trije označevalci pa so pomensko pravzaprav zelo podobni. Tudi glede nasprotja o tem, ali so ga napadalci pretepli, se tožnik v tožbi sklicuje na to, da mu zapisnik o podaji prošnje ni bil v celoti prebran. Glede tega, koliko dni po dogodku je zapustil Irak, pa tožnik navaja, da mu tožena stranka ni dala možnosti, da se izjasni o tej okoliščini. Prav tako mu ni dala možnosti, da se izjasni do tega, da so napadalci tožniku odvzeli službeno kartico in obenem od njega zahtevali, naj še naprej hodi v službo. Sicer pa odvzem kartice s strani ugrabiteljev ni neverjeten dogodek. Poleg tega se zamaskirani ugrabitelji v Iraku lahko obnašajo tudi vsaj na videz neracionalno. Nadalje tožnik pojasnjuje, zakaj ni nemogoče, da bi mu dali ugrabitelji čas za premislek, ali naj z njimi sodeluje. Glede očitka, da ni že pri podaji prošnje omenil, da so ga odpeljali v neko hišo, pa tožnik opozarja na to, da je tožnikova pooblaščenka ob podaji prošnje želela zastaviti vprašanje v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, pa ji to uradna oseba ni dopustila. Tožnik nadalje tudi pojasnjuje, zakaj je neutemeljen očitek, da je v prvem razgovoru omenil, da so mu rekli, da mu bodo občasno dali za odnesti v podjetje kakšne stvari, na drugem osebnem razgovoru pa ne. Tožena stranka je zavrnila možnost, da bi bil tožnik preganjan zaradi sunitske veroizpovedi, vendar pa s tem v zvezi tožnik poudarja, da preteklo preganjanje ni predpostavka za priznanje mednarodne zaščite in da bi morala tožena stranka ugotavljati, ali tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bo preganjan zaradi vere. Tožena stranka je tudi napačno ocenila navedbe iz lastnoročne izjave, češ da je tožnik ogrožen zaradi politične stranke, kot presplošne. Glede zaključkov tožene stranke, da tožnik ni navajal, da bi imel predhodno slabe izkušnje s policijo, pa tožnik v tožbi navaja, da policija ne more pomagati. Ni mu potrebno dokazovati preteklih slabih izkušenj. Tožena stranka bi morala sposobnost in zmožnost nudenja zaščite preverjati v povezavi z informacijami o državi izvora. Pri tem se sklicuje na britanski UPPER Tribunal. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko stanje o razmerah v izvorni državi in v ta namen pridobiti relevantne informacije, namesto tega pa je zapisala, da tožnik ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Iraku. Če tožena stranka ve za vojno stanje, bi bila dolžna v tem smislu ugotavljati dejansko stanje in preverjati, ali bi bil prosilec ogrožen. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje temu, da je pri presoji konkretnega primera mešala kriterije iz 1. in 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Eksplicitno je navedla, da je pri ugotavljanju okoliščin iz 1. alineje tretjega odstavka 21. člena ocenjevala, ali so tožnikove izjave podane brez razmišljanja, ali so iskrene, natančne, celovite, ali se je odgovorom izmikal ali ne. Ugotovila je, da tožnik v svojih pojasnilih v zvezi z ugotovljenimi kontradiktornostmi ni bil iskren, da se ni potrudil pri pojasnjevanju ugotovljenih neskladij. Tudi, če je odgovarjal tekoče in na vsa vprašanja, pa očitno v svojih izjavah ni iskren, saj jih ni pojasnil zadovoljivo. Glede očitka, da tožena stranka ni preverjala izjav z informacijami v izvorni državi, pa tožena stranka navaja, da tožnik in njegovi pooblaščenci med postopkom niso predložili nobenih informacij. Informacije, ki jih omenjajo v tožbi, pa so nedovoljena tožbena novota. Tožena stranka je ocenila, da so tožnikove izjave neprepričljive. Zaradi kontradiktornih, nekonsistentnih in neprepričljivih izjav o razlogih preganjanja, ni mogla sprejeti za verjetne nobene od tožnikovih izjav. Presoja informacij o izvorni državi v zvezi z dejstvi in dogodki, glede katerih tožena stranka tožniku ne verjame, da so se res zgodili, ne bi imela nobenega smisla, saj ne bi mogla privesti do drugačne odločitve. Glede ponovnih tožnikovih zatrjevanj v tožbi, da mu zapisnik ni bil prebran, pri čemer se sklicuje na čas branja zapisnika v primerjavi z njegovo dolžino, pa tožena stranka izpostavlja, da je sicer zapisnik prošnje res dolg osem strani, vendar pa se na osmi strani nahajajo zgolj podpisi, na tretji in peti strani pa rubrike z različnimi podatki tožnika in samo dve strani sta dejansko zapolnjeni z izjavami tožnika glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe.

