Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da drugo toženka delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe s tem, ko ni poskrbela za izvedbo ustrezne obdelave kovinskih trakov in da ta naloga ni bila v domeni posameznega operaterja stroja, torej tožnika. Tožnik pa izmere kovinskih trakov, pred vstavitvijo v stiskalnico, ni bil dolžan kontrolirati.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni podana objektivna odgovornost drugo toženke. Skladno s 149. členom OZ se namreč za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da iz te stvari oziroma dejavnosti izvira, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil izhodiščni vzrok nastanka škodnega dogodka zagozditev kovinskega traku, čemur je botrovala njegova neustrezna oziroma neenakomerna širina in da v tem primeru za nastalo škodo odgovarja tisti, kateremu je možno pripisati krivdno ravnanje. V tem primeru pa je izključena uporaba pravil objektivne odgovornosti, saj je lahko opustitev zagotovitve pogojev za varno opravljanje dela zgolj posledica ravnanja oziroma pasivnosti druge toženke, česar pa objektivna odgovornost ne zajema. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da drugo toženka tožniku za nastalo škodo ni objektivno odškodninsko odgovorna, je pa podana njena krivdna odgovornost, saj delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe, s čimer ni zagotovila varnega opravljanja dela. Tudi ugotovitev sodišča, da drugo toženka ni namestila na stiskalnico obveznih varnostnih opozoril za varno delo in ni poskrbela za pravilno nastavitev stroja (razmak je bil 2 cm, čeprav bi po mnenju izvedenca lahko bil največ 4 mm zračne reže), ne pomeni, da je podana objektivna odškodninska odgovornost toženk, saj se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca.

Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi sam prispeval k nastanku škode in da sodišče ne bi smelo določiti njegov prispevek k škodnemu dogodku v obsegu 20 %. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščino, da je tožnik na dan škodnega dogodka prvič opravljal nalogo izdelave podložk na navedeni stiskalnici in da tudi sicer dela na tem orodju ni opravljal pogosto. Tožnik je izpovedal, da je bil poučen o varnem delu, ampak ne na dotični stiskalnici. Iz potrdila o uspešno opravljenem teoretičnem in praktičnem usposabljanju iz varnosti pri delu in požarne varnosti z dne 28. 9. 2017 izhaja, da je bil tožnik usposobljen za delo na stiskalnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo na navedeni stiskalnici in seznanjen s prepovedjo poseganja v delujoč stroj, a kljub temu pred pričetkom odpravljanja zataknjenega obdelovanca, stiskalnice ni ustrezno ustavil, zato je sodišče tožniku prisodilo soprispevek v obsegu 20 %. S svojim ravnanjem je tožnik namreč kršil 12. člen ZVZD-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih spremeni tako, da te tečejo od 3. 11. 2019 dalje do plačila.

