Jedro

Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti ni bistveno, da je bila tožniku pravica do invalidske pokojnine priznana pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, ampak je bistveno, ali je tožnik popolnoma nezmožen opravljati organizirano pridobitno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 28. 1. 2010 in št. ... z dne 16. 11. 2009 in priznanje pravice do invalidske pokojnine, zavrnilo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku in zaradi tega ni izdalo pravilne sodbe. Na tak način, kot je določeno v citirani odločbi, sodišče ni ocenilo vseh dokazov, ampak je svojo sodbo utemeljevalo predvsem na izvedenstvu invalidske komisije I. in II. stopnje in ni podrobno obravnavalo medicinske dokumentacije ter sklepa Hrvaškega zavoda za pokojninsko zavarovanje v P.. Tožnik je poudaril, da se ne strinja z mnenjem invalidske komisije II. stopnje, ker je ugotovila, da je še vedno sposoben opravljati poln delovni čas drugo ustrezno delo, ki je fizično lahko, psihično nezahtevno, samo na tleh in v ugodnih klimatskih razmerah, z delovnim tempom, ki ne poslabša njegove invalidnosti. Meni, da takšno mnenje invalidske komisije ni sprejemljivo, ker konstantno trpi bolečine v hrbtu zaradi poškodb, ki se ne morejo sanirati in da mu je otežena gibljivost vratne in ledvene hrbtenice ter ramen in da trpi bolečine v nogah ter splošno občuti nenehno slabost celega organizma. Ni mu jasno, kakšno delo bi po mnenju invalidske komisije I. in II. stopnje sploh lahko opravljal. Za delo se niti psihično ne počuti najboljše, kar je ugotovila tudi invalidska komisija II. stopnje in navedla, da je glede njegovega psihičnega stanja indicirano slabšanje spoznavnih sposobnosti. Ne strinja se s stališčem invalidske komisije II. stopnje, ker v obdobju od leta 1997 do danes trpi nenehne bolečine, ki se ne morejo sanirati in so vse močnejše. Njegovo telo je tako izpostavljeno nenehni bolečini in zato počasi fizično in psihično peša. Zato sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo, da je pri njem še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Poudarja, da je sodišče prve stopnje popolnoma zanemarilo tudi sklep Hrvaškega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 4. 12. 2009, s katerim ima priznano pravico do invalidske pokojnine zaradi profesionalne nezmožnosti za delo od 1. 12. 2008 dalje. Predlaga, da višje sodišče sprejme vse pritožbene razloge in izda sodbo, s katero bo spremenilo izpodbijano sodbo v celoti ter jo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določbe 8. člena ZPP.

Po 1. odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske dokumentacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po 1. alineji 2. odstavka citirane določbe se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Takšnega stanja, kot je določeno v citirani določbi, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen opravljati organizirano pridobitno delo, pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča še ni mogoče ugotoviti. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive in objektivizirane podlage v mnenjih obeh invalidskih komisij, ki temeljita na ugotovitvah posameznih specialistov.

Že v predsodnem postopku sta invalidska komisija I. stopnje dne 25. 11. 2009 in invalidska komisija II. stopnje dne 25. 1. 2010 ugotovili, da gre pri tožniku za sindrom odvisnosti, polinevropatijo, neopredeljeno organsko motnjo osebnosti in vedenja, bolečine v križu in stanje po zdravljenju pljučne tuberkuloze in da je glede na njegovo zdravstveno stanje pri njem še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, ker je v polnem delovnem času še zmožen opravljati drugo ustrezno fizično lahko in psihično nezahtevno delo, le pri tleh in v ugodnih klimatskih pogojih.

Enakega mnenja pa je bila invalidska komisija II. stopnje tudi v dopolnilnem mnenju, ki ga je podala 6. 12. 2010 v sestavi specialista medicine dela, internista pulmologa psihiatra in fiziatra potem, ko je proučila vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in tožnika še osebno pregledala, da se je dodatno še na ta način prepričala o tožnikovem zdravstvenem stanju.

V zvezi s pulmološkim obolenjem je ugotovila, da so v levem zgornjem pljučnem režnju izkazane fibrozne postspecifične spremembe, da pa je sicer pljučna funkcija normalna. Prav tako je internistični status na osebnem pregledu izkazoval, da je tožnik neprizadet, evpnoičen, brez znakov periferne in centralne cianoze, glava in vrat brez posebnosti, dihanje obojestransko normalno slišno, brez piskov in pokov, srčna akcija ritmična brez dodatnih tonov ali šumov, le volumen levega hemitoraksa je bil minimalno zmanjšan. S CT preiskavo so bile februarja 2008 ugotovljene spremembe medvretenčnih ploščic na nivoju L4 do L5 in L5 do S1, z MG pa radikularna okvara korenin C7, L5 ter L1 obojestransko v smislu senzomotorne polinevropatije alkoholne etiologije ter le nekoliko omejena gibljivost vratne in ledvene hrbtenice. Takšno stanje vratne in ledvene hrbtenice je bilo ugotovljeno tudi na osebnem pregledu ter hkrati primerna groba moč zgornjih udov ter gibljivost velikih sklepov. Kar zadeva psihični status pa je invalidska komisija II. stopnje sicer ugotovila nakazan upad spoznavnih sposobnosti, vendar pa, da upad spoznavnih sposobnosti ni izražen v tolikšni meri, da bi bila potrebna trajna dodatna razbremenitev pri delu.

Na podlagi takšnega stanja in prepričljive obrazložitve, je sodišče prve stopnje dopolnilno mnenje, podano v sodnem postopku, utemeljeno sprejelo in zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Navedeno mnenje je skladno z obema mnenjema invalidskih komisij, podanih v predsodnem postopku, skladno pa je tudi z medicinsko dokumentacijo in izvidi osebnega pregleda, razen tega pa so mnenje podali specialisti ustrezne specializacije glede na tožnikova obolenja. Mnenje o tožnikovi delovni zmožnosti ter njegovem zdravstvenem stanju je ustrezno obrazloženo o posameznih obolenjih in obrazloženi tudi razlogi, da je pri tožniku še nadalje podana omejena delovna zmožnost in ne popolna nezmožnost za delo, ki jo uveljavlja tožnik in na tej podlagi pravico do invalidske pokojnine.

V celoti je že sodišče prve stopnje tudi ustrezno tožniku pojasnilo, da za samo odločitev ni relevantna priznana pravica do invalidske pokojnine pri hrvaškem nosilcu zavarovanja. Vsaka država, podpisnica sporazuma namreč pogoje za priznanje določenih pravic določa s svojimi predpisi. Tako določa pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kakor tudi elemente za ugotavljanje invalidnosti. Sodišče in toženec sta pri odločanju o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vezana edino na predpise svoje države, ne pa na odločitve tujih nosilcev zavarovanja.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.