Jedro

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da Urad pri primerjavi konkurenčnih znakov vizualnih elementov sploh ni upošteval. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Urad ugotovil, da vizualne razlike sicer obstojajo (grafični elementi prijavljenega znaka), toda pomenska in fonetična identičnost dominantnega dela nadvladata do te mere, da sta si znaka zamenljivo podobna. Prav tako se sodišče strinja s presojo podobnosti blaga, ki se nanaša na razred 30 (glede razreda 29 in 32 je blago identično), in z zaključkom Urada, da je blago prijavitelja podobno blagu vložnika ugovora.

Urad je pravilno zaključil, da vložena tožba po 116. in 119. členu ZIL-1, ki temelji na dejanski podlagi slabovernosti imetnika ugovarjane znamke oziroma na njegovi neupravičenosti do znamke, ni predhodno vprašanje v postopku priznanja znamke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: Urad)zavrnil prijavo znamke „LIVADA“, v sliki št. Z-200671601 z dne 19. 10. 2006. V obrazložitvi Urad navaja, da je dne 31. 12. 2006 v uradnem glasilu urada št. 2006/6 objavil prijavo znamke št. Z-200671601 za blago, po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK), razvrščeno v razrede 29, 30 in 32 NK. Dne 5. 3. 2007, torej v roku treh mesecev, je A., d.d., Hrvaška, ki ga zastopa B. d.o.o., vložil ugovor zoper registracijo znamke. Navedel je, da je imetnik prej registrirane znamke LIVADA, št. 200570379, za blago iz razredov 29 in 32 NK. Predlagal je, da Urad na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena zakona zavrne registracijo znamke v celoti. Urad je o vloženem ugovoru obvestil prijavitelja, ki v odgovoru navaja, da so trditve vložnika ugovora nesprejemljive, saj prijavljena znamka vključuje slikovne elemente, medtem ko je znamka vložnika ugovora sestavljena zgolj iz besede Livada. Navaja tudi, da je njegova znamka znana v Republiki Sloveniji kot znamka za sire in da sir pod to znamko trži že 30 let. Urad je preveril utemeljenost navedb v ugovoru in ugotovil, da je ugovor utemeljen in da Urad ne more registrirati znamke za prijavljeno blago iz razredov 29, 30 in 32 NK. Urad se sklicuje na točko b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1) in navaja, da se podobnost znamk ugotavlja na osnovi enakosti ali podobnosti blaga ali storitev in enakosti ali podobnosti znamk. Znamki sta si podobni, v kolikor sta izpolnjena oba pogoja. Za zavrnitev znamke po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 mora biti istočasno izpolnjen pogoj enakosti ali podobnosti znamk in pogoj enakosti ali podobnosti blaga. Pri presoji podobnosti znamk se uporablja načelo celovite presoje, po katerem se podobnost ocenjuje glede na znamko v celoti, ob upoštevanju najbolj dominantnega dela, če ga je mogoče določiti. Glede dominantnih delov primerjanih znakov je Urad ugotovil, da je pri znamki vložnika ugovora dominantni del besedilo LIVADA, saj drugih elementov ne vsebuje, pri prijavljeni znamki pa meni, da je dominantni del tudi besedilo, in sicer LIVADA. Pri kombiniranih znakih je namreč običajno besedni del tisti del, ki opravlja razlikovalno funkcijo, saj znamka dobi „ime“ glede na besedilo. Urad je vizualno, fonetično ter pomensko primerjal izpodbijano znamko z znamko vložnika ugovora. Urad je vizualno lahko primerjal le črke znamk, saj znamka vložnika ugovora ne vsebuje nobenih drugih elementov, kot so na primer barve, posebna tipografija, slike, figurativni elementi. Dominantna dela obeh znakov sta enaka, zato obstoja verjetnost, da bo povprečni potrošnik