Jedro

Sklicevanje lastnika stanovanja na okoliščine iz 3. odstavka 60. člena ZSR (v okviru uporabe 2. odst. 128. čl. SZ) terjajo ustrezno dejansko ugotovitev zaradi presoje, ali je imetniku stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ res bilo mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora skleniti s tožečo stranko kupoprodajno pogodbo za dvosobno stanovanje v prvem nadstropju večstanovanjske hiše v... Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po določbi 128. člena stanovanjskega zakona stanovanja njegov lastnik ni dolžan prodati, če je imetniku stanovanjske pravice mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov v skladu z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih. Ta zakon pa je v 60. členu določal pogoje, ob katerih je bilo imetniku stanovanjske pravice mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje, če je imel v lasti prazno stanovanjsko hišo. V dosedanjem postopku dejansko stanje v smeri uporabe določbe 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih ni bilo ugotavljano. Sicer pa nihče ne more na drugega prenesti več pravic kot jih ima sam. Tožnikov oče na tožnika ni mogel prenesti pravice do odkupa stanovanja, če te pravice v času uveljavitve stanovanjskega zakona ni imel sam. Tožena stranka zato ni dolžna tožniku stanovanja prodati, temveč izjemoma v skladu z določbo 2. odstavka 148. člena stanovanjskega zakona sklene lahko le najemno pogodbo za določen čas.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

V čem naj bi bil podan revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne pove. S sklicevanjem na neuporabo določbe 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Uradni list SRS, št. 35/82) in s tem na pomanjkljivo ugotovitev odločilnih dejstev, po vsebini utemeljuje in obrazlaga uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče opravilo v smeri kršitve po določbi 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP le preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa je podan. Nižji sodišči sta se postavili na stališče, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z določbo 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona (SZ - Uradni list RS 18/91) treba predhodno ugotoviti, ali je ob uveljavitvi SZ bilo mogoče tožnikovemu očetu odpovedati stanovanjsko razmerje za sporno stanovanje glede na določbo 4. odstavka 19. člena ZSR, ker ima v lasti stanovanjsko hišo. Rezultat ugotavljanja pa za toženo stranko po stališčih nižjih sodišč ni ugoden, ker tožnik še vedno živi v spornem stanovanju, saj bivanje v nedograjeni hiši ni možno, tožnikov oče pa nima denarja za njeno dograditev. Tožnikovemu očetu (in tožniku) torej stanovanjskega razmerja ne bi bilo mogoče odpovedati, zaradi česar bi uporaba določbe 117. člena SZ bila na mestu. Vendar pa se določba 19. člena ZSR nanaša na izgubo stanovanjske pravice zaradi trajnega prenehanja uporabe stanovanja. Takšna pravna podlaga v obravnavanem primeru ni podana. Tožena stranka v reviziji upravičeno opozarja, da je razlog za odklonitev prodaje stanovanja glede na določbo 2. odstavka 128. člena SZ v okoliščinah iz 60. člena ZSR. Imetniku stanovanjske pravice je namreč stanodajalec lahko odpovedal stanovanjsko razmerje tudi tedaj, če družinska stanovanjska hiša, kamor naj bi se preselil, še ni bila dograjena, pa bi lahko bila. V tem obsegu je bilo mogoče določiti izpraznitveni rok ob upoštevanju vseh okoliščin primera (čas, v katerem bo mogoče stavbo dograditi, premoženjske razmere imetnika stanovanjske pravice in posojila za gradnjo - 3. odstavek 60. člena ZSR).

Doslej ugotovljeno dejansko stanje omogoča le sklepanje o tem, da se imetnik stanovanjske pravice (tožnikov oče) niti z družino niti delno še ni preselil v stanovanjsko hišo, nedorečene pa so ostale druge okoliščine, ki glede na določbo 3. odstavka 60. člena ZSR morda v prid toženi stranki omogočajo uporabo določbe 2. odstavka 128. člena SZ. Tožena stranka bi imetniku stanovanjske pravice oziroma tožniku kot družinskemu članu morala prodati stanovanje le tedaj, če ne bi bilo zakonitih razlogov, zaradi katerih bi prodajo lahko odklonila. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v smeri uporabe določbe 60. člena ZSR je revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 395. člena ZPP).

Napotki za sojenje na prvi stopnji so delno že podani. V določbi 3. odstavka 60. člena ZSR omenjene "okoliščine primera" bo treba raziskati in znova presoditi, ali je glede na trditve tožene stranke tožeči stranki ob stanju uveljavitve stanovanjskega zakona res bilo mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov ali ne.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).