Jedro

Disciplinski ukrep denarne kazni zaradi zamujanja na delo je zakonit, saj ni pravilno stališče tožnika, da mu ni mogoče očitati zamude pri prihodu na delo, ker tožena stranka nove razporeditve delovnega časa ni sprejela v soglasju s sindikatom.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožnikov zahtevek, ki se glasi: „1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 5. 8. 2009, s katerim je tožnik spoznan za odgovornega za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jo storil zavestno in namerno, ker je dne 18. 5. in 19. 5. 2009 zamudil na delo, se razveljavi.

2. Tožena stranke je dolžna tožniku izplačati odtegnjeni znesek denarne kazni 5 % bruto plače za mesec maj 2009 v višini 50,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.“ Tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v znesku 61,20 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.“ Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 35,16 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep tožene stranke opr. št. ... z dne 5. 8. 2009 o tožnikovi disciplinski odgovornosti (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne znesek 50,35 EUR in mu povrne stroške postopka v višini 585,77 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je velika večina delavcev in članov sindikata predlagala spremembo delovnega časa tako, da bi bil ta usklajen z vlakovnimi zvezami. Pobudo je podpisalo 11 od 12 članov sindikata A. in 8 od 11 članov sindikata B.. Tožena stranka je to pobudo sprejela. Sodišče prve stopnje je štelo, da ni bilo soglasja sindikata, ker je tožena stranka minimalno modificirala predlog delavcev in da zato tožnik ni kršil svojih obveznosti. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da ima sindikat na podlagi določbe četrtega odstavka 88. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP, Ur. l. RS, št. 95/2007) možnost zahtevati odločitev arbitraže v primeru neuskladitve razporedov dela. Sindikat postopka pred arbitražo ni zahteval, saj je z njo dejansko soglašal in z njo soglaša tudi sedaj. Za uveljavitev spremenjenega razporeda dela ni bilo nobenega zadržka, saj je bil sindikat z njim pravočasno seznanjen in od tožene stranke ni zahteval drugačnega razporeda. Morebitne nepravilnosti pri uveljavljanju delovnega razporeda bi lahko bile predmet kolektivnega spora, ne pa individualnega delovnega spora. Neutemeljeno je sklicevanje na splošna načela pogodbenega prava. Celo v primeru, če bi šlo za nasprotno ponudbo, je potrebno ugotoviti, da je bila ta sprejeta, saj se je po preteku časa od objave pričela izvajati. Nerazumljivo je sklicevanje na določbe prvega in drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tožnik je dobro vedel, da je bil spremenjeni razpored sprejet od vseh članov sindikata, z izjemo tožnika in še enega člana. Ravnanje tožnika ni bilo v skladu z njegovimi obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi, še zlasti, ker ni ukrenil ničesar, da razpored ne bi bil spremenjen na način, ki ga je določila tožena stranka ob upoštevanju vlakovnih zvez in delovnih obveznosti po pogodbah o zaposlitvi. Interes tožnika, ki se vozi na delo s svojim vozilom, ne more biti odločilen in ga ne opravičuje, da ne bi upošteval spremenjenega razporeda. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Nekonkretiziran je tudi pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali pa jih je ugotovilo zmotno. Nasprotno, tožena stranka v pritožbi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je velika večina delavcev in članov sindikata predlagala, da se delovni čas spremeni tako, da bo usklajen z vlakovnimi zvezami, čemur je tožena stranka sledila. Vse preostale pritožbene navedbe pa se nanašajo na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je disciplinski ukrep denarne kazni nezakonit, češ da tožniku ni mogoče očitati zamude pri prihodu na delo, ker tožena stranka nove razporeditve delovnega časa ni sprejela v soglasju s sindikatom. V individualnem delovnem sporu ni mogoče izpodbijati splošnega akta, kar razpored delovnega časa prav gotovo je. V kolikor so tožnik in sodelavci menili, da je splošni akt (razpored delovnega časa – priloga A/2) v nasprotju s kolektivno pogodbo, potem bi lahko v skladu s 47. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) sprožili kolektivni delovni spor iz točke c 6. člena ZDSS-1. Okoliščina, da tožena stranka pred spremembo razporeditve delovnega časa ni pridobila formalnega soglasja sindikata, ne pomeni, da tožniku zato enostavno ni bilo potrebno prihajati na delo v skladu z razporeditvijo delovnega časa. V skladu s prvim odstavkom 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) je osnovna dolžnost delavca, da vestno opravlja delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Navedeno pomeni, da je bil tožnik dolžan na delo prihajati v času, ki ga je določil delodajalec z razporeditvijo delovnega časa. S to razporeditvijo je določena tudi organizacija dela pri toženi stranki, ki je tožnik ni mogel kar enostavno samovoljno prirejati, glede na svoje interese. Nenazadnje tudi ni zanemarljiva okoliščina, na katero utemeljeno opozarja pritožba, da je do spremembe razporeditve delovnega časa prišlo na pobudo večine zaposlenih in večine članov sindikata, zato je razumljivo, da sindikat spremembi razporeditve delovnega časa ni nasprotoval in tudi ni sprožil arbitražnega postopka v zvezi s tem.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik 18. 5. 2009 in 19. 5. 2009 na delo prišel ob 6.50. uri, kar naj bi bilo sicer pravočasno glede na poprej veljavni razpored delovnega časa, ne pa tudi glede na nov razpored delovnega časa, ki je pričel veljati z 18. 5. 2009. V skladu s tem razporedom bi tožnik 18. 5. 2009 na delo moral priti ob 6.20. uri, 19. 5. 2009 pa ob 6.15. uri. Tožena stranka je dvakratno zamudo pri prihodu na delo utemeljeno štela za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz 2. alineje 6. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljevanju pravilnik). V skladu s citirano določbo se za druge kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja šteje zamujanje na delo in nedovoljeno zapuščanje dela oziroma nedovoljeno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa. Tožnik je s tem, da je dvakrat, zamudil na delo, izpolnil vse znake te kršitve, zato mu je tožena stranka zakonito izrekla disciplinsko sankcijo denarne kazni v višini 5 % njegove plače za čas enega meseca. V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 9. člena pravilnika se denarna kazen lahko izreče v višini do 15 % od delavčeve plače za čas od enega do treh mesecev. Izrečena denarna kazen je primerna teži kršitve in je znotraj predpisanega razpona.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev disciplinskega sklepa tožene stranke z dne 5. 8. 2009, zavrnilo pa je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku izplača odtegnjeni znesek denarne kazni. Zaradi takšne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh strank v tem postopku, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločitvi o stroških postopka. Tožnik z zahtevkom ni uspel, zato mora v skladu z načelom odgovornosti za uspeh toženi stranki povrniti njene utemeljeno priglašene stroške postopka. Ti znašajo 61,20 EUR (nagrada za postopek 22,10 EUR in ne priglašenih 39,60 EUR, nagrada za narok 20,40 EUR, pavšal po tar. št. 6002 8,50 EUR, 20 % DDV 10,20 EUR). Pritožbeno sodišče je kot vrednost tega spora upoštevalo vtoževani znesek 50,35 EUR. Nagrade za narok pritožbeno sodišče ni priznalo za vsak narok posebej, temveč le v enkratnem znesku. Prav tako ni priznalo stroškov kilometrine pooblaščenca tožene stranke. Tožena stranka si pooblaščenca lahko izbere tudi izven sedeža sodišča, vendar nasprotna stranka ni dolžna nositi višjih stroškov, ki zaradi tega nastanejo.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, dolžan povrniti utemeljeno priglašene pritožbene stroške. Ti znašajo 35,16 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 27,20 EUR, materialni stroški 1,10 EUR, 20 % DDV 5,86 EUR). S pritožbo je uspela tožena stranka in ne tožnik, zato tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Razen tega pa stroškov odgovora na pritožbo niti ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.