- V II. točki izreka (zavrnilni del) se datum 2. 4. 2020 nadomesti z datumom 3. 11. 2019. II. V preostalem delu se pritožba tožnika zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino v znesku 9.920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2020 dalje do plačila v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe, pod izvršbo (I. točka izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 19.080,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.920,00 EUR pred 2. 4. 2020 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženkama plačati stroške postopka v znesku 1.671,61 EUR v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi ter spremeni odločitev o stroških postopka, toženo stranko pa obveže za plačilo stroškov pritožbe. Ni sporno, da je prišlo do škodnega dogodka na ekscentrični stiskalnici. Sodišče se je postavilo na stališča, da za škodo odgovarja tisti, kateremu je mogoče pripisati krivdno ravnanje. Ugotovilo je, da je bil vzrok nastanka škodnega dogodka zagozditev kovinskega traku, ki je bil neenakomerne širine. Tožnik se s tem stališčem ne strinja, saj je bilo tekom dokaznega postopka ugotovljeno, da ekscentrična stiskalnica na dan njene uporabe ni izpolnjevala pogojev za njeno uporabo. Ni bila opremljena s predpisanimi opozorilnimi tablami, ni imela pravilne nastavitve reže na stroju, kar je bil glavni vzrok za nastanek nezgode. Delovno področje stiskalnice je običajno mastno, kar pa je tista okoliščina, zaradi katere je delovanje stroja nevarno in tega z ukrepi ni mogoče preprečiti. Izvedenec s področja varstva pri delu je zapisal, da je prišlo do zagozdenja trakov za izsekovanje podložk zaradi nenatančno odrezanih trakov, za kar je kriv tožnikov delodajalec oziroma drugo toženka. Tožnik meni, da stroj, ki ni bil pravilno nastavljen (razmik med orodji je bil 2 cm, čeprav bi lahko bil največ 4 mm), je nevarna stvar. Glede ugotovitev sodišča, da je delodajalec kriv za nezgodo, tožnik nima ugovorov. Prav tako se strinja z ugotovitvijo sodišča, da ekscentrična stiskalnica na dan škodnega dogodka ni izpolnjevala pogojev za njeno uporabo in da je bila naloga delodajalca, da poskrbi za ustrezno obdelane kovinske trakove. Tožnik se strinja z dokazno oceno sodišča, da je na dan škodnega dogodka delodajalca obvestil o zatikanju kovinskih trakov, ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča, ki tožniku očita, da nastale težave ni odpravil na predpisan način. Tožnik sploh ni imel možnosti, da ugasne stroj, ko je prišlo do nezgode. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je mastnost nekaj običajnega pri stroju in da uporaba rokavic spolzkost še potencira. Sodišče je povzelo mnenje izvedenca, da se sme pri delovanju stiskalnice uporabljati samo popolnoma zaščiteno in izpravno orodje, toženka pa ni poskrbela, da med orodji ne bi bilo razmika, ki bi preprečil zdrs roke v delovno območje stroja. Sodišče sicer šteje neustrezno nastavitev kot krivdno ravnanje drugo toženke, vendar tožnik meni, da bi sodišče moralo ugotoviti, da je podana objektivna odgovornost drugo toženke. Glede soprispevka k nastanku škodnega dogodka pa je sodišče spregledalo, da tožnik ni imel možnosti ustaviti stroja, ker je že prej prišlo do nezgode. Kot je sodišče samo zapisalo, je prišlo do zataknitve obdelovanca in posledično do zdrsa roke v delovno območje. Tožnik ne sprejema sokrivde, ki jo je sodišče ocenilo na 20 % in v tem delu očita sodišču zmotno oceno izvedenih dokazov in napačno uporabo prvega odstavku 171. člena OZ oziroma tretjega odstavka 153. člena OZ. Ne strinja se tudi z višino prisojene odškodnine. Meni, da bi mu moralo sodišče priznati 9.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja in ne le 6.000,00 EUR. Po mnenju izvedenca je prestajal hude bolečine en dan, trajne srednje hude bolečine 1 teden, občasne srednje hude bolečine še tri mesece v trajanju 1 uro na dan. V tem času je jemal protibolečinska zdravila. Ob izpostavljenosti mrazu so se pojavljale bolečine v prstu ter pri intenzivnejših delih z levico, prav tako. Sodišče tudi ni upoštevalo neprijetnosti tekom zdravljenja in je zato prisojena odškodnina prenizka. Iz naslova strahu je sodišče tožniku priznalo 900,00 EUR, čeprav je tožnik utemeljeno uveljavljal za strah 3.000,00 EUR. Vsak oškodovanec zagotovo doživlja zelo intenzivni primarni in sekundarni strah, ko štanca udari na prst in so lahko posledice udarca najhujše - od zloma prsta, zmečkanine oziroma potrebe po amputaciji. Meni, da je sodišče tudi prenizko odmerilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 5.500,00 EUR in bi mu moralo priznati v celoti uveljavljan znesek 9.000,00 EUR. Znesek je bistveno prenizek glede na posledice, ki so tožniku ostale po poškodbi (spremenjena oblika palca, nekongurenten sklep med obema členkoma), kar pri tožniku povzroča popoškodbeno artrozo, to je omejeno gibljivost palca. Brazgotina je dodaten razlog za zmanjšano gibljivost. Zmanjšana je sposobnost kroglastih, valjastih in pincetnih letaralnih prijemov s prsti. Tožnik je omejen tudi pri športnih aktivnostih, bil je namreč rekreativni kolesar in ima težave, če dalj časa drži krmilo. Tožnik si kruh služi s fizičnim delom, zaradi česar mu težave s palcem leve roke dejansko predstavljajo znatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in v bodoče ni pričakovati izboljšanja, zato je odmerjena odškodnina v znesku 5.500,00 EUR prenizka. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova skaženosti. Iz medicinske dokumentacije in iz mnenja izvedenca izhaja, da je tožnikov prst skažen. Tožnik je v pisni vlogi 27. 9. 2023 zapisal, da je na prstu brazgotina, ki je vsem vidna, zato ga je v družbi sram. Glede zamudnih obresti pa je sodišče prve stopnje napačno zapisalo, da tožnik ni zahteval plačila odškodnine pred vložitvijo tožbe in je zato sodišče vezalo tek zamudnih obresti na datum vložitve tožbe, kar pa je nepravilno. Odvetnica A. A. je vložila za tožnika odškodninski zahtevek 18. 10. 2019 in to priznava tudi prvo toženka v odgovoru na tožbo. Zato bi sodišče tožniku moralo priznati zamudne obresti od 10. 4. 2019, to je od nastanka škodnega dogodka dalje do plačila, zagotovo pa vsaj od dne vložitve odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici in pri delodajalcu. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi in navaja, da je sodna praksa v podobnih zadevah kot ustrezen soprispevek določila 25 % ali 30 %, zato je soprispevek, ki ga je odmerilo sodišče prve stopnje v višini 20 %, primeren. Tožnik je s svojim nerazumnim ravnanjem, ko je posegel v delujoč stroj povzročil okoliščino, ki je po prepričanju drugo toženke ključno prispevala k nastanku nezgode. Morebitna odsotnost opozorilnih tabel ali domnevno napačen razmak orodja ni v vzročni zvezi z nastankom nezgode. Drugo toženka se ne strinja s trditvami tožnika, da ni imel možnosti, da bi stroj lahko ustavil pred reševanjem zagozdenja. Če bi tožnik stroj ustavil pred reševanjem zagozdenja, do poškodbe ne bi prišlo. Sicer pa je sodišče pravilno, v skladu z ustaljeno sodno prakso, odmerilo odškodnino za nematerialno škodo. Sodišče je pravilno povzelo ugotovitve izvedenca in izjave tožnika, ko je bil zaslišan in skladno s sodno prakso v primerljivih zadevah dosodilo tožniku odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 6.000,00 EUR, za pretrpljen strah 900,00 EUR ter je pravilno odmerilo tudi odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Drugo toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne in naloži tožniku plačilo stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, delno napačno pa je uporabilo materialno pravo pri odmeri zakonskih zamudnih obresti od odmerjene odškodnine.