zmotno menil, da gre za istega proizvajalca, za enak vir, to pa lahko povzroči zmedo v javnosti. Vizualne razlike sicer obstojajo (grafični elementi prijavljenega znaka), toda pomenska in fonetična identičnost dominantnega dela nadvlada do te mere, da sta si znaka zamenljivo podobna. Fonetična primerjava znakov tudi pokaže veliko podobnost oziroma identičnost. Malo je verjetnosti, da bi povprečni potrošnik zanemaril izgovorjave besednega dela (livada) in znamko izgovoril kot „marjetice“ ali „travnik“. Pomensko gledano sta si znaka v svojem dominantnem delu popolnoma identična. Tudi če upoštevamo podobo travnika in marjetic, se pomen bistveno ne spremeni, saj podoba travnika z marjeticami lahko spominja na livado. Glede primerjave blaga znamk Urad ugotavlja podobnost blaga na podlagi kriterijev kot so npr. kraj proizvodnje in prodaje, sestavine, namen proizvodov, povezanost proizvodov, potrošniki, tržni kanali, gospodarska panoga, komplementarnost in konkurenčnost blaga, ipd. Blago je podobno, če najdemo skupne lastnosti po več kriterijih istočasno. Znamka vložnika ugovora je registrirana za naslednje blago: - 29: meso, ribe, perutnina in divjačina; mesni ekstrakti; konzervirano, sušeno in kuhano sadje in zelenjava; hladetine (želeji), marmelade, kompoti; jajca, mleko in mlečni izdelki; jedilna olja in masti; - 32: pivo; mineralne in gazirane vode ter ostale brezalkoholne pijače; sadni napitki in sadni sokovi; sirupi in ostali pripravki za pripravo napitkov. Prijavljena znamka ima naslednje blago: -29: mleko in mlečni izdelki; -30: kava, čaj, kakao, sladoled; -32: brezalkoholne pijače. Blago prijavitelja in vložnika ugovora se popolnoma prekriva v delu: mleko in mlečni izdelki in brezalkoholne pijače. Preostalo blago prijavitelja pa je podobno blagu vložnika ugovora, in sicer: „kava, čaj in kakav“ so podobni blagu „brezalkoholne pijače“ in „pripravki za pripravo napitkov“, ker gre za enak ali podoben namen. Kava, čaj in kakav sodijo med brezalkoholne pijače, če pa gre za obliko v surovem stanju, lahko služi kot pripravek ali dodatek za pripravo brezalkoholnih pijač. Kraj izdelave in kraj prodaje primerjanega blaga je enako, primerjano blago lahko proizvaja oziroma izdeluje ista tovarna, prodaja se lahko v enakih trgovinah, na bližnjih policah. „Sladoled“ prijavitelja je proizvod, ki je podoben blagu „mlečni izdelki“ vložnika ugovora. Čeprav je sladoled vrsta sladice, poobedka, vseeno sodi v širšo kategorijo mlečnih izdelkov, saj je mleko ali drugi mlečni izdelek običajno sestavni del sladoleda. Primerjano blago se prodaja na oddelkih mlečnih izdelkov in je namenjeno prehranjevanju. Glede na navedeno se prijavljena znamka od znamke vložnika ugovora razlikuje le glede na grafične, slikovne elemente. Glede na to, da je preostali del znamke (LIVADA) enak, je prijavljeno znamko, v celoti gledano, težko ločevati od znamke vložnika ugovora. To pa lahko povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku in s tem bo povzročena tudi zmeda v javnosti. S tem pa so izpolnjeni pogoji iz točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Prijavitelj v svojem odgovoru poudarja ugled svoje znamke LIVADA in da proizvode s to znamko trži že 30 let. Vendar v postopku ugovora zoper registracijo kasnejše znamke, ki je enaka ali podobna starejši znamki, sme Urad upoštevati le določbe zakona, ki se nanašajo na postopek ugovora, predvsem pa določbo drugega odstavka 44. člena ZIL-1, ki določa prejšnje pravice, te pa so osnova za vložitev ugovora. Glede na to določbo je nesporno dejstvo, da