Jedro

Za začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve se zahteva subjektivna in konkretna nevarnost, upnik pa konkretnega ravnanja, usmerjenega k odsvajanju dolžnikovega premoženja in s tem k onemogočenju ali otežitvi izvršbe, ne zatrjuje.

Namen zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo je lažja oprava izvršbe, ne pa izpolnitev obveznosti iz konkretnega poslovnega razmerja med upnikom in dolžnikom, za kar se upnik zavzema.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Zoper izpodbijano odločitev se je pritožil upnik. V pritožbi navaja, da denarna sredstva, ki jih je nakazal dolžniku za dogovorjeno naročilo, predstavljajo upnikovo premoženje, ki se nahaja pri dolžniku, ta pa s tem razpolaga. Upnik očita sodišču, da na podlagi podrobnega opisa ravnanja dolžnika, slednjemu daje pravno varstvo in sicer s tem, ko je upniku odreklo pravno varstvo z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe. Nevarnost je podana, če eden od udeležencev ne izpolnjuje svoje obveznosti in se glede izpolnjevanja le-teh spreneveda. Upnik nima vpogleda v dolžnikove račune. Upnik je jasno navedel, da dolžnik z njegovimi sredstvi nezakonito razpolaga. Sodišče je napačno zaključilo, da iz upnikovih navedb ni razvidno nobeno aktivno ravnanje dolžnika. Če je dolžnik iz teh sredstev plačal račune dobaviteljem, je torej razpolagal s temi sredstvi in kljub zapadlosti terjatve do upnika, nedovoljeno prenašal ta sredstva na druge upnike. Bistvo zavarovanja je namreč, da dolžnik ne odtujuje premoženja, ki ga ima, ne pa, da upnik sodišče prosi za zavarovanje, ko dolžnik dokončno odtuji premoženje, kar zadosti dokaznemu bremenu upniku za izkaz nevarnosti. S tem, ko dolžnik od dne 22. 5. 2023 prodaja blago in unovčuje svoje terjatve do tretjih ter za to prejema denarna sredstva na račun, ta pa nakazuje ponovno tretjim, ne pa upniku, pomeni aktivno ravnanje dolžnika po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Dolžnik ni objavil bilance stanje, sodišče pa tako ravnanje šteje kot minoren prekršek. S tem, ko dolžnik ni objavil svojih podatkov, je treba šteti za obliko skrivanja premoženja. Po mnenju upnika je le-ta izkazal tako subjektiven, kakor objektivni pogoj izkaza nevarnosti, zato ni prav, da mu sodišče odreka pravno varstvo pri zavarovanju vračila njegovih prihrankov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za zavarovanje z začasno odredbo zavrnilo. Ugotovilo je, da je upnik s stopnjo verjetnosti izkazal obstoj terjatve do dolžnika, ni pa izkazal nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), prav tako pa ni izkazal za verjetno, da bo dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo.

6. ZIZ v 270. členu določa pogoja, ki morata biti izpolnjena, da sodišče na upnikov predlog izda začasno odredbo, s katero se zavaruje upnikova denarna terjatev. Upnik mora verjetno izkazati, da terjatev obstaja ali bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ) in verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je upnik izkazal prvi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve in sicer verjeten obstoj denarne terjatve do dolžnika. Drugi pogoj, ki ga zakon zahteva za izdajo začasne odredbe za zavarovanje upnikove denarne terjatve, je verjeten obstoj nevarnosti, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Za začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve se torej zahteva subjektivna in konkretna nevarnost. To pomeni, da dolžnik ravna tako, da je ob presojanju predloga za izdajo začasne odredbe jasno, da je dolžnikovo ravnanje tako, da pomeni onemogočenje ali oteževanje uveljavitve terjatve. Subjektivna nevarnost torej pomeni dolžnikovo delovanje, drugače kot objektivna nevarnost, ki je v stanju, ki je lahko posledica dolžnikovega ravnanja, ali pa je od njega popolnoma neodvisna. Taka dejanja pa so tista dejanja dolžnika ali okoliščine, ki izhajajo iz dolžnikove sfere, zaradi katerih je izvršba onemogočena ali precej otežena.

7. Upnik v predlogu za izvršbo pa takih dejanj dolžnika, ki bi merile na onemogočanje ali oteženo izvršbo, ni zatrjeval. Upnik zatrjuje, da mu dolžnik denarja ne vrne. To pa ni tisto ravnanje dolžnika, ki bi kazalo na nevarnost otežene oziroma onemogočene izvršbe. Opisano ravnanje dolžnik je, kot je upnik pravilno tudi sam opisal, dolžnikov poslovni odnos do upnika. Ta pa ni namenjen onemogočenju ali preprečevanju izvršbe. Tako ravnanje, ki meri na onemogočenje ali precej oteženo izvršbo, je največkrat zmanjševanje premoženja dolžnika, na katerega bo moral poseči upnik z izvršbo, če dolžnik svoje obveznosti ne bo prostovoljno izpolnil. Namen zavarovanja z začasno odredbo je namreč zavarovanje bodočega plačila dolga, ne pa ravnanje dolžnika v konkretnem poslovnem odnosu z upnikom. Upnik torej konkretnega ravnanja usmerjenega k odsvajanju dolžnikovega premoženja in s tem k onemogočenju ali otežitvi izvršbe, ne zatrjuje. Namen zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo je namreč, kot je že zgoraj povedano, lažja oprava izvršbe, ne pa izpolnitev obveznosti iz konkretnega poslovnega razmerja med upnikom in dolžnikom, za kar se upnik zavzema.

8. Upnik v pritožbi meni, da sodišče daje pravno varnost dolžniku, ki v poslovnem razmerju svoje obveznosti do upnika ni izpolnil. Res je, kot navaja upnik, da morajo vsi udeleženci v pravnem prometu nastopati skrbno, vestno in pošteno ter izpolnjevati svoje obveznosti. Vendar je mogoče zaključiti, da je skrbno poslovanje v poslovnem prometu v konkretni zadevi potrebno tudi s strani upnika. Ob vnaprejšnjem nakazilu visokega denarnega zneska, ki ga izvršil upnik dolžniku, le-ta ni ravnal skrbno, saj ni ustrezno zavaroval svojega denarja. Tega ne more doseči z začasno odredbo, saj ta ni namenjena urejanjanju poslovnega razmerja med upnikom in dolžnikom, temveč preprečitvi k onemogočenju ali otežitvi bodoče izvršbe.

9. Tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča upnik ni izkazal drugega pogoja, ki mora biti podan za izdajo začasne odredbe, to je verjetnega obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve precej otežena ali onemogočena.

10. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).