6. Tožnik je v tem sporu od prvo toženke, pri kateri je imela drugo toženka zavarovano splošno odgovornost za škodo in od drugo toženke kot delodajalke, zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 29.000,00 EUR. Tožbeni zahtevek je utemeljeval z navedbami, da je drugo toženka objektivno in krivdno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči dne 9. 4. 2019 pri delu na ekscentrični stiskalnici. Med strankami je bil sporen razlog škodnega dogodka in v tej zvezi obstoj krivdne oziroma objektivne odškodninske odgovornosti drugo toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ekscentrična stiskalnica v času škodnega dogodka ni delovala v avtomatskem načinu, kot je to zatrjeval tožnik, ampak v polavtomatskem načinu in da se je delo opravljalo tako, da je tožnik ob delovanju stiskalnice, z veliko silo z roko vanjo vstavljal obdelovance (kovinske trakove). Zaključilo je, da glede na opis dela predstavlja ekscentrična stiskalnica, v skladu s sodno prakso, nevarno stvar. Hkrati pa je pravilno upoštevalo, da je bil izhodiščni vzrok nastanka škodnega dogodka zagozditev kovinskega traku, zaradi neustrezne oziroma neenakomerne širine kovinskega traku. Pravilno je zaključilo, da v tem primeru, za nastalo škodo odgovarja tisti, kateremu je možno pripisati krivdno ravnanje, ki je imelo za posledico nastanek poškodbe. Opustitev zagotovitve pogojev za varno opravljanje dela je zgolj posledica ravnanja oziroma pasivnosti drugo toženke, kar pa izključuje možnost uporabe pravil o objektivni odgovornosti.