ima vložnik ugovora prej prijavljeno in prej registrirano znamko. Navedbe prijavitelja o ugledu njegove (kasnejše) prijave pa so v tem sporu irelevantne. Zato Urad opozarja prijavitelja na določbe sodnega varstva iz zakona, in sicer na določbe 116. člena ZIL-1, po kateri „pravne ali fizične osebe lahko s tožbo zahtevajo od pristojnega sodišča (Okrožno sodišče v Ljubljani), da ugotovi, da je znak, ki ga uporabljajo v gospodarskem prometu..., enak ali podoben registrirani znamki, ki jo uporablja kdo drug..., in da je bil ta znak splošno znan kot oznaka... fizične ali pravne osebe še preden je toženec prijavil znamko, kot tudi da sodišče s svojo odločbo razglasi tožnika za imetnika znamke“. Urad je zato ugotovil, da je ugovor utemeljen in da znamke glede na b) točko prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ne sme registrirati, zaradi česar je dne 3. 1. 2008 pozval prijavitelja, naj se v določenem roku izjasni glede razlogov, zaradi katerih znamke ni mogoče registrirati. Prijavitelj je predlagal prekinitev postopka zaradi vložitve tožbe zaradi izpodbijanja pravice do znamke po 116. členu ZIL-1 in tožbe za izbris znamke po 119. členu ZIL-1. Urad je s sklepom z dne 21. 10. 2008 ugotovil, da tožba zaradi izpodbijanja pravice do znamke po 116. členu ZIL-1 oziroma tožba za izbris znamke po 119. členu ZIL-1 ni predhodno vprašanje, brez katerega ni mogoče odločiti o upravni stvari, tj. o registraciji druge znamke, saj oboje namreč učinkuje ex nunc, za naprej in da bo zato nadaljeval postopek. Glede na navedeno se prijava znamke zavrne.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila odločba izdana zoper nepravilno osebo, namreč „C. d.d.“ Ne more iti zgolj za pravopisno napako, saj tudi sedež osebe ni naveden, navedena je le ulica. Tožnica ta oseba ni in že zato bi bilo potrebno odločbo razveljaviti (pravilno: odpraviti) ter vrniti v popravo Uradu. Podrejeno vlaga tožeča stranka tožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Urad je bistveno kršil določbe upravnega postopka s svojim sklepom o nadaljevanju postopka z dne 21. 10. 2008. Zoper ta sklep ni mogoče vložiti tožbe in se lahko izpodbija le v postopku zoper glavno stvar. Iz previdnosti tožeča stranka ugovarja zoper ta sklep tako v postopku zoper glavno stvar, kot v ločenem upravnem sporu, iz naslova ekonomičnosti pa hkrati vlaga obe tožbi z isto vlogo. V konkretni zadevi je tožeča stranka pravočasno obvestila Urad, da se zoper vložnico ugovora pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi postopek zaradi izpodbijanja pravice do znamke po 116. členu ZIL-1 in na izbris znamke po 119. členu ZIL-1, kot tudi, da bo morebitna ugodna rešitev tožbe imela za zadevo učinek ex-tunc. Urad je v citiranem sklepu ugotovil, da omenjena tožba ni predhodno vprašanje, brez katerega ni mogoče odločiti o upravni stvari, saj naj bi morebitna sodba učinkovala ex-nunc. Urad sicer ni obrazložil svojega stališča. Navedeno stališče pa je tudi sicer napačno iz več razlogov. V nasprotju z načelom pravne varnosti in pravne države je upoštevanje pravic, do katerih je prišel imetnik v slabi veri. Tožba po točki a) prvega odstavka 119. člena ZIL-1 namenjena prav situacijam, ko lahko tožeča stranka uveljavlja razloge iz naslova slabe vere. V konkretnem primeru gre prav za tak primer, saj je vložnica ugovora prijavila in registrirala starejšo pravico, vedoč, da ta, isti znak, že uporablja tožeča stranka, saj je z njo celo poslovno sodelovala. Vse to je predmet pravdnega postopka. V primeru, da bo znamka izbrisana, se ne