Jedro

Dejanski stan 1. odstavka 125. člena ZPPSL opredeljuje subjekte izpodbijanja. S tem, ko določa, da je druga stranka tista, v korist katere je bilo dejanje storjeno, determinira, da je na pasivni strani izpodbojnega pravnega razmerja le tisti, kdor je v izpodbijnem pravnem razmerju subjekt obveznosti v materialnem pomenu (izpodbojni dolžnik). Subjektivne in objektivne sestavine izpodbijnega dejanskega stanu se morejo uresničiti v smeri tega subjekta.

V obravnavanem primeru tožena stranka ni bila dolžnik tožeče stranke.

To dejstvo je tožeča stranka sama navedla, tudi še v pritožbi. Toženo stranko je tožeča stranka uporabila za prenakazila in tako med njima ni šlo za neobičajno poravnavanje pogodbenih obveznosti, čeprav sta posel imenovali asignacija. Vendar pa tak posel med njima ni bil sklenjen, saj z asignacijo asignant pooblašča asignata, da na njegov račun nekaj izpolni asignatarju (ki ga tudi pooblašča, da to sprejme - glej 1020. člen ZOR). Gre za dejansko stanje, ko dolžnik (bodočega) stečajnega dolžnika po njegovem pooblastilu nekaj izpolni njegovemu upniku, namesto njemu. Tedaj gre za objektivno izpodbojno dejanje.

Sporne pogodbe pa niso asignacije, ker tožena stranka ni kot dolžnik tožeče stranke pred stečajem plačala tretjim osebam nekaj namesto, da bi to plačala tožeči stranki, kakor tudi ni plačala kot dolžnik, pač pa je, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, dejansko tožeča stranka plačevala svoje delavce in materiale za tekočo proizvodnjo "s pomočjo transakcijega računa tožene stranke". Tožena stranka ni bila z dejanji tožeče stranke pred stečajem postavljena v ugodnejši položaj med stečajnimi upniki, saj tudi ni stečajni upnik tožeče stranke iz spornih pogodb.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.379.050,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2004 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravno dejanje tožeče stranke glede dogovora o asignaciji z dne 21.1.2002 v znesku

492.632,98 SIT in plačila toženi stranki na tej podlagi brez pravnega učinka proti stečajni masi ter toženo stranko obsodilo na vrnitev navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2002 dalje v stečajno maso. V presežku, to je glede izpodbojnosti dogovorov o asignaciji, navedenih v 3. točki izreka prvostopne sodbe in glede vrnitve zneskov po teh dogovorih v skupni višini 75.692.388,02 SIT, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožečo stranko je obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.439.225,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do

3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti oziroma najmanj v pretežnem delu ugodi, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba meni, da je prvostopno sodišče zmotno materialnopravno razsodilo, ker ni upoštevalo, da je vsak pravni posel, ki ga je sklenil stečajni dolžnik v zadnjem letu pred uvedbo stečajnega postopka, če je imel za posledico oškodovanje upnikov ali privilegiranje posameznih upnikov in če je druga oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela oziroma bi morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika, izpodbojen. Tožeča stranka se je z nakazili nakazanih sredstev iz tujine iz deviznega računa na račun tožene stranke izognila temu, da bi upniki, ki so imeli izvršbe na njenem tolarskem računu, prišli do poplačila in je plačala le tistim, ki si jih je izbrala. Vodstveni delavci tožeče stranke so toženo stranko uporabili za "obvod" in iz njenega računa poplačevali posamezne upnike. Dejstvo je, da tožena stranka nima terjatev do tožeče stranke, ampak ima tožeča stranka terjatev do tožene stranke.

Iz priloge B2 se namreč vidi, da asignacije niso edini promet med strankama, ampak je tožeča stranka (verjetno tožena) še prejemala prihodke od tožeče stranke, ki jih je "zapirala" z nekimi računi.

Pritožba tudi očita prvostopnemu sodišču, da je preseglo procesno dovoljenost upoštevanja navedb in izvajanja dokazov v zvezi z zaslišanjem R. F. in v tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nepopolno je po mnenju pritožbe prvostopno sodišče ugotovilo dejansko stanje, saj tožena stranka ni dokazala, da je sprovajala plače delavcem, kakor tudi, da naj bi bilo vse prenakazano porabljeno za proizvodnjo tožeče stranke pred stečajem.

