Jedro

presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - večfragmentni zlom leve goleni - oškodovanec star 15 let

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožeči stranki prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti zviša na 200.000,00 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa se zviša na 2,500.000,00 SIT tako, da sta toženi stranki Zavarovalnica C in A. S. dolžni nerazdelno plačati tožniku T. P. poleg že s sodbo prisojenega zneska 2.700.000,00 SIT odškodnine še znesek 2.000.000,00 SIT odškodnine, skupaj torej 4.700.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta v roku 15 dni solidarno dolžni povrniti tožeči stranki 477.708,30 SIT stroškov prvostopenjskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Toženi stranki sta v roku 15 dni solidarno dolžni povrniti tožeči stranki 23.760,00 SIT njenih pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki nerazdelo dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 2,700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2004 dalje do plačila in mu nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 274.014,00 SIT, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo. V presežku - za znesek 4,800.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 13.5.2004 dalje - pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da vlaga pritožbo le zoper tisti del izpodbijane sodbe, s katerim je bilo odločeno o tožbenem zahtevku za skaženost in za trajno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Pravi, da so brazgotine pri tožniku svetlejše od kože in vidne ter da ga zelo motijo predvsem v poletnem času, ko nosi kratke hlače in pri kopanju. Pritožnik se sklicuje se na podobne primere, opisane v Pregledu sodne prakse - Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, kjer je bila že v letih 1996 oziroma 1995 odškodnina za skaženost prisojena v znesku 300.000,00 SIT oziroma 400.000,00 SIT. Zato s pritožbo uveljavlja odškodnino še v znesku 100.000,00 SIT iz naslova skaženosti, pri čemer meni, da je tudi sam zahtevek postavil očitno prenizko. Tudi glede odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti meni, da je prenizka in da bi mu morala biti priznana odškodnina vsaj v znesku 3.000,000,00 SIT, zato pa vlaga pritožbo le glede zavrnilnega dela tožbenega zahtevka v višini 2,400.00,00 SIT. Tudi glede višine odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti se sklicuje na sodno prakso v primerljivih primerih s tožnikovo poškodbo in posledicami, v katerih je bila dosojena odškodnina v bistveno višjem znesku, to je 58 povprečnih plač oziroma 53 povprečnih plač na zaposlenega v RS. Pravi, da omejena gibljivost skočnega sklepa lažje stopnje ni primerljiva s sklicevanjem na tablice invalidnosti tožene stranke, kot je to storil sodni izvedenec medicinske stroke, ki ga je postavilo sodišče. Po njenem mnenju je podal v zvezi s tem pravilno mnenje izvedenec B. P., ki je mnenje sicer izdelal na prošnjo tožeče stranke in ki je v svojem mnenju ocenil, da so delovne in življenjske zmožnosti tožnika trajno zmanjšane za 10%. Pravi, da bo tožnik zaradi posledic težje dalj časa hodil po neravnem terenu, moteča bo daljša stoja, ker so bodo pojavljale otekline, možne bodo tudi manjše bolečine, oslabljen pa ima tudi odriv z levo nogo, tako da ne more skakati na to nogo. Poleg tega bo značaj poškodbe vplival tudi na tožnikovo izbiro poklica, saj mu preostane le fizično delo, pri izbiri katerega je dodatno omejen, saj ne bo sposoben opravljati del, pri katerih se dalj časa hodi, stoji ali terenskih del. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da mu prisodi poleg že prisojenega zneska 2,700.000,00 še nadaljnjih 2,500.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2004 dalje do plačila ter temu ustrezno odloči tudi o pravdnih stroških z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2005 dalje do plačila, kar morata toženi stranki plačati nerazdelno v 15-ih dneh, pod izvršbo.

Pritožba je bila vročena tožečima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri določitvi višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti zmotno uporabilo materialno pravo, saj te ni odmerilo v skladu z določbo 179. člena OZ (Obligacijski zakonik, radni list RS št. 83/2001). Po določbi 1. odst. 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Po 2. odst. 179. člena OZ je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo tožeči stranki v višini 100.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti, ne ustreza navedenim kriterijem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik na nogi več vidnih brazgotin - 8 cm dolgo in 1 cm široko brazgotino za levim kolenom na zunanji strani noge, 15 cm dolgo in 1 cm široko brazgotino, ki na spodnjem delu preide v 3x3 cm široko brazgotino v nivoju kože, 9 cm dolgo in 1,5 cm široko brazgotino nad levim gležnjem ter še na sprednjem delu gležnja manjšo vzdolžno brazgotino, da so te brazgotine za tožnika moteče, saj se jih sramuje in jih sprejema kot telesno hibo in ga vsako vprašanje v zvezi z brazgotinami potre ter da so vidne predvsem v poletnem času. Upoštevajoč te okoliščine, da ima tožnik zaradi posledic prometne nezgode več daljših brazgotin, ki so vidne zlasti v poletnem času in ob določenih športnih aktivnostih ter da tožnik, ki je kot najstnik bolj občutljiv, zaradi njih duševno trpi, merila iz 179. člena OZ ter višino odškodnin dosojenih v sodni praksi v podobnih primerih, pritožbeno sodišče zaključuje, da gre tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pravična denarna odškodnina v znesku 200.000,00 SIT.

