Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bil tožnik doslej obravnavan s strani bolgarske policije, nato pa še s strani hrvaške, pri čemer je tako v Bolgariji kot na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in v nobeni od njih ni počakal, temveč je obe državi zapustil, še preden se je zaključil uradni postopek odločanja o njegovi prošnji. Pravilno je sklepala, da lahko utemeljeno pričakuje, da bo enako storil v Sloveniji, razen tega pa je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot ciljno državo navedel Italijo, na zapisniku o omejitvi gibanja pa povedal, da če ga ne bi prijela slovenska policija, bi nadaljeval pot v Italijo.

Glede tožbenih navedb, kjer tožnik pojasnjuje, da je imel upravičen razlog, da v Bolgariji ni počakal na rešitev njegove prošnje za mednarodno zaščito, pa sodišče pojasnjuje, da tudi če se izhaja iz stališča, da je imel za to upravičen razlog in tudi če se izhaja iz stališča, da je imel tam tako slabe izkušnje, kot jih opisuje, pa so podane druge okoliščine, zaradi katerih je tožena stranka utemeljeno sklepala, da obstaja znatna nevarnost, da bi lahko pobegnil. Tudi če bi bili v zakonu predvideni manj prisilni ukrepi, bi v konkretnem primeru še vedno obstajali razlogi za omejitev gibanja, saj je tožnik med drugim podal prošnjo za azil na Hrvaškem, pa ni počakal na odločitev, ciljna država mu je bila Italija, razen tega pa je še navedel, da niti na Hrvaškem niti v Sloveniji ne bi prosil za azil, če ga ne bi dobili policisti. Vse navedene okoliščine kažejo na znatno nevarnost, da bi lahko tožnik pobegnil, zato po presoji sodišča tožena stranka ni mogla odločiti drugače, kot da je odredila ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce, pa četudi bi obstajale milejše oblike izvajanja ukrepa omejitve gibanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III). Odredila je tudi, da se tožnik pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 17. 1. 2019 od 15.00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljen najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V nadaljevanju obrazložitve povzema, kaj izhaja iz policijske depeše. Nadalje navaja, da je tožnik ob podaji prošnje povedal, da je pred dvema letoma zapustil Pakistan, da je ves čas potoval ilegalno in da je za mednarodno zaščito zaprosil v Bolgariji in Hrvaški, kot ciljno državo pa je navedel Italijo. Nadalje povzema, kaj je povedal glede razlogov za zapustitev izvorne države. Ko mu je bil ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na Center za tujce, je povedal, da je tako v Bolgariji kot na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Bolgarijo je zapustil, ker je bil v kampu zelo strog režim in hrana je bila slaba. Tja se ne želi vrniti. Policisti so ga dvakrat pretepli in ga vrnili v Turčijo, tretjič pa so ga pretepli in ga odpeljali v kamp. Hrvaško je zapustil zato, ker se je pogovarjal z migranti, ki niso dobili odobrene prošnje in je začel premišljevati, da tudi on ne bo dobil zaščite in je zato po 20 dneh zapustil Hrvaško. Na Hrvaškem in v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija, ampak bi nadaljeval pot v Italijo. Nikakor pa se ne želi vrniti v Bolgarijo.

3. Tožena stranka je pristojnim migracijskim organom Bolgarije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika. Pri svoji odločitvi o pridržanju se sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Tožnik je bil doslej obravnavan s strani bolgarske policije, nato pa še s strani hrvaške, pri čemer je v obeh državah zaprosil za mednarodno zaščito in v nobeni od njih ni počakal, temveč je obe državi zapustil, še preden se je zaključil uradni postopek odločanja o njegovi prošnji. Iz tega razloga lahko tožena stranka utemeljeno pričakuje, da bo enako storil v Sloveniji in je zato tožnik begosumen. Pomembno je tudi dejstvo, da se v Bolgarijo nikakor ne želi vrniti, razen tega je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot ciljno državo navedel Italijo in na zapisniku o omejitvi gibanja povedal, da če ga ne bi prijela slovenska policija, bi nadaljeval pot v Italijo. Na podlagi navedenega je tožena stranka prepričana, da je Slovenija za tožnika zgolj tranzitna država in bi jo tako, kot je storil že v Bolgariji in Hrvaški, zapustil še pred odločitvijo pristojnega organa o njegovi prošnji. Navedena dejstva ustrezajo tudi relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku, kar je okoliščina za nevarnost pobega iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). S tem, ko je nezakonito prehajal državne meje, v Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Če mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi samovoljno zapustil Azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka, to je predajo pristojni državi članici. S pridržanjem na prostore Centra za tujce pa je mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bil primeren. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega.

4. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ne pojasni, na katero pravno podlago opira svojo omejitev gibanja tožniku. Trditev, da je ukrep omejitve gibanja omejen na prostore Centra za tujce, ker ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, je pavšalna in nekonkretizirana. Poleg tega je tožnik navedel, zakaj je odšel iz Bolgarije in Hrvaške. Razmere v Bolgariji so bile zelo slabe, na Hrvaškem pa ni počakal zato, ker so drugi migranti to svetovali in da azila tam ne bo dobil. Drugi so svetovali in predlagali, da naj ne čaka, saj mu azil ne bo odobren. Tožnik je celoten postopek izpovedoval vse verodostojno in ni spreminjal svoje izpovedi. Resnicoljubno je povedal, da je njegova ciljna država Italija. Hkrati je v postopku povedal, da bo v Sloveniji počakal na odločitev in da nima namena oditi iz Slovenije. Tožena stranka se ni opredelila do tega, da je iz Bolgarije odšel, ker so bile razmere izredno slabe in je bil večkrat pretepen. Iz Hrvaške je odšel, ker je splošno znano dejstvo, da Hrvaška azila ne podeljuje. V nadaljevanju opisuje razmere v Bolgariji. Nadalje navaja, zakaj je zapustil izvorno državo Pakistan. Navaja tudi, da v sodbi Vrhovnega sodišča RS št. I Up 26/2016 nista upoštevani dve sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). S tem v zvezi omenja zadevi Abdolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v. Turkey. V zadevi Sodišča EU C 528/15 Al Chodor je navedeno, da morajo države članice v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito. Navedeno je tudi, da pomeni pridržanje prosilca resen poseg v njegovo pravico do svobode, za katere je določeno spoštovanje strogih jamstev. Vrhovno sodišče RS pa je v zadevi I Up 26/2016 omejilo uporabo 68. člena ZTuj-2 na samo tri alineje. V Sloveniji ni pravne podlage za omejitev gibanja. Razen tega je Vrhovno sodišče RS spoznalo občutljivost obravnavanega vprašanja in je v zadevi opr. št. X DoR 7/2018 dovolilo revizijo glede vprašanja, ali je zaradi nevarnosti pobega dopustno pridržati prosilca za mednarodno zaščito na podlagi objektivnih kriterijev 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnik ni begosumen, želel je ostati v Sloveniji in zaprositi za azil. Razen tega pridržanje v Centru za tujce pomeni odvzem prostosti prosilcem za azil. Le-ta ni dopusten že v skladu z 19. členom Ustave RS. Zakonodajalec je uredil tudi manj prisilno sredstvo in sicer pridržanje na območju Azilnega doma. Ker pa noben drug od možnih manj prisilnih ukrepov ni urejen, tožena stranka niti ne more izvajati tega ukrepa v primerih, ko ni povsem očitno, da je tožeča stranka znatno begosumna in takšen je obravnavani primer tožnika. Argumentacija tožene stranke, zakaj je tožniku izrekla strožji ukrep omejitve gibanja, je pavšalna in pomanjkljiva. Razlogi za strožji ukrep so izključno na strani tožene stranke. Pri omejitvi gibanja v Centru za tujce gre za poseg v osebno svobodo. Tožnik še ni bil nikoli kaznovan niti ga ne iščejo drugi organi, ne policija niti organi v državi njegovega izvora. Nadalje podrobneje pojasnjuje, zakaj je Center za tujce inštitucija zaprtega tipa. Režim v njem je podoben režimu v zaporih. Ukrep pridržanja na območju Centra za tujce niti ne vzdrži strogega testa sorazmernosti. Poleg tega tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za izdajo sklepa, saj mu ni bila omogočena izjava glede razlogov za pridržanje. Niso mu bile niti podane vse informacije v zvezi z njegovim statusom. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ter zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, podrejeno pa predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek in tudi v tem primeru predlaga izdajo začasne odredbe tako, da se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve. S predložitvijo stroškovnika smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi izvrševanje ukrepa pridržanja povzročilo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce slabo počuti in je pod nenehnim stresom glede natančno določenega ritma aktivnosti, ponoči ne spi in je njegovo psihično stanje zelo slabo. Osebne svobode mu ne bo mogel povrniti nihče. Z izpodbijanim sklepom je tudi kršena pravica do osebne svobode. Kolikor bo s tožbo uspel, mora tožena stranka na podlagi 9. člena Recepcijske direktive po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem pridržanja.

6. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila. Na naroku 30. 1. 2019 je navedla, da tožbi nasprotuje in vztraja pri obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

7. Na naroku je pooblaščenka tožnika po opravljenem materialnoprocesnem vodstvu sodišča po 285. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pojasnila, da navkljub specificiranemu stroškovniku v tožbi, stroškovnega zahtevka, kot del tožbenega zahtevka, ne podaja. Glede na navedeno sodišče o stroških ni odločalo.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 30. 1. 2019 vpogledalo listinske priloge od A1 do A5, upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaslišalo tožnika.

10. Tožnik je na glavni obravnavi izpovedal smiselno v večjem delu enako kot v upravnem postopku. Iz njegove izpovedbe tako izhaja, da je bil pred organi v Sloveniji že obravnavan s strani migracijskih uradov v Bolgariji in na Hrvaškem, poleg tega pa tudi v Srbiji. Na izrecno vprašanje je povedal, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal tako v Bolgariji kot na Hrvaškem. V Bolgariji zato, ker so mu tako svetovali drugi, ki so bili z njim v kampu, na Hrvaškem pa se je za prošnjo odločil sam, čeprav je, kot je povedal, vse skupaj razumel zgolj kot neko dovoljenje za bivanje. V Srbiji so mu vzeli prstne odtise in osebne podatke, ne ve pa, ali je to že bila prošnja za mednarodno zaščito. Kot nadalje izhaja tako iz podatkov upravnega spisa kot zaslišanja pred sodiščem, se tožnik zlasti boji vrnitve v Bolgarijo, kar je tekom zaslišanja podrobneje pojasnjeval, zaradi česar se tudi v Centru za tujce v Postojni slabše počuti (slabše spi), medtem ko drugih pripomb na bivanje (razen, da gre na splošno za zaprti tip bivanja) ni imel. Prav tako slabih izkušenj ni imel na Hrvaškem, katero je zapustil le zato, ker je želel delati, od drugih pa je izvedel, da to na Hrvaškem ni mogoče. 11. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na drugi in tretji odstavek 28. člena Dublinske uredbe III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Dublinske uredbe III. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe III pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj drugih prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

12. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da obstaja razlog za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil tožnik doslej obravnavan s strani bolgarske policije, nato pa še s strani hrvaške, pri čemer je tako v Bolgariji kot na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in v nobeni od njih ni počakal, temveč je obe državi zapustil, še preden se je zaključil uradni postopek odločanja o njegovi prošnji. Pravilno je sklepala, da lahko utemeljeno pričakuje, da bo enako storil v Sloveniji, razen tega pa je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot ciljno državo navedel Italijo, na zapisniku o omejitvi gibanja pa povedal, da če ga ne bi prijela slovenska policija, bi nadaljeval pot v Italijo. Na podlagi navedenega je tožena stranka pravilno sklepala, da je Slovenija za tožnika zgolj tranzitna država in bi jo tako, kot je storil že prej, zapustil še pred odločitvijo pristojnega organa o njegovi prošnji. Pravilno je tudi ugotovila, da je s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

13. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka ne pojasni, na katero pravno podlago opira svojo izrečeno omejitev gibanja tožniku. V svojem sklepu je namreč citirala določilo drugega in tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III ter peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Torej je pravno podlago navedla, ravno tako jo je navedla tudi v povezavi s kriteriji, ki kažejo na nevarnost pobega iz 68. člena ZTuj-2. 14. Ravno tako se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da je trditev, da ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, pavšalna in nekonkretizirana. Tožena stranka je na strani 4 sklepa zelo natančno pojasnila, zakaj je ukrep omejitve gibanja v Azilnem domu neučinkovit s tem, ko je zelo natančno opisala sistem varovanja. Med drugim je navedla, da varnostnika na območju Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje Azilnega doma. Navedla je, da prosilec lahko zapusti območje tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Navedla je tudi, da se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje Azilnega doma samovoljno zapustila. Odločba je torej v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

15. Glede tožbenih navedb, kjer tožnik pojasnjuje, da je imel upravičen razlog, da v Bolgariji ni počakal na rešitev njegove prošnje za mednarodno zaščito, pa sodišče pojasnjuje, da tudi če se izhaja iz stališča, da je imel za to upravičen razlog in tudi če se izhaja iz stališča, da je imel tam tako slabe izkušnje, kot jih opisuje, pa so podane druge okoliščine, zaradi katerih je tožena stranka utemeljeno sklepala, da obstaja znatna nevarnost, da bi lahko pobegnil. Okoliščina, ki kaže na to, je tožnikova navedba, da je njegova ciljna država Italija, kot tudi to, da na Hrvaškem ni počakal na odločitev o njegovi prošnji. V zvezi s tem, ali je bila Italija njegova ciljna držav, je na naroku pojasnil, da večina Pakistancev odide v Italijo, sam pa da je dejal, da želi v katerokoli evropsko državo. Sodišče takšnemu pojasnilu tožnika ne sledi, saj je tožnik kot ciljno državo navedel Italijo tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 17. 1. 2019 kot tudi istega dne pri opravljenem razgovoru v zvezi s seznanitvijo s pridržanjem. V obeh primerih je imel tožnik pravno pomoč, saj je bil zastopan po pooblaščencu, razgovor pa je bil opravljen v prisotnosti tolmača za urdu jezik, zaradi česar sodišče ne dvomi v pravilnost zapisanih izjav tožnika. Glede dejstva, da na Hrvaškem ni počakal na odločitev o njegovi prošnji, tožnik sicer pravi, da so mu v zvezi s Hrvaško svetovali drugi, naj ne počaka na odločitev o prošnji, ker bo odločitev negativna, vendar pa po mnenju sodišča to ni upravičen razlog, saj se sodišče ne strinja s trditvijo, da naj bi bilo splošno znano dejstvo, da se na Hrvaškem azil ne podeljuje. Tako je tudi okoliščina, da na Hrvaškem ni počakal na odločitev o njegovi prošnji, tista, ki kaže na znatno nevarnost, da bi lahko pobegnil. Tožnik je na naroku pred sodiščem povedal, da mu je bilo ob prvem razgovoru celo izrecno rečeno, da na Hrvaškem počaka na zaključek postopka oziroma do drugega razgovora. Kljub temu, da je tožnik obenem povedal, da na Hrvaškem (kot tudi v Bolgariji) ni prejel brošure ali pravne pomoči oziroma drugih informacij v zvezi z mednarodno zaščito, pa je tudi povedal, da je bil ob prvem razgovoru prisoten tolmač, prošnjo za azil pa je podal sam. Sodišče tako utemeljeno sodi, da tožnik ni bil neuk glede obveznosti zlasti, da na odločitev počaka, vendar se je iz razloga, ker je želel delati, da bi zaslužil in s tem finančno pomagal svoji družini v Pakistanu, kar je sicer lahko človeško razumljivo, sam odločil, da pot nadaljuje ter na odločitev ne počaka. Nadaljnja okoliščina, ki kaže na nevarnost pobega pa je ta, da je v upravnem postopku tudi navedel, da tako na Hrvaškem kot tudi v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija, ampak bi nadaljeval pot v Italijo. Pred sodiščem je na izrecno vprašanje o tem sicer povedal, da je v Sloveniji imel namen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, vendar pa sodišče ne more mimo tega, da je obenem tudi povedal, da je policijo v Sloveniji poklicala tretja oseba, ki je tožnika videla na dvorišču pred tovarno, kjer je skupaj z drugimi prebežniki izstopil iz tovornjaka, na katerem so se skrivoma pripeljali iz Hrvaške. V kolikor bi bil namen tožnika resnično ta, da v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito, in ne, da pot nadaljuje preko Slovenije v drugo evropsko državo, bi sam prosil, da se policijo pokliče z namenom, da prosi za mednarodno zaščito. Vse navedene okoliščine pa, četudi se šteje, da je Bolgarijo upravičeno zapustil, kažejo na znatno nevarnost pobega. Kljub očitku, da se tožena stranka ni opredelila do njegovih navedb o izkušnjah v Bolgariji, pa to ni taka pomanjkljivost, da bi bilo zaradi tega potrebno sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje, saj je sodišče v tej sodbi že pojasnilo, da obstajajo številne druge okoliščine, zaradi katerih je tožena stranka lahko sklepala na znatno nevarnost pobega. Navedbe o tem, zakaj je zapustil Pakistan, pa v tem postopku niso relevantne, ker gre zgolj za presojo o tem, ali je sklep o pridržanju utemeljen ali ne.