Pritožba meri tudi na stroškovni del prvostopne odločbe. Meni, da gre za odmero stroškov v nasprotju z Odvetniško tarifo, saj je znašala osnova za nagrado odvetniku, glede na vrednost spora, 2.500 točk, medtem ko je tožena stranka v priglasitvi presegla maksimirano vrednost v višini 3.000 točk. Tožeča stranka pritožbi prilaga zapisnik z naroka za glavno obravnavo v sporu pod opr. št. Pg 1/2004 Okrožnega sodišča v Krškem in se pri tem sklicuje na izpoved R. F., češ da si je tožena stranka iz poslov z matično firmo pred stečajem zadržala provizijo od 7 do 15%.

Pritožba v zvezi s tem trdi, da je bila torej trditev tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje o tem, da je tožena stranka denar, ki ga je iz spornih asignacij pridobila na svoj račun, zadržala zase, pravilna.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških je utemeljena, zoper odločitev o glavni stvari pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka (njeni zaposleni, ki so tudi solastniki tožene stranke) uporabila toženo stranko za prenakazila, za kar sta v letu pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko sklenili asignacijske pogodbe, katerih "stranke" so bile: - tolarski račun tožeče stranke, devizni račun tožeče stranke in tožena stranka. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen in izčrpen dokazni postopek in v izpodbijani odločbi izdelalo natančno dokazno oceno kot podlago ugotovitvi, da so bila prenakazana sredstva iz vseh zatrjevanih asignacijskih pogodb (tudi v edini, v kateri tožeča stranka pred stečajem ni bila asignant in asignatar hkrati) uporabljena deloma za plače zaposlenih, deloma pa za materialne stroške tekoče proizvodnje. Pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče prišlo do ugotovitev na nepravilen postopkovni način, ker ni upoštevalo eventualne maksime, ni utemeljen. O specifičnih okoliščinah tega primera je bilo namreč prvostopnemu sodišču vsiljeno raziskovanje v smislu 2. odstavka 290. člena v zvezi z 285. členom ZPP, saj je, kot je prepričljivo pojasnilo, le tako lahko prišlo do ugotovitve o odločilnih pravotvornih dejstvih, kot podlagi sodbe.

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, ki na podlagi ugotovljenih dejstev ni našlo danosti objektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. odstavka 125. člena ZPPSL, ker je ugotovio, da se z izplačili plač delavcev in materiala za tekočo proizvodnjo preko tožene stranke ni zmanjšala stečajna masa, pač pa le spremenila oblika premoženja pri stečajnem dolžniku. V zvezi s pritožbenimi trditvami pa sodišče druge stopnje dodaja, da je prvostopna odločitev pravilna še zlasti zaradi naslednjega: Dejanski stan 1. odstavka 125. člena ZPPSL opredeljuje subjekte izpodbijanja. S tem, ko določa, da je druga stranka tista, v korist katere je bilo dejanje storjeno, determinira, da je na pasivni strani izpodbojnega pravnega razmerja le tisti, kdor je v izpodbijnem pravnem razmerju subjekt obveznosti v materialnem pomenu (izpodbojni dolžnik). Subjektivne in objektivne sestavine izpodbijnega dejanskega stanu se morajo uresničiti v smeri tega subjekta.

Po zakonskem dejanskem stanju so predmet izpodbijanja tista dolžnikova dejanja (v zvezi z njegovim premoženjem v zadnjem letu pred stečajem), katerih pravni učinek se kaže v oškodovanju stečajnih upnikov ali v naklanjanju ugodnosti posameznim upnikom.

V obravnavanem primeru tožena stranka ni bila dolžnik tožeče stranke.

To dejstvo je tožeča stranka sama navedla, tudi še v pritožbi. Toženo stranko je tožeča stranka uporabila za prenakazila in tako med njima ni šlo za neobičajno poravnavanje pogodbenih obveznosti, čeprav sta posel imenovali asignacija. Vendar pa tak posel med njima ni bil sklenjen, saj z asignacijo asignant pooblašča asignata, da na njegov račun nekaj izpolni asignatarju (ki ga tudi pooblašča, da to sprejme - glej 1020. člen ZOR). Gre za dejansko stanje, ko dolžnik (bodočega) stečajnega dolžnika po njegovem pooblastilu nekaj izpolni njegovemu upniku, namesto njemu. Tedaj gre za objektivno izpodbojno dejanje.

