Jedro

Delavcu preneha delovno razmerje v postopku po 51. čl. ZPPSL po izteku odpovednega roka, ki ne sme biti daljši od 30 dni in začne teči z vročitvijo dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremeni tako, da se glasi: "Ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja toženi stranki, št. 43/94 z dne 3.11.1994 v zvezi s sklepom odbora za ugovore, št. 78/94 z dne 2.3.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnici se spremeni tako, da tožnici preneha delovno razmerje v 30 dneh od prejema dokončnega sklepa, to je 7.4.1995. Tožena stranka je dolžna priznati tožnici pravice iz delovnega razmerja za čas od 5.11.1994 do 7.4.1995, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico in izplačilom nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih neto zneskov od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter tožnici povrniti 18.195,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1998 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v točki I. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče v A. je z izpodbijano sodbo razsodilo: I. Ugotovitveni sklep toženke M. d.o.o., št. 43/94 z dne 3.11.1994 in drugostopenjski sklep toženke št. 78/94 z dne 7.12.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnici M. H. se razveljavita in je toženka dolžna tožnico vrniti na delo, jo prijaviti v socialno zavarovanje in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico od vključno 5.11.1994 dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo, se kot neutemeljen z a v r n e. II.

Ugotovi se, da je tožnici M. H. na podlagi sklepa tožene stranke št. 43/94 z dne 3.11.1994 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki M. d.o.o.,dne 5.12.1994. Tožena stranka je dolžna tožnico M. H. za čas od 5.11.1994 do 5.12.1994 prijaviti v socialno zavarovanje, ji obračunati plačo po II. tarifnem razredu Kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo Slovenije, odvesti predpisane prispevke in davke ter ji na tej podlagi izplačati neto plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od plače za čas: - od 5.11.1994 do 30.11.1994 z obrestmi od 18.12.1994 do plačila in - od 1.12.1994 do 5.12.1994 z obrestmi od 18.1.1995 do plačila, ter plačati tožnici stroške postopka v znesku 18.195,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1998 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

V presežku se podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen z a v r n e. Tožena stranka je dolžna plačati sodno takso v znesku 1.835,00 SIT, ki bi jo morala plačati tožeča stranka, če ne bi bila oproščena plačila sodne takse.

Zoper zavrnilni del primarnega zahtevka (točka 1. izreka) in delno ugodilnega dela podrejenega zahtevka (točka 2. izreka) te sodbe se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in delno ugodilo podrejenemu zahtevku tako, da je štelo, da tožnici delovno razmerje preneha v 30-dnevnem odpovednem roku, pri čemer je štelo kot začetek tega roka dan vročitve prvostopnega sklepa tožene stranke, ne pa dan dokončnosti. S takim stališčem se tožnica ne strinja in meni, da bi moral teči odpovedni rok z dnem dokončnosti odločitve tožene stranke, to je od 8.3.1995 dalje in ne od decembra 1994. Nadalje meni tožnica, da ni mogoče enačiti učinkov odločitev o prenehanju delovnega razmerja v stečajnem postopku s prisilno poravnavo. V stečajnem postopku preneha delovno razmerje po samem zakonu, v primeru prisilne poravnave pa gre za prenehanje delovnega razmerja po 51. členu ZPPSL, kjer je bistveno skrajšan odpovedni rok, ni odpravnin po 46.f členu ZDR, ni pa nobene razlike glede prenehanja delovnega razmerja v odnosu do trajnih presežkov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so ti delno podani.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva in na njih pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede datuma prenehanja delovnega razmerja, zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo v točki II.

izreka po določilu 4. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), v ostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo v točki I. izreka. Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni pritožbeno sodišče ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje, ker so pravilno obrazloženi.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je graja zmotne uporabe materialnega prava delno utemeljena. V skladu s konvencijo mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 s priporočilom 166 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur.l. SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 4/84) - ki jo je z Aktom o notifikaciji nasledstva (Ur.l. RS št. 15/92 - Mednarodne pogodbe) prevzela tudi Republika Slovenija - lahko posameznim delavcem preneha delovno razmerje le zaradi resnih razlogov, ki so v sposobnosti ali obnašanju delavca, ali pa temeljijo na potrebi funkcioniranja podjetja - v ekonomskih, tehnoloških, strukturalnih in podobnih razlogih.

Na podlagi omenjene konvencije in priporočila 166 je bilo v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) v 4. poglavju in na podlagi 66. člena Ustave RS v 2. in 7. poglavju Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) celovito urejeno prenehanje delovnega razmerja.

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL (Ur.l. RS št. 67/93) je uvedel nov pravni institut finančne reorganizacije podjetja v postopku prisilne poravnave in v skladu z uvedbo tega instituta uredil prenehanje delovnega razmerja delavcem, ki kot fiksni strošek bremenijo poslovanje v večji meri, kot pa je njihov prispevek k uspešnosti poslovanja. S tem je zakonodajalec dopolnil institut prisilne poravnave in omogočil, da se v prisilni poravnavi poleg statusnega preoblikovanja gospodarskega subjekta, konverzije terjatev v delnice in ustanovitve novih podjetij, lahko stroški poslovanja zmanjšajo tudi z odpustom delavcev.