7. Zagotavljanje varnih delovnih razmer v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, je ena od temeljnih obveznosti delodajalca, kar izhaja iz 45. člena ZDR-1. Pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, pa je v času obravnavanega škodnega dogodka urejal Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), ki v 5. členu nalaga delodajalcu dolžnost zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev v zvezi z delom. Delodajalec mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi, kakor tudi izvajati preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale izboljševanje stanja in višjo raven varnosti in zdravja pri delu ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca na vseh organizacijskih ravneh. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da drugo toženka delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe s tem, ko ni poskrbela za izvedbo ustrezne obdelave kovinskih trakov in da ta naloga ni bila v domeni posameznega operaterja stroja, torej tožnika. Tožnik pa izmere kovinskih trakov, pred vstavitvijo v stiskalnico, ni bil dolžan kontrolirati.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni podana objektivna odgovornost drugo toženke. Skladno s 149. členom OZ se namreč za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da iz te stvari oziroma dejavnosti izvira, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil izhodiščni vzrok nastanka škodnega dogodka zagozditev kovinskega traku, čemur je botrovala njegova neustrezna oziroma neenakomerna širina in da v tem primeru za nastalo škodo odgovarja tisti, kateremu je možno pripisati krivdno ravnanje. V tem primeru pa je izključena uporaba pravil objektivne odgovornosti, saj je lahko opustitev zagotovitve pogojev za varno opravljanje dela zgolj posledica ravnanja oziroma pasivnosti druge toženke, česar pa objektivna odgovornost ne zajema. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da drugo toženka tožniku za nastalo škodo ni objektivno odškodninsko odgovorna, je pa podana njena krivdna odgovornost, saj delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe, s čimer ni zagotovila varnega opravljanja dela.

9. Tudi ugotovitev sodišča, da drugo toženka ni namestila na stiskalnico obveznih varnostnih opozoril za varno delo in ni poskrbela za pravilno nastavitev stroja (razmak je bil 2 cm, čeprav bi po mnenju izvedenca lahko bil največ 4 mm zračne reže), ne pomeni, da je podana objektivna odškodninska odgovornost toženk, saj se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve krivdne odgovornosti drugo toženke in tožnikovega soprispevka pravilno porazdelilo odgovornost za nastalo škodo. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi sam prispeval k nastanku škode in da sodišče ne bi smelo določiti njegov prispevek k škodnemu dogodku v obsegu 20 %. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščino, da je tožnik na dan škodnega dogodka prvič opravljal nalogo izdelave podložk na navedeni stiskalnici in da tudi sicer dela na tem orodju ni opravljal pogosto. Tožnik je izpovedal, da je bil poučen o varnem delu, ampak ne na dotični stiskalnici. Iz potrdila o uspešno opravljenem teoretičnem in praktičnem usposabljanju iz varnosti pri delu in požarne varnosti z dne 28. 9. 2017 izhaja, da je bil tožnik usposobljen za delo na stiskalnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo na navedeni stiskalnici in seznanjen s prepovedjo poseganja v delujoč stroj, a kljub temu pred pričetkom odpravljanja zataknjenega obdelovanca, stiskalnice ni ustrezno ustavil, zato je sodišče tožniku prisodilo soprispevek v obsegu 20 %. S svojim ravnanjem je tožnik namreč kršil 12. člen ZVZD-1. 11. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca za medicino B. B., dr. med., iz katerega izhaja, da je prišlo pri tožniku ob škodnem dogodku 9. 4. 2019, zaradi delovanja tope sile na palec, do razpočne rane in več kosovnega zloma obeh členkov. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 6.000,00 EUR, tožnik pa je vtoževal 9.000,00 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v posledici škodnega dogodka trpel hude telesne bolečine 1 dan in trajne srednje hude bolečine 1 teden, medtem ko je občasne srednje hude telesne bolečine čutil 3 mesece, v trajanju do 1 ure dnevno. V zvezi s trajnimi telesnimi bolečinami pa je sodni izvedenec pojasnil, da so te lahko lahke jakosti in da se bolečine v levem palcu pri tožniku pojavljajo ob izpostavljenosti mrazu, ko je prisotna nevšečna, lahko pekoča bolečina, ki se lahko zmanjša z nošenjem rokavic ali izogibanjem gibanju in delu v nizkih temperaturah. Izvedenec je še zapisal, da se bolečina pojavlja tudi pri intenzivnejših delih z levico, predvsem takrat, ko so potrebni čvrsti in močni prijemi. Tožnik se bolečinam lahko izogne s prilagoditvijo aktivnosti in delno analgetiki. Iz izvedenskega mnenja izhajajo neugodnosti, ki so spremljale tožnikovo zdravljenje, in sicer pregled v urgentni kirurški ambulanti Splošne bolnišnice C., dvakrat RTG, kirurško revizijo rane v lokalni anesteziji, imobilizacijo palca z longeto v trajanju enega meseca, cepljenje proti tetanusu, preveze, CT preiskava, odstranitev nohta, odstranitev šivov, fizikalna terapija in izvajanje vaj v domačem okolju. Tožnik je bil odsoten z dela zaradi poškodbe od 9. 4. 2019 do 31. 8. 2019. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova odmerilo v primernem znesku, v skladu s sodno prakso v podobnih primerih.