Sporne pogodbe pa niso asignacije, ker tožena stranka ni kot dolžnik tožeče stranke pred stečajem plačala tretjim osebam nekaj namesto, da bi to plačala tožeči stranki, kakor tudi ni plačala kot dolžnik, pač pa je, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, dejansko tožeča stranka plačevala svoje delavce in materiale za tekočo proizvodnjo "s pomočjo transakcijega računa tožene stranke". Tožena stranka ni bila z dejanji tožeče stranke pred stečajem postavljena v ugodnejši položaj med stečajnimi upniki, saj tudi ni stečajni upnik tožeče stranke iz spornih pogodb. V pogledu teh razlogov bi bila lahko edina izjema sporazum o asignaciji z dne 30.11.2001 (priloga A4), ki se po strankah in vsebini kaže kot asignacija, vendar je prvostopno sodišče glede tega posla ugotovilo, da je bil priključen k asignaciji z dne

29.11.2001 (asignant in asignatar tožeča stranka pred stečajem) in znesek porabljen za plače. Ravnanja tožeče stranke preden je zašla v stečaj, bi bilo prav mogoče presojati iz drugih pravnih aspektov, vendar ne na podlagi 1. odstavka 125. člena ZPPSL, ker na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v smislu zakonskega dejanskega stanu citirane določbe ni podana pasivna legitimacija tožene stranke.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje pavšalno in nedokazano trdila, da je tožena stranka "prenakazani" denar zadržala zase. Sodišče prve stopnje si je zelo prizadevalo ugotoviti resničnost takšnega dejstva, vendar je iz več izpovedbi korektno povzelo, da denar ni ostal pri toženi stranki, pač pa bil uporabljen za potrebe tožeče stranke v tekoči proizvodnji.

Odsotnost konkretne trditvene podlage tako pritožnica ne more nadomestiti z dokazom - zapisnikom o naroku za glavno obravnavo v drugem sporu. Poleg tega se na del izpovedi R. F. v navedenem zapisniku tožeča stranka sklicuje povsem iztrgano iz konteksta, saj bi se lahko razumelo, da je bila provizija dogovorjena zato, ker je

I. d.o.o. za C. d.o.o. pridobil bančno garancijo in postal nosilec poslov, katerih izvajalec je bil sicer C. d.o.o. (odstavek pred tem, na katerega se pritožba sklicuje). Tako nikakor ne gre za uveljavljanje pravice iz 1. odstavka 337. člena ZPP.

S temi razlogi je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka izpodbijane odločbe (353. člen ZPP).

Pritožba neutemeljeno napada odločitev o stroških postopka v kolikor gre za prisojene zamudne obresti od odmerjenih pravdnih stroškov.

Tožeča stranka namreč v tem pogledu meni, da ni mogla biti v zamudi pred datumom, to je dne 10.1.2005, ko ji je bil pismeni odpravek sodbe vročen.

Pravno naziranje ni pravilno, saj gre za vprašanje zapadlosti terjatve. Terjatev iz naslova pravdnih stroškov pa zapade z dnem, ko je o njih odločeno, torej z izdajo sodne odločbe. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS (poročilo o sodni praksi št. II/89) je stranka, ki ima v sodnih postopkih pravico do povračila stroškov, upravičena tudi do obresti od teh stroškov po 1. odstavku 277. člena ZOR. Te tečejo od izdaje odločbe sodišča, s katero je bila določena obveznost plačila stroškov in njihova višina.

Prav pa ima pritožba, da je prvostopno sodišče priglašene pravdne stroške tožene stranke odmerilo previsoko. Glede na vrednost spora je šla namreč toženi stranki za odgovor na tožbo in prvi narok za glavno obravnavo, na kateri se je obravnavala glavna stvar in so se sprejemali dokazi, nagrada v višini 2.500 točk (1. točka tar. št. 18 in tar. št. 20 OT), za zastopanje na ostalih narokih pa glede na to, da so se na vseh sprejemali dokazi in se je obravnavala glavna stvar v višini 1.250 točk po 2. točki 20. tar. št. OT. Za pripravljalni vlogi z dne 28.2. in 2.9.2003 je tožena stranka priglasila po 2.625 točk, čeprav gre za pripravljalna spisa, ki ne izpolnjujeta pogojev iz 2. oziroma 3. točke tar. št. 19 OT. V obeh primerih gre za dokazne predloge in ne za obrazložene pripravljalne vloge. Zato je bilo zanju potrebno uporabiti 2. točko tar. št. 40 OT. Upoštevajoč navedeno je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in odločitev o pravdnih stroških spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (3. točka

365. člena ZPP).

Pritožbene stroške pa mora tožeča stranka kriti sama, saj glede prvostopne odločitve o glavni stvari ni uspela (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).