Jedro

Kontinuirano ravnanje obdolženca v družinski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to družinsko skupnostjo povezana, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pravilno pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, zanj določilo eno kazen zapora in v tem sodbo sodišča prve stopnje spremenilo.

Izrek

I.Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornice obdolženega A. A. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da:

-se v krivdoreku v opisu kaznivega dejanja nasilja v družini pod točko I izreka izpusti očitano ravnanje z dne 3. 5. 2016, opisano v 6. alineji, kaznivo dejanje pa se pravno opredeli tako, da se izreče, da je obdolženec storil eno kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika;

-se v odločbi o kazenskih sankcijah obdolžencu določi za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika kazen 10 (deset) mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II izreka pa po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika kazen 4 (štiri) mesece zapora, nakar se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 1 (eno) leto zapora.

II.Pritožba zagovornice obdolženca se v ostalem kot neutemeljena zavrne in se v njenem nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Potrebni izdatki in nagrada zagovornice obdolženca se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 33899/2017 z dne 10. 5. 2023 obdolženega A. A. pod točko I izreka spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj - kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem odstavku 191. člena istega zakona, pod točko II izreka pa kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Po prvem odstavku 191. člena KZ-1 mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen deset mesecev zapora, po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 mu je za drugo kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora, za tretje kaznivo dejanje pa po prvem odstavku 307. člena KZ-1 kazen sedem mesecev zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 2. 8. 2017 od 21.50 ure do 4. 8. 2017 do 22.54 ure. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, naštetih v izreku sodbe, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, dolžan pa je poravnati stroške oškodovancev in stroške in nagrado njihovega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo sodišču znani. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornice, ki je bila obdolžencu postavljena z odločbo Službe za brezplačno pravno pomoč, izplačajo iz proračunskih sredstev.

2.Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu krajevno pristojnemu sodišču na območju pritožbenega sodišča.

3.Pregled zadeve je pokazal naslednje:

4.Pritožba trdi, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so si njeni razlogi med seboj v nasprotju, nasprotje pa je tudi med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izpovedbah. Navedeno pojasnjuje z oceno, da sodišče ni presojalo in dokazno ocenilo celotnih izpovedb prič in oškodovancev, iz katerih je po njeni oceni razvidno, da obdolženca ne povezujejo s storitvijo očitanih kaznivih dejanj. Iz obširne izpovedbe B. B. je povzelo le njen del, ko je priča povedala, da je bila družina A. zelo spoštovana in da do prihoda policistov nihče ni posumil, da bi bilo lahko karkoli narobe, kar je povezalo z izpovedbo oškodovank C. C. in D. D., ki sta povedali, da so vsa konfliktna srečanja z obdolžencem posneli s telefonom, ker niso vedeli, kaj se bo zgodilo in ali jim bo sploh kdo verjel, pri tem pa je prezrlo, da je priča B. B. povedal, da živi v neposredni bližini njihove hiše in iz hiše nikoli ni slišal strelov obdolženca. Obdolžencu se ne očita le nasilno ravnanje znotraj "štirih sten", temveč tudi na javnih krajih - v vinogradu in na dvorišču, izpovedba priče B. B. pa bi morala pri sodišču vzbuditi resen dvom v utemeljenost obtožbe, ki temelji izključno na izpovedbi oškodovancev, ki so trdili, da je obdolženec ponoči hodil po hiši s puško in streljal z balkona, pa tega nihče od sosedov ni slišal. Sodišče bi lahko opravilo rekonstrukcijo, s katero bi se obtožba v tem delu zrušila kot hiša iz kart, a tega dela izpovedbe priče ni dokazno ocenilo. Isto kršitev vidi pritožba v oceni izpovedbe priče E. E. Iz nje je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zmotno povzelo, da védenje priče o tem, da v družini A. A. niso dobri odnosi, sega v čas obravnavanega kaznivega dejanja, čeprav sega v čas po tem, ko so se zoper obdolženca začeli postopki. Po oceni pritožbe gre za šolski primer kršitve določb kazenskega postopka, tovrstna kršitev pa naj bi bila podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedb prič B. B. in E. E. o tem, kako je obdolženec ravnal navzven, da ni bil nikoli agresiven, temveč spoštljiv in je vedno nudil pomoč, pri čemer je splošno znano dejstvo, da oseba, ki nima duševne bolezni, svoje agresije ne more dolgo skrivati pred drugimi. Sodišču prve stopnje očita, da teh okoliščin ni presojalo in ni pojasnilo, zakaj verjame za izid kazenskega postopka zainteresiranim oškodovancem, ne pa pričama, ki takšnega interesa nimata, obdolženca pa razbremenjujeta. Navaja, da sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj F. F. ne ocenjuje kot verodostojno pričo in poudarja, da oškodovanci niso navedli niti ene priče, ki bi potrdila njihov očitek o obdolženčevem izvajanju nasilja v družini.