more šteti, da bo imel takšen izbris učinek ex-nunc. Izbrisana znamka nima več nobenega učinka, šteje se, da nikoli ni bila niti prijavljena, niti registrirana, zaradi česar so posledice take sodbe ex tunc. Prav tako je tožba po 116. členu tipična tožba, katere sodba učinkuje ex tunc. V primeru za tožečo stranko uspešnega izida postopka po 116. členu bo sama postala imetnica znamke. Štelo se bo, da je tožeča stranka imetnica znamke od same prijave znamke naprej. Po mnenju tožeče stranke bi Urad moral prekiniti upravni postopek do dokončanja sodnih postopkov. Tako pa je Urad prikrajšal tožečo stranko za pravico do znamke, pa se prav lahko izkaže, da je ugovor zavarovan na pravici, ki v trenutku vložitve ugovora ni ali ne bi smela obstajati. To je še toliko bolj res, ker je Urad sam tožečo stranko opozoril na možnost vložitve tožbe po 116. členu. Tožeča stranka meni, da Urad ni upošteval sodne in upravne prakse Urada za usklajevanje notranjega trga, pa bi jo, glede na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 1201/05, moral upoštevati. Ne gre prezreti, da je Urad sam zapisal, da „beseda livada ima po mnenju Urada vse prej navedene lastnosti in je zato lahko dominantni del znamke“. Urad torej ni ugotovil, da bi bila „livada“ dominantni del, temveč je le določil možnost, da bi se to lahko zgodilo. V primeru primerjave slikovnih znamk in znamk v besedi pa praksa Urada za usklajevanje notranjega trga zahteva, da je primerjani del dominanten. Kolikor temu ni tako, je potrebno ugovor zavrniti. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na primere prizivnega senata Urada za usklajevanje notranjega trga. Nadalje navaja, da bo prijavljeno znamko povprečni potrošnik prepoznal po značilni polkrožni razporeditvi in po zeleni barvi. Besedilo LIVADA bo povezal z blagom, namreč mlekom in siri, a prepoznal bo zank po drugih atributih. Ne gre namreč prezreti, da potrošnik kupuje blago na „dolžini roke“ in da so vizualni elementi tipično tisti, po katerih bo v samopostrežni trgovini ločil en sir od drugega. Urad priznava, da vizualnih elementov sploh ni upošteval, saj je zapisal, da je vizualno lahko primerjal le črke znamk. Sodna praksa Upravnega sodišča pa je, da je potrebno primerjati znamke kot celoto, česar očitno Urad ni izvedel. Poleg tega je Urad neprepričljiv, ko navaja, da so kava, čaj in kakav podobni brezalkoholnim pijačam. To ne drži. Ne gre niti za iste distribucijske kanale, niti enake marketinške pristope, prodajne poti, prodajna mesta, niti ne gre za iste potrošnike. Tudi „sladoledi niso podobni mleku in mlečnim izdelkom“. Predvsem gre za drugi razred Nicejske klasifikacije, poleg tega pa obstaja vrsta sladoledov, ki mleka sploh ne obsegajo (sadni sladoledi). Urad je ravnal tudi zoper sodno prakso. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 359/2000 z dne 25. 5. 2004 med drugim ugotovilo, da je v postopku ugovora potrebno ugotoviti, v čem je nova prijava različna od prejšnje in ne, v čem sta prijavi podobni. Kot bistven element razlikovalnosti je Vrhovno sodišče zahtevalo „svojstvenost“. Zato je Urad ravnal napak, ko se je zadovoljil le z analizo podobnosti. Urad bi moral zato ugotoviti, ali gre pri primerjanih konkurenčnih znakih za tako svojstvenost prijavljenega znaka, ki je povprečnemu potrošniku vidna na prvi pogled. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne Uradu v ponoven postopek. Podrejeno predlaga, da sodišče odpravi sklep Urada z dne 21. 10. 2008 in zadevo vrne Uradu v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora.