12. Pravilno je sodišče odmerilo odškodnino tudi iz naslova strahu, ki ji tožnik v pritožbi nasprotuje le pavšalno. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje, v tem delu, pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku dosodilo iz naslova strahu 900,00 EUR, od zahtevanih 3.000,00 EUR. Odškodnina iz tega naslova je prisojena v skladu z obstoječo sodno prakso (prim. zadeve Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 280/2003 in II Ips 115/2006).

13. Tožnik se tudi ne strinja z odmero odškodnine iz naslova življenjskih aktivnosti in meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati odškodnino v višini 9.000,00 EUR. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da je napačno ocenilo izvedensko mnenje in v tej posledici napačno uporabilo 179. člen OZ. Pritožba je neutemeljena, saj je sodišče sledilo mnenju izvedenca medicinske stroke. Znesek, ki ga je dosodilo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je po mnenju pritožbenega sodišča primeren glede na primerljive zadeve iz sodne prakse. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo izpoved tožnika, da je zmanjšana normalna sposobnost uporabe palca pri uporabi telefona, pri uporabi računalnika in da ima težave na kolesu držati krmilo dalj časa ter da je omejen pri igranju tenisa, nogometa (kot golman), zlasti pa pri igranju iger s konzolo. Izvedenec je zapisal, da je pri pincetnih prijemih tožnika zaradi zmanjšanja moči, gibljivosti in občutljivosti za zaznavanje dotika bila potrebna adaptacija. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo individualne okoliščine tožnikovega primera.

14. Tožnik je iz naslova skaženosti zahteval znesek 3.000,00 EUR, ki pa ga sodišče prve stopnje ni priznalo. Utemeljeno je obrazložilo, da je tožnik podal zgolj pavšalne navedbe, na katere je oprl svoj zahtevek za plačilo odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo, in da te ne nudijo zadostne podlage za presojo utemeljenosti zahtevka. Tožnikova zatrjevanja o neuporabnosti prsta dejansko sodijo kvečjemu med okoliščine za presojo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

15. Sodišče je tožniku priznalo skupaj odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 12.400,00 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna in pravična odškodnina, saj je le-ta, ob upoštevanju določenih odškodnin za podobne vrste škode, ki jih priznava sodna praksa ter ob upoštevanju razmerij med prisojenimi odškodninami v primerih z milejšimi in hujšimi škodnimi posledicami, odmerjena v primerni višini.

16. Utemeljena pa je pritožba tožnika, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da predhodno tožnik pri toženi stranki ni uveljavljal plačila odškodnine. Sodišče je štelo, da je tožnik od toženk zahteval plačilo odškodnine šele z vložitvijo tožbe in zato odločilo, da zakonske zamudne obresti od zneska 9.920,00 EUR, tečejo od 2. 4. 2020 do plačila. Tožnik je vložil odškodninski zahtevek pri prvo toženki za plačilo nematerialne škode, ki jo je tožnik utrpel v delovni nezgodi dne 23. 9. 2019. Prvo toženka ga je prejela 18. 10. 2019 in ga posredovala tudi drugo toženki. Glede na to, da je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine v roku 15 dni, tečejo zakonske zamudne obresti od 4. 11. 2019 (po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 9.920,00 EUR od 4. 11. 2019 in ne šele od dneva vložitve tožbe. Da je tožnik vložil odškodninski zahtevek pri prvo toženki in je bila z njim seznanjena tudi drugo toženka, izhaja tudi iz odgovora na tožbo obeh toženk, ki sta odškodninski zahtevek tožnika tudi predložili sodišču. 17. V preostalem pa je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

18. Tožnik je s pritožbo uspel le glede neznatnega dela, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP), tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).