5.Povzete trditve ne potrjujejo zaključka pritožbe, da so razlogi sodbe zaradi navedenega med seboj v nasprotju in da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožba ima prav le, ko navaja, da je priča E. E. o tem, da je zaznala, da v družini A. A. niso dobri odnosi, pojasnila za kasnejše obdobje, ne pa za čas, ko je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno, a zaradi tega ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za odločilno dejstvo, ki bi ga sodišče prve stopnje iz izpovedbe priče napačno interpretiralo. Navedbo, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, pa pojasnjuje z grajo dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ponuja svojo dokazno oceno.

6.Sodišče prve stopnje dejanskega stanja obravnavane zadeve ni ugotovilo zmotno, pa tudi ne nepopolno, temveč je pravilno ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanih kaznivih dejanj dokazana, kar je v sodbi tudi ustrezno obrazložilo. V izpovedbah prič E. E. in B. B. v obrazložitvi sodbe ni prezrlo ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačne zaključke o obdolženčevem ravnanju, kot jih je sprejelo, pritožba pa neutemeljeno pogreša razloge o zaznavi obdolženčevega nasilnega ravnanja do družinskih članov pri drugih ljudeh, pri čemer tudi sama ugotavlja, da se kazniva dejanja nasilja v družini izvršujejo večinoma v zaprtih prostorih in jih zato drugi ne morejo zaznati. Njena trditev, da če bi obdolženec nad družinskimi člani izvajal nasilje, bi se v vasi o tem zagotovo govorilo, je zgolj ocena, ki pa je sprejemljiva izpovedba oškodovanke G. G. ne potrjuje. Oškodovanka je pojasnila, da zaradi nastalih poškodb ni obiskala zdravnika, ker ni bila dovolj odločna in je marsikaj prenesla v upanju, da bo bolje in da tudi ni podala prijave na policiji iz razloga, ker je zelo težko nekomu povedati, da ti ne gre dobro, ob tem pa so obdolženca vsi poznali in ji nihče ne bi verjel, povedala pa je tudi, da je še razvezi nasprotovala, ker je imela obdolženca še vedno rada. Pritožbena trditev, da nihče ni zaznal obdolženčevega nasilnega ravnanja, je zmotna, saj je njegovo nasilje nad oškodovanko C. C. zaznal in tudi opisal priča H. H. Nobenega razloga za dvom v navedbe oškodovancev o streljanju obdolženca in njihovem počutju ob tem ni imelo sodišče prve stopnje, temveč jim je utemeljeno verjelo, prav tako ni bilo potrebno opraviti rekonstrukcije, ki jo pogreša pritožba, in ugotavljati, ali je priča B. B. lahko videl in slišal obdolženčevo streljanje s puško.

