Jedro

Ker sta k neuresničitvi pogoja s svojim ravnanjem prispevali obe stranki, določbe četrtega odstavka 74. člena ZOR v korist tožeče stranke ni mogoče uporabiti. Zaradi neizpolnitve odložnega pogoja torej pogodba ni začela veljati, to pa pomeni, da tudi ni mogoče uporabiti določil o povrnitvi pogodbene škode (262. do 269. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrže, kolikor se zavrnitev tožbenega zahtevka nanaša na plačilo zneska 178.600,00 SIT.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od glavnice v znesku 1,411.500,00 SIT za obdobje od 30.06.1998, do 01.08.1998. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb nižjih sodišč z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, ali pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja stališče, da ob prestopu toženca v nogometni klub tožeče stranke razdrtje pogodbe med njim in N. k. ... (v nadaljevanju NK) ni bilo negotovo dejstvo. Toženec je na podlagi pogodbe, ki jo je sklenil z NK, lahko odstopil zato, ker klub do njega ni izpolnjeval prevzetih obveznosti. Do razdrtja pogodbe je torej moralo priti, zaradi česar ni sprejemljivo pravno stališče, da je pogodba med tožencem in tožečo stranko bila sklenjena pod odložnim pogojem (prvi odstavek 34. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Ne glede na to pa je bil toženec tisti, ki je zakrivil, da odložni pogoj ni bil izpolnjen. Od razdrtja pogodbe z NK je odstopil sam, s tem pa ravnal v nasprotju s pogodbo, ki jo je sklenil s tožečo stranko. Uporabiti bi bilo treba četrti odstavek 74. člena ZOR. Tožeča stranka tudi ni bila seznanjena s pozivom Nogometne zveze Slovenije (v nadaljevanju NZS), da A. A. nima licence FIFE za posredovanje pri prestopih nogometašev. Tudi za znesek, ki je bil izplačan posredniku, odgovarja tožena stranka. Plačilo tega zneska bi namreč moralo služiti za namene morebitnih sporov z NK. Sicer pa tožeča stranka ni mogla vplivati na uresničitev odložnega pogoja. Nasprotno sklepanje izpodbijane sodbe pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija delno ni utemeljena, delno pa ni dovoljena.

Revizijska trditev, da pogodba o prestopu toženca v klub tožeče stranke ni bila sklenjena pod odložnim pogojem, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Obe pravdni stranki sta za obstoj pogodbe z NK vedeli, zaradi česar nove pogodbe na podlagi določb registracijskega pravilnika NZS niti ne bi mogli skleniti. Toženec ne bi smel nastopati za klub tožeče stranke, dokler je bil registriran kot igralec pri NK. Zato ne more biti dvoma, da je pravna podlaga za rešitev spora v določbi 74. člena ZOR. V tem okviru pa je v izpodbijani sodbi predvsem pravilno uporabljena določba četrtega odstavka navedene zakonske določbe. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja sta ravnali obe pravdni stranki in je zaradi ravnanja obeh prišlo do neuresničitve odložnega pogoja. Izpodbijana sodba je navedla določbe registracijskega pravilnika NZS, po katerih bi morala tožeča stranka o svoji nameri angažiranja toženca obvestiti njegov dotedanji klub. Tako bi že tedaj prišlo do pogajanj zaradi različnih interesov obeh klubov. Dotedanji klub bi si lahko tudi pravočasno našel nadomestnega igralca. Pravilna je razlaga, po kateri dolžnost iz 12. člena registracijskega pravilnika NZS nastopi pred začetkom pogajanj in ne po sklenitvi pogodbe. Tožeča stranka ne zanika, da NK ni obvestila o svoji nameri, da prevzame toženca v svoj klub.

Sklepanje, da ni ravnala vestno, je tako utemeljeno.

Ker sta k neuresničitvi pogoja s svojim ravnanjem prispevali obe pravdni stranki, določbe četrtega odstavka 74. člena ZOR v korist tožeče stranke ni mogoče uporabiti. Zaradi neizpolnitve odložnega pogoja torej pogodba ni začela veljati, to pa pomeni, da tudi ni mogoče uporabiti določil o povrnitvi pogodbene škode (262. do 269. člen ZOR). Revizijsko sodišče se zato strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da tožeča stranka od toženca ne more zahtevati vrnitve zneska, ki ga je izročila posredniku A. Slednji tudi ni imel licence FIFE, po kateri bi lahko posredoval pri prestopanju nogometašev, tožeča stranka pa je za izostanek licence glede na ugotovljeno dejansko stanje vedela. Revizijska trditev, da ni bila seznanjena s tem, da posrednik nima licence, pomeni nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, kar na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vprašanje utemeljenosti zahtevkov tožeče stranke do posrednika, ki je denar prejel, za obravnavani spor ni odločilno. Končno pa ima ugotovitev, da do nastanka veljavne pogodbe med pravdnima strankama ni prišlo, za posledico tudi nadaljnjo ugotovitev, da tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja od toženca povrnitev izgubljenega dobička v znesku 940.000 SIT.

Opisani razlogi zavračajo tudi revizijsko tezo, da si v izpodbijani sodbi razlogi o odločilnih dejstvih med seboj nasprotujejo (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Revizijska trditvena podlaga je v tem obsegu delno nerazumljiva, delno pa je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami.

Stališče, po katerem bi lahko samo toženec vplival na uresničitev odložnega pogoja, je namreč v nasprotju z dejansko in pravno razlago, po kateri bi uresničitev odložnega pogoja lahko zagotovila tudi tožeča stranka s kontaktiranjem s toženčevim dotedanjim klubom pred sklenitvijo pogodbe o prestopu. Revizija z navajanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ponovno uveljavlja že obrazloženi (in zavrnjeni) revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

V obsegu odločitve o znesku 178.600,00 SIT (seštevek zneskov 103.400,00 SIT in 75.200,00 SIT kolikor naj bi tožeča stranka potrošila zaradi treningov toženca v Ajdovščini ter priprav na Rogli) pa revizija ni dovoljena. Navedeni del tožbenega zahtevka in sodbene odločitve namreč pravno predstavlja obogatitveni zahtevek, katerega pravna podlaga je samostojna. Zato je dovoljenost revizije za navedeni ločeni premoženjski spor treba presojati v skladu z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP: v premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Ker navedeni del sodbene odločitve in revizijskega izpodbijanja citiranega zneska ne presega, je bilo treba v tem obsegu revizijo zavreči (377. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165., 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka trpi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem k odločitvi ni prispevalo.