Tudi višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo tožniku v višini 600.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne ustreza kriterijem iz 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da poškodovana noga tožnika ni več ravna, da mu oteka in ga pri daljši hoji in stoji še boli, da tožnik ne more teči in hoditi naravnost, da ga omejena gibljivost levega skočnega sklepa moti pri zelo napornih fizičnih in športnih aktivnostih, zaradi česar je moral opustiti igranje košarke v košarkarskem klubu, s tem pa je prikrajšan tako za športne užitke kot tudi za druženje z vrstniki ter da bodo te težave tožnika, ki je v času sojenja star šele 15 let, spremljale do konca življenja. Takšno stanje bo vplivalo tudi na njegove nadaljnje možnosti zaposlitve, saj nima ustreznih kvalifikacij, kot fizični delavec pa bo zaradi teh posledic zelo omejen pri pridobitvi zaposlitve. Upoštevajoč te ugotovitve, merila iz 179. člena OZ ter višino odškodnin dosojenih v sodni praksi v podobnih primerih, je potrebno pritrditi pritožniku, da je sodišče prve stopnje odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo v očitno prenizkem znesku. Po presoji pritožbenega sodišča znaša pravična odškodnina tožniku iz tega naslova 2,500.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ugotovitev izvedenca B. P., ki ga je angažirala tožeča stranka in ki je mnenja, da so življenjske aktivnosti tožnika zaradi teh posledic zmanjšane za 10 %, pripominja, da je pri odločanju o višini zadoščenja iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti potrebno upoštevati vse posledice, ki se kažejo kot zmanjšanje življenjskih aktivnosti, predvsem pa tudi njihov učinek na duševnost oškodovanca, tako da ni mogoče ustrezno individualizirati odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zgolj na podlagi ocene skupnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prav tako pa tudi ne zgolj na podlagi ocenjene stopnje invalidnosti.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 4. točke 358. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004) pritožbi tožnika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti povišalo na 200.000,00 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa zvišalo na 2,500.000,00 SIT. V preostalem delu - za odškodnino v znesku 500.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - pritožba ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je po odločitvi pritožbenega sodišča tožeča stranka z zahtevkom uspela v večjem deležu, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP odločilo o vseh stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka je od 7,500.000,00 SIT zahtevane odškodnine uspela z zneskom 4,700.000,00 SIT, to je v 62,7%, toženi stranki pa le v 37,3%. Toženi stranki sta tako dolžna povrniti tožeči stranki 62,7% od 609.900,00 SIT njenih pravdnih stroškov ter še stroške za izdelavo izvedeniškega mnenja v znesku 152.370,00 SIT ne glede na uspeh v pravdi, skupaj 534.777,30 SIT. Tožeča stranka pa je dolžna toženima strankama plačati 37,3 % od 153.000,00 SIT njunih pravdnih stroškov, to je 57.069,00 SIT. Po pobotanju zneskov pravdnih stroškov, ki jih stranki dolgujeta ena drugi, sta toženi stranki solidarno dolžni v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 477.708,30 SIT stroškov prvostopenjskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila. Toženi stranki sta solidarno dolžni povrniti tožeči stranki tudi sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v 80 % (od izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe v skupnem znesku 2,500.000,00 SIT je s pritožbo uspela odškodnino zvišati za skupaj 2,000.000,00 SIT). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 225 točk za sestavo pritožbe ter 20% DDV, skupaj 270 točk, kar ob sedanji vrednosti odvetniške točke (110 SIT) znese 29.700,00. Tožeči stranki ni priznalo 20 točk za poročilo stranki, saj je to opravilo že vključeno v sestavo pritožbe, ter tudi ne stroškov tožeče stranke za pot k odvetniku, saj do povrnitve teh stroškov tožeča stranka ni upravičena niti po ZPP niti po Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 15/2003). Toženi stranki sta tako v roku 15 dni solidarno dolžni tožeči stranki povrniti tudi 80% pritožbenih stroškov, to je 23.760,00 SIT, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.