7.Neutemeljena je tudi pritožbena graja ocene sodišča prve stopnje, ki je na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da verjame oškodovancem, ne pa obdolženčevemu zanikanju kaznivega dejanja. Izvedeni dokazi so namreč potrdili pravilnost zaključka, da brat zaradi sorodstvenega razmerja obdolženca ni hotel obremeniti in ni verodostojna priča, medtem ko skladne izpovedbe oškodovancev in izvedeni dokazi, ki njihove izpovedbe potrjujejo, kažejo na njihovo verodostojnost. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni skrbno ocenilo izpovedb prič E. E. in B. B. in njunih izpovedb, ki obdolženca razbremenjujeta, ni presojalo. Izpovedbo priče E. E. je povzelo na strani 13 obrazložitve sodbe in tudi iz nje zaključilo, da je družina A. A. navzven delovala kot zelo dobra družina, da je vedela, da pri oškodovancu I. I. doma niso dobri odnosi, saj je bila njegova sodelavka in ji ni bilo vseeno, ker ga je videla, kako je zaskrbljen, predvsem za mamo, takšna njena izpovedba, tudi če je govorila o obdobju, ko se je postopek zoper obdolženca že začel, pa potrjuje to, kar je razvidno iz izpovedb oškodovancev - da obdolženčevo nasilno ravnanje do družinskih članov drugim ni bilo vidno in o tem z drugimi niso govorili. Tudi iz izpovedbe priče B. B. je sodišče prve stopnje povzelo in zaključilo, da je bila obdolženčeva družina v okolju spoštovana in da do prihoda policistov ni posumil, da bi lahko bilo kaj narobe, kar potrjuje verodostojnost prič D. D. in C. C., ki sta povedali, da so srečanja z obdolžencem telefonsko posneli, ker niso vedeli, kaj se bo zgodilo in ali jim bo glede obdolženčevega ravnanja sploh kdo verjel. Izpovedbe oškodovancev o razlogih za namestitev kamer v hišo in snemanja izjav obdolženca s telefonom, ki jih drugi niso mogli zaznati in jim mogoče glede tega ne bi verjeli, tako izpovedbi prič B. B. in E. E. potrjujeta, zato drugačni dokazni oceni pritožbe ni mogoče pritrditi.

8.Pritožba se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede izločitve dokazov. Trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker odločitev sodišča temelji na nezakonito pridobljenih dokazih in dokazih, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov. Gre za zvočne posnetke telefona, ki so bili narejeni brez privolitve obdolženca, po njeni oceni pa so oškodovanci namenoma najprej poskusili sprovocirati obdolženca, nato pa vključili mikrofon na telefonu in ga tajno posneli. Šlo je za izzivanje storitve kaznivih dejanj s strani oškodovancev, zato je treba navedene zvočne posnetke izločiti, prav tako je potrebno izločiti posnetke kamer, ki so bile nameščene v hiši, saj so zaradi posegov oškodovanca v zasebnost obdolženca nezakoniti, pa tudi neverodostojni. Tudi če je obdolženec vedel, da so v hiši nameščene kamere, ni vedel, da se njihovi posnetki hranijo, kje se hranijo, kdo upravlja s shranjenimi posnetki, kot tudi, ali lahko oseba, ki hrani posnetke, z njimi manipulira, posnetki nadzornih kamer, ki se lahko uporabljajo za identifikacijo osebe, pa se štejejo za osebne podatke. V skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), ki je veljal v času, ko naj bi bilo očitano kaznivo dejanje storjeno, je bilo dovoljeno zbrane posnetke in osebne podatke hraniti največ eno leto po nastanku, nato pa morajo biti izbrisani. Pritožba se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo snemanje upravičeno, ker so oškodovanci video nadzor izvajali v zgornjih prostorih in v skupnih funkcionalnih prostorih, ki jih je obdolženec obiskoval brez njihove privolitve oziroma proti njihovi volji tudi v nočnem času. Trdi, da je takšen zaključek sam s seboj v nasprotju, saj je brez soglasja upravičenih uporabnikov nedovoljeno omejevanje upravljanja s skupnimi prostori in brez soglasja upravičenih uporabnikov tudi nameščanje naprav za zvočno in slikovno snemanje. Zaključek sodišča, da je obdolženec hodil v skupne funkcionalne prostore ponoči in brez dovoljenja oškodovancev, je materialnopravno zmoten. Ker med tehtanjem sorazmernosti in nujnosti med poseganjem v komunikacijsko zasebnost posameznika in varovanjem njegove zasebnosti prevlada slednje, je treba iz sodnega spisa izločiti celotno vsebino USB ključka, na katerem so posnetki video nadzornih kamer, zvočni posnetki telefonov in slike ter besedilni dokumenti z opisom posnetkov, kar je bilo zaseženo z zapisnikom o zasegu PP X dne 4. 8. 2017.