10. V zvezi s tožbenim očitkom, da je tožena stranka mešala kriterij iz prve in tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, sodišče ob vpogledu v obrazložitev izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tožena stranka na strani 11 odločbe navedla, da je ocenjevala, ali so bile tožnikove izjave podane brez razmišljanja, ali so bile iskrene, natančne, celovite, ali se je prosilec odgovorom na določena vprašanja izmikal ali ne. Pri tem je ugotovila, da je odgovarjal tekoče, da pa je nemogoče spregledati, da je prišlo do več pomembnih nasprotij v povezavi z razlogi preganjanja. S tem v zvezi je navedla, da je nemogoče zaključiti, da se je potrudil za utemeljevanje prošnje, če pa so njegove izjave kontradiktorne. Take izjave po stališču tožene stranke niso iskrene in natančne. Glede na tak opis po mnenju sodišča ni mogoče trditi, da se tožena stranka ni osredotočila na okoliščino iz prve alineje 21. člena ZMZ-1 in da ni mogoče trditi, da bi zamešala to okoliščino za okoliščino iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 11. Sicer pa to, ali se je tožnik najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje ali ne, ni niti edini, niti ne ključni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. V tej zadevi je bistvenega pomena to, da je tožena stranka večji del tožnikovih navedb ocenila kot tako protisloven, da jim ni mogla slediti. Ključna protislovja so namreč v tem, da je enkrat rekel, da so napadalci del policije, drugič je to izrecno zanikal, da je enkrat rekel, da so ga pretepli, drugič je to zanikal, da so mu odvzeli službeno izkaznico in obenem hkrati zahtevali, naj vsak dan hodi v službo in jim dela usluge, kar je samo po sebi protislovno in podobno. Nadaljnji ključni razlog za zavrnitev prošnje pa je v tem, da četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da so navedbe resnične, niso podani elementi preganjanja v smislu ZMZ-1. Tožnik je namreč zatrjeval preganjanje s strani nedržavnih subjektov, skladno s tretjo alinejo 24. člena ZMZ-1 pa so nedržavni subjekti lahko subjekti preganjanja le v primeru, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja vključno z mednarodnimi organizacijami niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Pri tožniku pa gre po njegovih trditvah za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, pri čemer pa ni dokazal, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite, saj ni niti enkrat poskušal od njih dobiti zaščite, saj zatrjevanega preganjanja ni nikoli prijavil pristojnim organom. Torej ne glede na to, ali so njegove trditve resnične ali ne, v nobenem primeru niso podani elementi preganjanja v smislu ZMZ-1. 12. Glede tožbenih navedb, da ni mogoče pričakovati od tožnika, da bi v Grčiji počakal na odločitev, ker azilni sistem v Grčiji praktično ne deluje, pa sodišče pojasnjuje, da sicer razume, da tožnik ni počakal na odločitev v Grčiji, vendar pa tudi to ni ključni razlog, zaradi katerega je bila prošnja zavrnjena, ampak - kot je bilo že pojasnjeno - je ključni razlog večje število protislovnosti v izjavah in pa to, da tudi ob predpostavki, da bi bili dogodki resnični, ne vsebujejo elementov preganjanja v smislu ZMZ-1. Iz navedenega razloga niti ni bistveno, ali tožena stranka ne razlikuje kriterijev iz 3. in 5. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je večina tožnikovih trditev, ki so bistvenega pomena za presojo, ali je šlo za preganjanje, protislovne in da tožena stranka iz tega razloga ni mogla tem navedbam slediti, oziroma, če bi bile navedbe resnične, pa ni izkazano, da tožniku pristojni organi niso sposobni nuditi zaščite.

