Jedro

Imetnik pravice uporabe na stanovanju v zasebni lasti je upravičen od lastnika zahtevati sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas, ne pa tudi do neprofitne najemnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (1. točka izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, naj se izseli iz tožnikovega stanovanja v enodružinski hiši v Ljubljani, E...7, brez zagotovitve nadomestnih prostorov, ter ga izroči tožniku.

Zoper takšno sodbo se je pritožil toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker kljub dokaznemu sklepu ni vpogledalo spisov opr. št. V P 667/86 in III P 1926/2002. Zaključki sodišča so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ni res, da toženec sam zaseda stanovanje. Navajal je, da je v hiši S.M., njegova mati in tožnikova bivša žena (opomba sodišča druge stopnje), sam pa zaseda samo eno sobo. V hiši živi na podlagi sklepa o določitvi imetnika stanovanjske pravice, ki velja tudi zanj. Toženec je uporabnik stanovanja in njegova pravica ni prenehala z eventualnim prenehanjem statusa študenta. Tožnik je dolžan z njim in njegovo matero skleniti najemno pogodbo v skladu z določbami 141. člena Stanovanjskega zakona. Tožba zaradi sklenitve najemne pogodbe je bila vložena kot nasprotna tožba dne 27.12.2001 in je vpisana pod opr. št. III P 1926/2002. Tožnik še navaja, da stanovanje ni izključna tožnikova last. Toženec je predlagal, naj se postopek prekine do rešitve ustavne pritožbe in odločitve o nasprotni tožbi, o čemer sodišče ni odločilo. Ali je toženec upravičen do zaščite na podlagi 141. člena Stanovanjskega zakona, je v tej pravdni predhodno vprašanje.

Pritožba je utemeljena.

Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, vendar pa ni ugotovilo vseh dejstev, ki so odločilna za pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik od toženca, ki je njegov sin, zahteva izpraznitev stanovaja, češ da ga zaseda nezakonito (58. člen Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS, št. 18/91-I, s spremembami in dopolnitvami). Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil toženec ob razvezi zakonske zveze leta 1984 dodeljen v varstvo in vzgojo materi S.M., ta pa je na podlagi sklepa sodišča na spornem stanovanju pridobila pravico uporabe. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik izključni lastnik stanovanja, o čemer je bilo pravnomočno odločeno tudi v pravdi med tožnikom in S.M. Dejstvo, da je bila zoper odločbo vložena ustavna pritožba, na tek tega postopka in odločitev sodišča nima nikakršnega vpliva. Sodišče prve stopnje pa bi moralo pri sojenju upoštevati varstvo pridobljenih pravic, ki je zagotovljeno s prehodnimi določbami sedaj veljavnega SZ. V času razveze zakonske zveze in dodelitve stanovanja S.M. je namreč veljal Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. l. SRS, št. 35/82), ki je glede na titularja lastninske pravice na stanovanjih (družbena stanovanja in stanovanja v zasebni lasti) razlikoval dve temeljni pravici oziroma pravno varovana položaja uporabnikov stanovanj, in sicer stanovanjsko pravico in pravico uporabe stanovanja. Na podlagi določb 8. člena ZSR so se določbe tega zakona, ki so se nanašale na stanovanja v družbeni lastnini, na stanodajalca in imetnika stanovanjske pravice, smiselno uporabljale tudi za stanovanja v zasebni lastni, lastnika in uporabnika stanovanja. Tako so se v sodni praksi glede uporabe stanovanja, ki je v zasebni lasti enega od zakoncev, uporabljale tudi določbe 17. člena ZSR, ki urejajo usodo stanovanjske pravice po razvezi zakonske zveze. Toženčeva mati in tožnikova razvezana žena je tako postala imetnica pravice uporabe na spornem stanovanju, skupaj z njo pa je smel stanovanje uporabljati tudi toženec kot oseba, ki z njo stalno stanuje in je njen otrok, in sicer ne glede na to, ali je upravičen do preživljanja (prvi odstavek 5. člena v zvezi z 8. členom ZSR). V primeru, da bi toženčevi materi pravica kasneje prenehala (zaradi smrti ali ker trajno ni uporabljala stanovanja), bi toženec lahko obdržal pravico uporabe, vendar le, dokler so ga bili starši dolžni preživljati (prvi odstavek 82. člena ZSR). Z novo ustavno ureditvijo lastninske pravice in uveljavitvijo SZ je bilo potrebno drugače urediti tudi pravico trajne uporabe stanovanja in jo prilagoditi novi ureditvi ob hkratnem upoštevanju varstva pridobljenih pravic. Na podlagi 141. člena SZ preneha stanovanjska pravica s sklenitvijo najemne pogodbe, ki jo je lastnik dolžan skleniti na podlagi drugega odstavka 147. člena SZ za nedoločen čas. Do enakega varstva mora biti upravičen tudi imetnik pravice uporabe, pri čemer pa ni razlogov za to, da bi bil lastnik upravičen le do plačila neprofitne najemnine, ki je socialna kategorija in izvira iz socialne narave stanovanjske pravice na družbenih stanovanjih. SZ tako izrečno določa, da omejitve iz prvega odstavka 150. člena tega zakona, ki določajo oblikovanje najemnine za stanovanja, na katerih je bila dodeljena stanovanjska pravica, ne veljajo za stanovanja in stanovanjske hiše v zasebni lasti (drugi odstavek 150. člena SZ; tako tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 390/95 in opr. št. II Ips 772/93).

Glede na navedeno pravno podlago in ugotovitev, da starši niso več dolžni preživljati toženca, je za presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilno, ali toženec uporablja stanovanje skupaj s svojo matero kot imetnico pravice uporabe stanovanja in če ga, na čigavi strani so razlogi za to, da ni bila sklenjena najemna pogodba z bistvenimi sestavinami po SZ, kar bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti v novem sojenju. Dejstvo, da je med tožnikom in njegovo bivšo ženo v teku pravda zaradi sklenitve najemne pogodbe, ni ovira za to, da sodišče v tem postopku odloči, ali je na podlagi prej navedenih določb SZ utemeljena zahteve za sklenitev najemne pogodbe s sestavinami, pri katerih vztrajata toženec in njegova mati, kot o predhodnem vprašanju (13. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99).

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.