Jedro

Iz povzetega kompetenčnega dejanskega stanja izhaja, da tožnik v tem sporu uveljavlja pravice, ki jih ima zoper nekdanjega delodajalca. Iz doslej znanega torej več dejstev kaže na to, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri tožencu, za spore med delavcem in delodajalcem v zvezi z izumi, tehničnimi izboljšavami, novimi oblikami teles in risbami je, ko je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi 33. člena ZPILDR in d točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi na podlagi drugega odstavka 19. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodi spor v pristojnost specializiranega sodišča (1. člen ZPP). Bistveni razlogi za odločitev sodišča prve stopnje so, da je tožnik edini in izključni imetnik treh patentov (pralni stroji toženca), ki so nastali v zvezi z delovnim razmerjem tožnika pri tožencu. Tožnik zahteva od toženca podpis dveh licenčnih pogodb in nadomestilo v skupnem znesku 3.000.000,00 EUR, s podrejenim tožbenim zahtevkom pa uničenje proizvodov toženca, izdelanih na podlagi izkoriščenja patentov. Tožnik uveljavlja pravico do nadomestila oziroma do spremembe višine nadomestila glede na že sklenjeno Pogodbo med pravdnima strankama 14. 2. 2006, v skladu z veljavnim Zakonom o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja, Pravilnikom o nagradah za inovacije in na osnovi posredovanja Poravnalnega sveta Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: Pogodba, A5). Sodišče je svojo odločitev oprlo na 33. člen Zakona o izumih iz delovnega razmerja (ZPILDR), po katerem je za spore med delavcem in delodajalcem o pravicah in obveznostih iz tega zakona pristojno delovno sodišče. V skladu z d točko prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je delovno sodišče med drugim pristojno v individualnih delovnih sporih o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja.

2. Tožnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in je smiselno uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena ZPP. Skliceval se je na 121. člen Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) in na izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani v skladu s 6. (sedaj prav 4.) točko 101. člena Zakona o sodiščih (ZS). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in smiselno izpodbijani sklep spremeni, tako da je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno za odločitev o stvarni pristojnosti je kompetenčno dejansko stanje, ki ga lahko sodišče prve stopnje ugotovi na podlagi trditev tožnika ter predloženih dokazil. Tožnik je imetnik patentov številka 20751 in 20752 (A1 in A2, 2. 7. 2002). Iz dopolnitve tožbe in priloge A 11 ter A 12 izhaja, da tožnik kot dajalec licence zahteva od toženca kot pridobitelja licence sklenitev licenčnih pogodb za patent št. SI-20752 z nazivom: RFM kondenzator razreda X v sušilnih in pomivalnih strojih ter za patent št. SI-20751 z nazivom pralni stroj z avtotransformatorjem za ameriški in kanadski trg. V točki č drugega člena licenčnih pogodb, katerih sklenitev zahteva tožnik je razvidno, da se tožnik sklicuje na podpisano Pogodbo med pravdnima strankama 14. 2. 2006. Izumi, ki so bili zaščiteni s patentom, so nastali v času delovnega razmerja tožnika pri tožencu in gre za neposredne službene izume (1. člen Pogodbe). Iz 4. člena tožbenega zahtevka izhaja, da naj se licenčna pogodba za dva tožnikova patenta sklene za obdobje od 5. 11. 2001 do 5. 11. 2006.1 Tako iz zahtevka tožnika (A11 in A12) kot iz priloženega dopisa toženca tožniku z dne 12. 1. 2016 (A 8) je razvidno, da je bistvena zahteva tožnika, da je zaradi spremenjenih okoliščin treba skleniti novi licenčni pogodbi, glede na predlagano časovno obdobje njune veljavnosti pa revidirati Pogodbo z dne 14. 2. 2006. 5. Iz povzetega kompetenčnega dejanskega stanja izhaja, da tožnik v tem sporu uveljavlja pravice, ki jih ima zoper nekdanjega delodajalca. Iz doslej znanega torej več dejstev kaže na to, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri tožencu, za spore med delavcem in delodajalcem v zvezi z izumi, tehničnimi izboljšavami, novimi oblikami teles in risbami je, ko je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi 33. člena ZPILDR in d točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. Tožnik kot imetnik patenta po vsebini uveljavlja spremembo Pogodbe, ki jo je podpisal 7. 2. 2006. Tožnik se je skliceval na sodno prakso,2 ki pa se ne prilega dejanskemu stanju zatrjevanemu v tem postopku. V navedeni odločbi VS RS je bilo bistveno, da je tožnik uveljavljal prepoved delodajalcu uporabljati stroj, izdelan po tožnikovem načrtu, ki je bil zavarovan s podaljšanim patentom, tožnik je uveljavljal pravico iz patenta. V tem primeru, se je VS RS oprlo na določbe ZIL in 6. točko drugega odstavka 101. člena ZS, česar pa v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.

6. Po posebni določbi drugega odstavka 103. člena ZS je za odločanje v sporih o pravicah intelektualne lastnine na prvi stopnji sicer krajevno izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, razen za spore med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami, risbami in tehničnimi izboljšavami. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ker ni sprejelo svoje stvarne pristojnosti, zmotno uporabilo ZS.

7. Na drugačno stališče pritožbenega sodišča ne more vplivati niti pravna narava obligacijskopravnega zahtevka na sklenitev pogodbe, ker je bilo treba najprej odgovoriti na vprašanje, po katerih specialnih določbah, ki urejajo pristojnost sodišč, za razliko od splošnih določb o pristojnosti, je treba opredeliti uveljavljani tožnikov tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da naj v tem sporu odloča specializirano sodišče. Le za primerjavo se je sodišče prve stopnje sklicevalo na primer iz sodne prakse,3 kjer je bila vložena tožba na plačilo odškodnine, ki naj bi nastala tožniku, ker je toženka onemogočila patentno zaščito in ker je izum, katerega soavtor je bil tožnik uporabljala v komercialne namene. V navedeni zadevi je odločalo specializirano delovno in socialno sodišče. Zato ne more biti edini kriterij za določitev stvarne pristojnosti sodišča, ali se tožbeni zahtevek dotika materialnopravne podlage, ki je matično urejena v Obligacijskem zakoniku in v ZIL-1. 8. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Glede na pojasnjeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni in tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa, ni prišlo do nobenih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. O pritožbi je odločila sodnica posameznica (prvi odstavek 366. a člena ZPP).

1 Tožnik sam navaja, da je patent prenehal veljati 5. 11. 2006 (e. točka 2. člena predlagane Licenčne pogodbe). 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS VIII R 50/2000, 5. 12. 2000. 3 Glej sklep VS RS VIII R 9/2012, 13. 6. 2012.