Jedro

Ravnanje drugega toženca, ko je v decembru 2011 predlagal nadaljevanje izvršbe, je bilo skladno s takratnim stališčem sodne prakse, ki je v primeru izvršilnih naslovov, izdanih po uveljavitvi pravila "ne ultra alterum tantum", kjer to pravilo ni bilo upoštevano, vztrajala pri načelu formalne legalitete in izpolnjevala izvršilni naslov, kakor se je glasil. Očitek pritožnika o malomarnem ravnanju drugega toženca, ker kot pooblaščenec ni predvidel kasneje sprejete interpretacije vrhovnega sodišča, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da tečejo obresti po zakonsko določeni obrestni meri vselej prav do plačila, pač pa, da tečejo do tedaj, ko je to v skladu z zakonsko ureditvijo zamudnih obresti kot celote, ni na mestu. Takšna zahtevana skrbnost bi bila pretirana in neživljenjska.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka tako spremeni, da se znesek 1.071,63 EUR nadomesti z zneskom 1.100,58 EUR, sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna v roku 15 dni povrniti tožencu njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 254,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica od tožencev solidarno zahteva plačilo zneska 3.359,06 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja preplačilo njene terjatve v izvršilnem postopku, vodenem na podlagi izvršilnega naslova zoper prvega toženca. Sodišče je tožbenemu zahtevku glede prvega toženca delno ugodilo in mu naložilo plačilo zneska 3.359,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2012 dalje do plačila, v preostalem (obrestnem) delu in glede zneska 13 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prvemu tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti 1.071,63 EUR pravdnih stroškov. Zahtevek zoper drugega toženca je v celoti zavrnilo ter tožnico zavezalo k povračilu 825,98 EUR stroškov postopka drugega toženca.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških vlaga pritožbo tožnica ter predlaga njuno spremembo oziroma razveljavitev. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do bistvenega očitka zoper drugega toženca, ki se nanaša na njegovo odredbo tožničinemu delodajalcu glede nadaljevanja izvršbe, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugi toženec bi lahko preveril pritožbene navedbe tožnice in relevantno sodno prakso, predvsem pa bi moral poznati odločbo Ustavnega sodišča. Če nekdo izterja več, kot je upravičen, so podani znaki kaznivega dejanja iz 216. člena KZ. Drugi toženec bi moral ob skrbnem zastopanju prvega toženca izvršilno sodišče na podlagi prvega odstavka 43. člena ZIZ sproti obveščati o vsakokratnem prejemu plačila, s čimer bi se rešil odgovornosti zaradi nespremljanja veljavne zakonske in ustavne ureditve. Sodišče je površno obdelalo vzročno zvezo in v zvezi s tem preskočilo pravno relevantna dejstva, saj je prav ravnanje drugega toženca, ki je voljno in samoiniciativno odredil, da naj tožničin delodajalec nadaljuje z izvršbo, v vzročni zvezi s plačilom. Pri tem ni nezanemarljiv izpostavljeni argument neverodostojnosti potrdil drugega toženca o predaji prejetih plačil prvemu tožencu, ki je ob demonstrativnem odhodu iz sodne dvorane povedal, da iz zadeve ni prejel več kot 4.000 EUR. Ob dejstvu, da je po 216. členu KZ inkriminirano tudi ravnanje prilastitve zmotnega preplačila dolga, je s tem podan drugi razlog protipravnosti, ki ga je sodišče napačno obrazložilo le kot mandatno razmerje med toženima strankama. V primeru, da drugi toženec prejetega preplačila ni izročil prvemu tožencu, nastane odškodninsko vzročno razmerje tudi med njim in tožnico.

Sodišče je zavrnilo le del obrestnega zahtevka, kar se glede na dejstvo, da predstavljajo obresti akcesorno terjatev, pri obračunavanju uspeha v pravdi ne upošteva. Ker je tožeča stranka zoper prvega toženca z glavnico uspela v celoti, bi ji sodišče moralo prisoditi celotne pravdne stroške. V tem delu je obrazložitev sodišča izostala, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče pa je napačno uporabilo 154. člen citiranega zakona.

3. Na pritožbo je odgovoril drugi toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na predlog prvega toženca, zastopanega po drugem tožencu, je zoper tožnico kot dolžnico tekel izvršilni postopek za izterjavo terjatve na podlagi izvršilnega naslova, in sicer sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 786/2001-II z 21. 2. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 346772007 s 23. 1. 2007. V tem postopku je bila terjatev prvega toženca kot upnika preplačana zaradi nespoštovanja omejitve teka obresti, ki so že dosegle glavnico, zaradi česar je bil prvi toženec neupravičeno obogaten, tožnica pa prikrajšana. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvega toženca zavezalo k povračilu preplačanega zneska in je v tem delu sodba že postala pravnomočna.

6. Solidarno s prvim tožencem je tožnica svoj zahtevek usmerila tudi zoper drugega toženca, ki naj bi ji svojim protipravnim ravnanjem pri zastopanju prvega toženca povzročil škodo1. Drugemu tožencu predvsem očita (kar obsežno ponavlja tudi v pritožbi), da je tožničinemu delodajalcu predlagal nadaljevanje izvršbe, čeprav je vedel za vloženo pritožbo in bi ob ustrezni profesionalni skrbnosti in poznavanju sodne prakse tudi moral predvideti, da je terjatev njegovega klienta zaradi pravila "ne ultra alterum tantum" prenehala.

7. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz 20. točke sodbe, da v opisanem ravnanju drugega toženca ni zaznati elementov protipravnosti. Po določilu 11. člena Zakona o odvetništvu ima odvetnik pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa. Iz predloženega izvršilnega spisa I-2757/2008, izhaja, da je drugi toženec v izvršilnem postopku ves čas korektno zastopal stranko in sodišču sproti sporočal, v kakšnem znesku je bila izvršba že realizirana ter posledično predlagal njeno ustavitev. Pavšalne pritožbene navedbe, da tega ni opravljal z zadostno skrbnostjo, so v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje in predloženim spisovnim gradivom. Drugi toženec v aprilu 2011 na podlagi predhodno vloženega ugovora upnice (in ne pritožbe) tožničinemu delodajalcu kot dolžnikovemu dolžniku ni bil dolžan predlagati, naj z izvršbo prekine, zato tudi njegov poziv k nadaljevanju izvršbe v decembru 2011 ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Poleg tega iz podatkov izvršilnega spisa izhaja, da je upnica 23. 3. 2011 vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom 6. 1. 2012 zavrnilo in ponovno odločilo, da zakonske zamudne obresti tečejo do plačila in ne zgolj do trenutka, ko dosežejo glavnico. Ravnanje drugega toženca, ko je v decembru 2011 predlagal nadaljevanje izvršbe, je bilo torej skladno s takratnim stališčem sodne prakse, ki je v primeru izvršilnih naslovov, izdanih po uveljavitvi pravila "ne ultra alterum tantum", kjer to pravilo ni bilo upoštevano, vztrajala pri načelu formalne legalitete in izpolnjevala izvršilni naslov, kakor se je glasil. Očitek pritožnika o malomarnem ravnanju drugega toženca, ker kot pooblaščenec ni predvidel kasneje sprejete interpretacije vrhovnega sodišča, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da tečejo obresti po zakonsko določeni obrestni meri vselej prav do plačila, pač pa, da tečejo do tedaj, ko je to v skladu z zakonsko ureditvijo zamudnih obresti kot celote, zato ni na mestu. Takšna zahtevana skrbnost bi bila pretirana in neživljenjska, poleg tega v danem primeru ne bi privedla do drugačnega rezultata. Ker pritožba v izvršilnem postopku ne zadrži izvršitve, sodišče prve stopnje pa je ugovor dolžnice s sklepom 6. 1. 2012 zavrnilo, bi do nadaljevanja izvršilnega postopka prišlo ne glede na vlogo drugega toženca, ki je takšno nadaljevanje predlagal. 8. Pritožba sodišču neutemeljeno očita postopkovne kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko se sodišče ni podrobneje opredelilo do ravnanja toženca, ko je z dopisom zahteval nadaljevanje izvršbe, očitane postopkovne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na protispisnost, ni zagrešilo. Ker iz razlogov sodbe izhaja, da je glede na veljavne sklepe o izvršbi drugi toženec kot pooblaščenec prvega toženca moral in smel nadaljevati z izvršbo, saj je zastopal interese svoje stranke, je s tem odgovorjeno tudi na očitek protipravnosti glede dopisa, ki ga izpostavlja pritožba. Zato opustitev podrobnejše argumentacije v tem delu ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica tudi ne more uspeti s pavšalnimi in mestoma nerazumljivimi trditvami, da njena škoda izvira iz morebitnega nedopustnega ravnanja drugega toženca v razmerju do prvega toženca zaradi neizročitve celotnega izterjanega zneska, saj gre za vprašanje njunega medsebojnega mandatnega razmerja, ki je glede odškodninske odgovornosti drugega toženca do tožnice nerelevantno.

9. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe (ki jo tožnica ne izpodbija) zagrešilo očitno napako, saj ni upoštevalo zavrnitve tožbenega zahtevka v višini 13 EUR, ki je vsebovana v II. točki izreka in tudi ustrezno obrazložena. Tožnica torej zoper prvega toženca ni uspela v celoti, temveč z glavnico v višini 3.346,06 EUR. Zavrnjeni del predstavlja 0,3 % celotnega tožbenega zahtevka, kar je zanemarljivo. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo uspeh v postopku do prvega toženca v višini 97,37 % tožbenega zahtevka, zmotna in tudi v celoti nepojasnjena. V tem delu je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo, tako da je prvemu tožencu naložilo povračilo celotnih tožničinih stroškov v razmerju do njega, in sicer v višini 1.100,58 EUR. Odločitev je sprejelo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, upoštevajoč, da tožnica odmere stroškov s strani sodišča prve stopnje ni grajala.

10. Ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je v preostalem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

11. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v neznatnem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, drugemu tožencu pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo upoštevajoč odvetniško tarifo, pri čemer je drugemu tožencu priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 450 odvetniških točk, povečane za 1 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 254,51 EUR. Tožnica je te stroške dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Tožnica je pavšalno zatrjevala tudi podlago neupravičene obogatitve, vendar v pritožbi zavrnitve zahtevka po tem temelju ne graja, zato se pritožbeno sodišče do te podlage ne opredeljuje.