Jedro

Tožnik želi vložiti revizijo zoper sklep, pri katerem gre za sklep o potrditvi sklepa sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo postopka, iz razloga, ker tožnik predloga ni vložil po odvetniku oziroma ni navajal, da ima sam opravljen pravniški državni izpit. Prav tako se sodišče strinja s toženo stranko, da lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži le državno tožilstvo (385. člen ZPP).Tožena stranka je pravilno zaključila, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP očitno nerazumna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP), v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku revizije ali zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 882/2017 z dne 19. 7. 2017, zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da želi tožnik izpodbijati sklep o potrditvi sklepa sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo postopka. Predlog za obnovo postopka je bil zavržen iz razloga, ker tožnik predloga ni vložil po odvetniku oziroma ni navajal, da ima sam opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zoper sklep, ki ga ima tožnik namen izpodbijati, revizija ni dovoljena, ker v tem sporu revizija zoper pravnomočno sodbo ne bi bila dovoljena. Tožena stranka ocenjuje, da vprašanje glede vlaganja predloga za obnovo postopka po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma glede izkazovanja vlagatelja, da ima sam pravniški državni izpit, ni takšno pravno vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo. Tožena stranka glede na navedbe tožnika v prošnji za BPP, da bi vložil revizijo glede nestrokovnega in lažnega izvedenskega mnenja, ugotavlja, da navedeni razlogi niso relevantni za presojo zakonitosti sklepa sodišča prve stopnje, ker se nanašajo na vsebinsko presojo, do katere pa zaradi neobstoja procesnih pogojev ni prišlo. Tožena stranka dodaja, da je revizijsko sodišče vezano na dokazno oceno nižjih sodišč glede podanega izvedenskega mnenja, eventualnih pomislekov glede dokazne ocene z revizijo pa ni dopustno uveljavljati (sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 103/2010 z dne 25. 4. 2013). Tožnik je v dodatku k prošnji za BPP glede vsebinskega kriterija navedel, da bo vložil revizijo ali zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer tožena stranka navaja, da gre pri zahtevi za varstvo zakonitosti za pravno sredstvo državnega tožilca. Glede na navedeno je tožena stranka zaključila, da je tožnikova prošnja za BPP očitno nerazumna in tako ni izpolnjen vsebinski pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in dodaja, da BPP nujno potrebuje za vložitev revizije oziroma za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 882/2017 oziroma Okrajnega sodišča v Domžalah P 262/2006. V tej zadevi gre za zmotno in nestrokovno mnenje izvedenca. To je dokazoval že v večih postopkih. V nadaljevanju tožbe opisuje kdaj je poškodba nastala in zakaj meni, da je mnenje izvedenca napačno. Smiselno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodaja še, da tožnik s tožbenimi navedbami z ničemer ne izpodbija odločbe oziroma navedbe niso usmerjene v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, temveč v tožbi navaja nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ker meni, da je zmotno in nestrokovno.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka v okviru ugotavljanja objektivnih pogojev za dodelitev BPP pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Tožena stranka je v konkretnem postopku odločila na podlagi določbe 24. člena ZBPP, ki jo je tudi pravilno uporabila. Po navedeni določbi je pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj.

7. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik tožil izvedenca zaradi neresnične vsebine izvedenskega mnenja. Tožnikov tožbeni zahtevek je bil s sodbo P 262/2016 Okrajnega sodišča v Domžalah 4. 7. 2008 zavrnjen. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo. Nato je tožnik vložil prošnjo za BPP za vložitev predloga za obnovo postopka, ki je bila zavrnjena z odločbo Bpp 576/2016. Tožnik je 26. 7. 2016 vložil predlog za obnovo postopka, ki je bil zavržen, ker predlog za obnovo postopka ni bil vložen po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma ob vložitvi predloga za obnovo postopka ni bilo izkazano, da ima tožnik opravljen pravniški državni izpit. Zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka je tožnik vložil pritožbo, ki je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 882/2017 zavrnjena. Sedaj pa želi tožnik BPP za vložitev revizije oziroma za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 882/2017. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim se izpodbija že pravnomočna sodna odločba, zato ni dovoljena zoper vse pravnomočne odločbe, pač pa le zoper tiste, za katere tako predvideva zakon. Kdaj je revizija dovoljena zoper sklep določa 384. člen ZPP. Revizija je dovoljena zgolj zoper sklepe, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan, pod pogojem, da bi bila v sporu sicer dovoljena revizija zoper pravnomočno odločbo (odločitev o glavni stvari). Izrecno pa je dovoljena zoper sklepe, ki so našteti v tretjem odstavku 384. člena ZPP. Tožnik želi vložiti revizijo zoper sklep, pri katerem gre za sklep o potrditvi sklepa sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo postopka, iz razloga, ker tožnik predloga ni vložil po odvetniku oziroma ni navajal, da ima sam opravljen pravniški državni izpit. Prav tako se sodišče strinja s toženo stranko, da lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži le državno tožilstvo (385. člen ZPP). Po povedanem je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP očitno nerazumna. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke v izpodbijanem aktu pravilna, saj tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP.

9. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.