ZTPDR, ZDR in ZPPSL so predpisi, ki imajo v hirearhiji pravnih aktov enako veljavo. ZPPSL je uredil pogoje za prenehanje delovnega razmerja delavcev le v postopku finančne reorganizacije podjetij, kar pa delovnopravna zakonodaja ne predpisuje, saj institut finančne reorganizaicije do sedaj ni bil poznan. Zaradi tega je ta določba posebnega značaja, uporabljiva le za postopke finančne organizacije, gre torej za značaj posebne norme.

V 1. odst. 51. člena ZPPSL je določeno, da je treba načrtu finančne reorganizacije v primeru, če je kot ena od metod finančne reorganizacije predvideno zmanjšanje števila zaposlenih delavcev, priložiti program prenehanja delovnih razmerij, ki se sprejme v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Tak program je tožena stranka pripravila in je bil upoštevan kot sestavni del načrta njene finančne reorganizacije. Izdelava programa je v zakonu predvidena za to, da se pri prenehanju delovnih razmerij uporabljajo enaki kriteriji za vse obravnavane delavce, predvsem pa, da se stori vse za največjo možno omejitev prenehanj delovnih razmerij. Da je položaj delavcev, ki naj bi jim prenehalo delovno razmerje zaradi finančne reorganizacije, drugačen od položaja delavcev, ki so obravnavani kot delavci, katerih delo po ZDR trajno ni potrebno, kaže tudi določba 3. odst. 51. člena ZPPSL. Kriteriji za določitev delavcev, ki jim preneha delovno razmerje po tej določbi ZPPSL, so drugačni od kriterijev za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno po ZDR, predvsem pa od kriterijev, določenih v kolektivnih pogodbah. Na tak zaključek nakazuje tudi določba 4. odst. 51. člena ZPPSL, ki določa, da imajo delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi prisilne poravnave, po določbah tega zakona pravice kot delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi stečaja. Po določbi 51. člena ZPPSL so delavci, ki naj bi jim zaradi finančne reorganizacije prenehalo delovno razmerje, vsebinsko sicer opredeljeni kot trajno presežni delavci, saj 1. odstavek te določbe izrecno napotuje na uporabo ZDR pri njih določitvi, vendar jim ta zakon ni zagotovil pravic, ki bi jim kot trajno presežnim delavcem morale biti priznane.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je zato s svojo odločbo, objavljeno 30.11.1994 v Uradnem listu RS, št. 74/94, ugotovilo neskladnost 51. člena ZPPSL z Ustavo in naložilo zakonodajalcu, da v roku 6 mesecev po objavi sprejme poseben zakon, s katerim bo uredil pravice delavcev v skladu z 2. odst. 8. člena istega zakona in z veljavnostjo za nazaj (z dnem uveljavitve izpodbijanega zakona). Z odločbo z dne 7.12. 1995 (Ur.l. RS št. 8/96) pa je Ustavno sodišče prepovedalo nadaljnjo uporabo določb 51. člena ZPPSL, dokler ne stopijo v veljavo zakonske določbe o posebnih pravicah delavcev, napovedane v 2. odst. 8. člena istega zakona. Ker pa je sklep o potrditvi prisilne poravnave, št. 34/94 z dne 30.9.1994, postal pravnomočen dne 26.10.1994, odločitev Ustavnega sodišča v tem primeru ni mogla biti uporabljena.

Po določilu 2. odst. 51. člena ZPPSL ima organizacija oz.

delodajalec potem, ko postane sklep o potrditvi prisilne poravnave pravnomočen, pravico odločiti, da preneha delovno razmerje največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v programu, in ki opravljajo tiste vrste del, ki so določena v programu kot presežna. Tako določenemu številu delavcev preneha delovno razmerje po izteku odpovednega roka, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Ob posebnem načinu prenehanja delovnega razmerja iz 51. člena ZPPSL in predpisanem odpovednem roku, ki ne sme biti daljši od 30 dni, zakon ni določil začetka njegovega teka. S prepovedbo uporabe izpodbijane določbe Ustavnega sodišča RS zaradi načela zaupanja v pravo, ni poseglo v individualna razmerja, izvirajočih iz pravnomočnih sklepov o potrditvi prisilne poravnave. Zato je o pravici do odpovednega roka tožnice, sicer prizadete z ugotovljeno neustavno ureditvijo, odločati v skladu z načelom in favorem in ji priznati začetek teka 30 - dnevnega odpovednega roka od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja in ne od dneva vročitve prvostopnega sklepa tožene stranke, kot to pravno zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje in je zato zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v II.

točki izreka, kot izhaja iz izreka te sodbe, tako, da je tožnici prenehalo delovno razmerje dne 7.4.1995, to je z iztekom 30-dnevnega odpovednega roka po dokončnosti sklepa, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki I. izreka.

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).