Urad v odgovoru na tožbo izpodbija tožbene navedbe in meni, da je odločil pravilno in zakonito. Glede navedb tožeče stranke o odločbi, izdani zoper nepravilno osebo, navaja, da je ugotovil, da je ob navedbi prijavitelja znamke v uvodu izpodbijane odločbe prišlo do pisne napake, zaradi česar je dne 17. 12. 2008 izdal sklep št. 31207/1601/2006-21 o popravi pisne napake. V zadevi je sporno, ali je Urad v postopku registracije znamke tožeče stranke zaradi vložene tožbe po 116. členu ZIL-1 pravilno zavrnil predlog za prekinitev postopka. Urad meni, da je pravilno zavrnil predlog tožeče stranke za prekinitev postopka. Tožba vložena po 116. členu ZIL-1, ki temelji na dejanski podlagi slabovernosti, ni predhodno vprašanje v postopku registracije znamke (pri tem se Urad sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS). Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na 119. člen ZIL-1 oziroma stališča tožeče stranke, da tožba po 119. členu ZIL-1 učinkuje za nazaj (ex tunc), se Urad prav tako sklicuje na sodbo Upravnega sodišča, iz katere izhaja, da bi lahko izbris iz registra imel pravne in dejanske učinke šele s pravnomočnostjo sodbe, torej ex nunc, kar pomeni za naprej. Kot odgovor na na tožbene ugovore o neupoštevanju sodne in upravne prakse OHIM se Urad sklicuje na odločbo Upravnega sodišča, v kateri je sodišče podalo mnenje, da se v nacionalnih postopkih registracije ni mogoče uspešno sklicevati na prakso OHIM, ker ta organ ni hierarhično nadrejen registracijskim organom držav članic, niti ni pristojen za nadzor nad odločitvami v postopkih po nacionalni zakonodaji. Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na določitev dominantnega dela znamke, Urad meni, da le ti ne držijo. Tožeča stanka navaja, da Urad ni ugotovil, da je beseda LIVADA dominantni del znamke, temveč je določil možnost, da bi se to lahko zgodilo. To enostavno ne drži. Urad je ugotovil, da je pri znamki vložnika ugovora dominantni del besedilo LIVADA, pri prijavljeni znamki pa meni, da je dominantni del tudi besedilo, in sicer LIVADA. Tožeča stranka navaja, da Urad ni upošteval vizualnih elementov, s tem, ko je zapisal, da je Urad vizualno lahko primerjal le črke znamk. Tudi ta trditev tožeče stranke ne drži. Urad je zapisal, da je pri vizualni analizi lahko primerjal le črke, in sicer zato, ker prejšnja znamka ne vsebuje grafičnih elementov, zato v vizualnem smislu ni imel s čim, razen s pomočjo črk, primerjati dve znamki. Glede vizualnih elementov se je Urad opredelil, ko je navedel, da vizualne razlike sicer obstojajo, vendar zaradi fonetične in pomenske identičnosti znakov, vizualni elementi prijavljenega znaka ne morejo nadvladati pomenske in fonetične enakosti znakov. Glede blaga, ki ga znamki pokrivata, je Urad v odločbi razložil, zakaj meni, da je blago „kava, čaj in kakav; sladoled“ podobno blagu vložnika ugovora. Tožeča stranka se s tem ne strinja, vendar ne razloži, zakaj. Omenja le, da gre za različne distribucijske kanale, prodajne poti in prodajna mesta, kar pa ne drži, zlati če upoštevamo, da se kava, čaj in kakav skoraj izključno konzumirajo kot brezalkoholni napitki in se praviloma uporabljajo za pripravo brezalkoholnih pijač. Taka tesna povezanost in komplementarnost pa imata za rezultat, če ne enake distribucijske kanale in prodajna mesta, pa vsaj zelo podobne kanale in prodajne poti. Sladoledi, ne glede na to, da so lahko tudi ne mlečni, pa imajo veliko lastnosti, ki so podobne lastnostim, ki jih imajo mlečni izdelki (kraj proizvodne je običajno enak, proizvajalci so enaki, mlečna industrija izdeluje pogosto tudi sladolede, kraj prodaje