13. Glede tožbenih očitkov, da tožena stranka ni preverjala tožnikovih izjav s specifičnimi in splošnimi informacijami o izvorni državi, pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka sicer res ni pridobila informacij o stanju v izvorni državi, vendar pa v zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da iz ZMZ-I ne izhaja, da bi moralo biti pridobivanje informacij o izvorni državi v vsakem primeru obvezno. Besedilo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 se glasi: „Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem:...“. Iz navedenega besedila logično izhaja, da so dokazi, ki so našteti v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1 našteti zgolj primeroma in da ni nujno, da mora tožena stranka v vsakem primeru pridobiti vse možne dokaze, ki sledijo v nadaljevanju besedila prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. Treba je namreč upoštevati, da skladno z 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje o upravni zadevi, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo povsem logično pojasnila, da bi bila presoja informacij o izvorni državi tožnika v zvezi z dejstvi in dogodki, glede katerih tožena stranka tožniku ne verjame, da so se zares zgodili in da zares obstajajo, nesmiselna, saj takšne informacije ne bi mogle privesti do drugačne odločitve tožene stranke. Res je sicer, da ugotovljena splošna neverodostojnost prosilca sama po sebi še ne pomeni, da je pristojni organ v vseh teh primerih odvezan dolžnosti pridobivanja informacij o izvorni državi, potrebno je namreč presojati vsak primer posebej glede na posebnosti in okoliščine vsakega posameznega primera. V tem konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da ne gre zgolj za to, da je bila ugotovljena neverodostojnost tožnika, ampak je bistvena tudi okoliščina, da tudi če bi se njegove izpovedi štele za verodostojne, še vedno ne bi bili podani vsi elementi preganjanja, kot jih opredeljuje ZMZ-1. 14. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da bi se morala tožena stranka opredeliti do tega, ali so osebe, ki so zaposlene kot varnostniki pri tujih podjetjih v Iraku, posebna družbena skupina v smislu drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Ne more namreč prestavljati posebno družbeno skupino nekdo, ki zgolj opravlja določen poklic, ki je v tisti državi, kjer ga opravlja, dovoljen, saj sicer ne bi mogel skleniti delovnega razmerja. Iz navedenega razloga ne bi bilo smiselno, da bi nekdo zaradi poklica, ki ga opravlja, pripadal posebni družbeni skupini.

15. Sodišče se tudi ne strinja s tožnikom, da mu zapisnik ob podaji prošnje ni bil prebran. Ob vpogledu v zapisnik o podaji prošnje, ki se nahaja v upravnem spisu, se je tudi sodišče lahko prepričalo enako kot trdi tožena stranka v odgovoru na tožbo, da je tisti del zapisnika, ki je bistvenega pomena in kjer so odgovori prosilca na vprašanja, zelo kratek in ga je bilo mogoče prebrati ob hkratnem prevajanju. Na koncu zapisnika je navedeno, da se je prebral v arabskem jeziku in da niti tožnik niti navzoči nanj niso imeli pripomb. Če ne bi bil prebran in bi bilo zapisano, da je prebran, bi nedvomno pooblaščenka imela pripombe.

16. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ni bistvenih pomenskih razlik med izrazi kot so „pridružiti se“, „sodelovati“, „delati z“, se sodišče strinja z navedbami tožnika, da v tem res ni kakšnih večjih nasprotij v izjavah tožnika. Prav tako se sodišče strinja s tem, da ni neverjetno, da bi napadalci tožniku dali možnost za razmislek, ali želi sodelovati z njimi ali ne. Sodišče tudi ne vidi kakšnega posebnega nasprotja v tem, da je na enem od osebnih razgovorov rekel, da so napadalci tudi zahtevali, da bi za njih odnesel kakšno stvar v podjetje, na drugem osebnem razgovoru pa tega ni navedel. Ne glede na to, da se sodišču vse to zdi možno, pa obstajajo številni drugi razlogi, zaradi katerih tožena stranka ni mogla slediti tožnikovim navedbam in ni mogla ravnati drugače, kot da je njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila in ti razlogi so bili že navedeni v tej sodbi (točka 11). Izjave so še vedno v drugih bolj bistvenih stvareh zelo različne, zaradi česar jim tožena stranka ni mogla slediti. Sodišče je v tej sodbi že pojasnilo, katere so tiste bistvene kontradiktornosti in zakaj dogodek tudi, če bi bil tak, kot je bil opisan, ne ustreza definiciji preganjanja iz ZMZ-1. 17. Ker sodišče ne sledi temu, da zapisnik ob podaji prošnje tožniku ni bil prebran, šteje, da je tožnik ob podaji prošnje v resnici rekel, da so ga napadalci pretepli (kar pa je v nasprotju s tistim, kar je zatrjeval na osebnem razgovoru).