je enak-hladilniki, namen-običajno lahek, osvežilni prehrambeni obrok). Urad še poudarja, da je tudi v tem primeru potrebno upoštevati, da sta z vidika verjetnosti ustvarjanja zmede podobnost znamk in podobnost blaga/storitev soodvisni. Nižja stopnja podobnosti med blagom je lahko kompenzirana z visoko stopnjo podobnosti med znamkama. Gre za eno pomembnejših pravil, ki ga je postavilo Sodišče ES. Urad predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je bila izpodbijana odločba izdana zoper nepravilno osebo (C. d.d., … ulica št. ...), kar naj bi bil razlog za njeno razveljavitev (pravilno: odpravo). Urad je namreč s sklepom, št. 31207-1601/2006-21 z dne 17. 12. 2008, popravil v uvodu izpodbijane odločbe del, ki se nanaša na prijavitelja prijave tako, da se pravilno glasi C., d.d, … št. ..., D. Po določbi 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 102/04, 20/06, ZIL-1) točka b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstoja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Torej morata biti za preprečitev registracije znamke hkrati izpolnjena dva pogoja: podobnost oziroma enakost prijavljenega znaka in znaka registrirane znamke ter podobnost oziroma enakost blaga in storitev, na katere se prijavljeni znak in registrirana znamka nanašata.

Za podobne je v smislu citirane določbe potrebno šteti tiste znake, ki povprečnemu potrošniku ne omogočajo ločevati med blagom različnih proizvajalcev, s čimer bi bila izničena temeljna funkcija blagovnih znamk, to je razlikovati blago različnih proizvajalcev na trgu. Podobnost med znaki se po ustaljeni upravni in sodni praksi ugotavlja na podlagi metode celovite presoje, pri kateri se znaki med seboj primerjajo z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika.

V predmetni zadevi je sporno, ali med prijavljeno znamko tožeče stranke in predhodno znamko vložnika ugovora obstoja podobnost v smislu določb b) točke 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Urad je odločil, da navedena podobnost obstoja.

Sodišče se strinja z zaključki Urada, da sta si znaka prej registrirane znamke in znak prijavljene znamke tožeče stranke vizualno, fonetično in pomensko tako podobna, da obstaja verjetnost zmede v javnosti oziroma verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Urad je pri presoji podobnosti znakov pravilno presojal podobnost, s tem da je uporabil vizualno, fonetično in pomensko analizo. Prav tako je pravilno opravil primerjavo blaga, za katerega je ugotovil, da je identično v razredu 29 in 32 in podobno v razredu 30. Pravilen je tudi zaključek Urada, da v zadevi ne gre za predhodno vprašanje, zaradi katerega bi bilo potrebno postopek prekiniti.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedel Urad, zato se na navedene razloge Urada zgolj sklicuje in jih v obrazložitvi te sodbe ne ponavlja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa navaja: Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore tožeče stranke, da je Urad s sklepom o nadaljevanju postopka z dne 21. 10. 2008 bistveno kršil določbe upravnega postopka in da naj bi šlo v predmetni zadevi za predhodno vprašanje. Po določbi 1. odstavka 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) organ prekine postopek, če naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega organa. Za predhodno vprašanje v smislu določb ZUP gre, kadar je neka pravica, obveznost oziroma pravno razmerje sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v konkretni upravni stvari. Po presoji sodišča je Urad pravilno presodil, da vložena tožba po 116. členu ZIL-1 in 119. členu ZIL-1, ki temelji na dejanski podlagi slabovernosti imetnika ugovarjane znamke oziroma njegovi neupravičenosti do predmetne ugovarjane znamke, ni predhodno vprašanje v postopku priznanja znamke. Vprašanje dobre vere imetnika ugovarjene znamke in njegova upravičenost do navedene znamke ni del dejanskega stanu, na podlagi katerega Urad izda odločbo v zvezi s prijavo znamke z uporabo materialnih določb ZIL-1, zaradi česar so neutemeljeni vsi ugovori tožeče stranke, v katerih meni drugače. Ker je vložnik ugovora zoper prijavljeno znamko navajal svojo znamko, ki je po podatkih v spisih veljavno vpisana v register znamk, je Urad dolžan o njegovem ugovoru odločiti. S tožbo uveljavljena razveljavitev znamke zaradi slabe vere oziroma izbris iz registra pa bi lahko imela pravne in dejanske učinke šele s pravnomočnostjo sodbe (6. odstavek 119. člena ZIL-1), ex nunc, kar pomeni, za naprej. Navedeno tako pomeni, da predhodna znamka, ki je v konkretnem postopku ugovarjana znamka, do drugačne odločitve pristojnega pravdnega sodišča, velja.

Sodišče prav tako zavrača tožbene ugovore tožeče stranke, iz katerih izhaja, da Urad v predmetni zadevi ni pravilno opravil primerjave konkurenčnih znakov, kot tudi, da ni pravilno opravil primerjave blaga. Tako zavrača tožbene ugovore, da Urad ni ugotovil, da bi bila „livada“ dominantni del. Urad je namreč ugotovil, da je pri znamki vložnika ugovora dominantni del besedilo LIVADA, pri prijavljeni znamki pa menil, da je dominantni del tudi besedilo, in sicer LIVADA. Prav tako sodišče zavrača tožbene ugovore, iz katerih izhaja, da Urad pri primerjavi konkurenčnih znakov vizualnih elementov sploh ni upošteval. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je Urad ugotovil, da vizualne razlike sicer obstojajo (grafični elementi prijavljenega znaka), toda pomenska in fonetična identičnost dominantnega dela nadvladata do te mere, da sta si znaka zamenljivo podobna. Po presoji sodišča je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na sodbo Vrhovnega sodišča (sodba I Up 359/200) ter zatrjevanje, da je predmetna odločitev v nasprotju s sodno prakso.

Prav tako se sodišče strinja s presojo podobnosti blaga, ki se nanaša na razred 30 (glede razreda 29 in 32 je blago identično) in z zaključkom Urada, da je blago prijavitelja podobno blagu vložnika ugovora. Tako sodišče sprejema kot pravilen zaključek Urada, da je blago: „kava, čaj in kakav“ podobno blagu „brezalkoholne pijače“ in „pripravki za pripravo napitkov“. Tudi če ne gre za enake distribucijske kanale, enake prodajne poti, prodajna mesta in enake potrošnike, pa se sodišče strinja z Uradom, da gre vsaj za zelo podobne kanale in prodajne poti. Sodišče se tudi strinja z Uradom, da gre pri blagu prijavitelja: „sladoled“ za proizvod, ki je podoben blagu: „mlečni izdelki“ vložnika ugovora. Ne glede na to, da so sladoledi tudi ne mlečni, pa imajo veliko lastnosti, ki so podobne lastnostim, ki jih imajo mlečni izdelki (kraj proizvodnje je običajno enak, proizvajalci so enaki, mlečna industrija izdeluje pogosto tudi sladolede, kraj prodaje je enak-hladilniki, namen-običajno lahek, osvežilni prehrambeni obrok). Nižja stopnja podobnosti med blagom pa se lahko kompenzira z visoko stopnjo podobnosti med znamkama, kar je eno od pomembnejših pravil, ki ga je postavilo sodišče ES. Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na primere Urada za usklajevanje notranje trga.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba toženke pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Zahtevek za povrnitev stroškov tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.