18. Glede tožbenih navedb, da tožnik o nekaterih svojih različnih izjavah (na primer koliko dni je minilo, ko je odšel iz Iraka, kako to, da so mu odvzeli službeno kartico in zahtevali, da ostane v službi) ni bil pred izdajo odločbe seznanjen o tem, da so določene izjave kontradiktorne, po mnenju sodišča ne gre za kršitev načela zaslišanja stranke. Toženi stranki ni potrebno vedno pred izdajo odločbe pojasnjevati, zakaj določenih navedb prosilca za azil ne sprejema, saj je to že stvar dokazne ocene, ki se izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi, kar izhaja tudi iz več judikatov (na primer odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 215/2012 in I Up 493/2012, odločitev Upravnega sodišča RS v zadevi I U 2815/2017). Glede odvzema kartice s strani ugrabiteljev se sodišče strinja, da je tako dejanje nelogično ob hkratni zahtevi, naj tožnik še naprej hodi v službo. Iz navedenega razloga je povsem neprepričljiva tožbena navedba, da se ljudje in konkretno zamaskirani ugrabitelji v Iraku lahko obnašajo tudi navidez neracionalno.

19. Glede sklicevanja na različna poročila UNHCR tudi sodišče meni, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto, saj mora stranka v skladu z 52. členom ZUS-1 v primeru navajanja novih dejstev in novih dokazov obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta.

20. Prav tako se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da tožniku ni mogoče očitati, če vsega pri podaji prošnje ni povedal, ampak je določene stvari dodatno navedel še na osebnem razgovoru. V zapisniku o podaji prošnje je namreč na strani 7 navedeno, da je želela pooblaščenka tožniku zastaviti tudi vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, na kar je uradna osebna navedla, da bo lahko podrobnejša vprašanja postavila na osebnem razgovoru, pooblaščenka pa je na to odvrnila, da je najprej potrebno ustrezno dopolniti prošnjo za izjavo o razlogih za mednarodno zaščito. Po mnenju sodišča ni bilo pravilno, da tožniku že pri podaji prošnje ni bila dana možnost, da pove vse o razlogih, zaradi katerih zaprosi za mednarodno zaščito, vendar pa tudi to ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj sta bila pozneje opravljena kar dva osebna razgovora. Tožniku torej ni mogoče očitati, da pri podaji prošnje ni povedal vsega, kar je povedal kasneje, tisto, zaradi česar ni mogoče slediti njegovim navedbam, pa je v kontradiktornosti njegovih izjav, razen tega pa njegove navedbe, kot je bilo že večkrat povedano, tudi če bi bile resnične, ne vsebujejo vseh elementov preganjanja.

21. Glede preganjanja zaradi sunitske veroizpovedi oziroma ogroženosti zaradi politične stranke, pa se tudi sodišče pridružuje toženi stranki, da je tožnik rekel, da on osebno zaradi tega, ker je sunit, v Iraku ni imel nobenih problemov, da nobenih težav zaradi tega, ker so suniti, nimajo niti člani njegove družine, ki še sedaj živijo v Bagdadu, navedbe glede ogroženosti zaradi politične stranke pa so povsem posplošene in nekonkretizirane, saj tožnik ni znal navesti nič takega, da bi se mu v zvezi s katerokoli politično stranko v Iraku kaj zgodilo.

22. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da državnim ustanovam ni mogoče zaupati in da mu policija ne bi mogla pomagati ter da mu ni potrebno dokazovati preteklih osebnih slabih izkušenj s subjekti zaščite pri utemeljevanju, da mu ti ne morejo ali nočejo nuditi zaščite. Sodišče vztraja na stališču, da kdor ni niti zaprosil za pomoč pristojne organe, se ne more sklicevati na to, da mu ti niso sposobni nuditi zaščite. S tem v zvezi se tožnik sklicuje tudi na UPPER Tribunal, za katerega pa enako kot za poročila UNHCR velja, da gre za tožbeno novoto, ker tožnik tega vira ni navajal že v postopku do izdaje izpodbijanega akta.

23. Glede navedb, da tožena stranka ni upoštevala vojnega stanja v Iraku in da bi bila dolžna s tem v zvezi pridobiti relevantne informacije, pa sodišče enako kot tožena stranka meni, da se tožnik na vojno stanje ni skliceval. Tožena stranka v svoji odločbi ni nikjer navedla, da ve za vojno stanje v Iraku. V tožbi je navedeno, da je iz obrazložitve odločbe na strani 19 razvidno, da se tožena stranka zaveda obstoja oboroženih spopadov v Iraku. Sodišče se s to tožbeno navedbo ne more strinjati. Na strani 19 je navedeno zgolj to, da tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Iraku, tožena stranka pa ni navedla, da tako vojno stanje v Iraku oziroma konkretno v Bagdadu, od koder je tožnik, sploh obstaja.

24. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker je bil tožnik že zaslišan v upravnem postopku tako pri podaji prošnje, kot tudi na dveh osebnih razgovorih, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako odločilo brez glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).