16. Tožnik se v tožbi med drugim sklicuje tudi na stališča iz sodb ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji. Prav tako se sklicuje na sodbo Sodišča EU C-258/15 (Al Chodor). Glede na stališča iz teh sodb naj po mnenju tožnika ne bi smela tožena stranka odrediti sklepa o pridržanju. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje sledeče:

17. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi C 528/15 (Al Chodor) izhaja obveznost države članice, da mora v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Iz te dikcije torej nedvomno izhaja, da morajo biti kriteriji zapisani v zakonu ter da mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za objektivna merila. Po mnenju sodišča pravna podlaga iz ZTuj-2 izpolnjuje te kriterije. Gre namreč za kriterije, ki so zapisani v zakonu, ki ureja sorodno pravno področje tujcev (soroden postopek vračanja oziroma odstranitve tujca iz države). Iz tega razloga zgolj to, da kriteriji niso zapisani v zakonu, ki ureja odločanje o mednarodni zaščiti, ne zmanjšuje splošne obveznosti in predvidljivosti njihove uporabe, niti zahtevane kvalitete o objektivnosti teh kriterijev. S tem v zvezi sodišče pripominja še to, da tudi po izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor tako Vrhovno sodišče RS (na primer sklep X Ips 7/2017) kot tudi Upravno sodišče RS (npr. sodba in sklep I U 1080/2017, I U 2382/2017, I U 2743/2017, I U 2373/2017, I U 403/2018) v svoji prevladujoči praksi nista našli razlogov za spremembo stališč, ki izhajajo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Up 26/2016. Res je sicer, da je Vrhovno sodišče v sklepu št. X DoR 7/2018 z dne 7. 3. 2018 dovolilo revizijo glede vprašanja, ali je zaradi nevarnosti pobega (drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III) dopustno pridržati prosilca za mednarodno zaščito na podlagi objektivnih kriterijev iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki se nanaša na nesodelovanje v postopku. Vendar pa gre za sklep zgolj o tem, da se revizija dopusti, ni pa bilo še odločeno o sami reviziji. Iz navedenega razloga so še vedno relevantna stališča Vrhovnega sodišča RS iz prejšnjih njegovih odločitev.

18. Na drugačno presojo obstoja zakonite pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa ne vpliva niti sklicevanje na sodbi ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji. V navedenih zadevah namreč ne gre za primerljivo situacijo, saj je turška vlada v navedenih judikatih pridržanje opirala na pravne norme, ki se niso nanašale na pridržanje v zvezi z odstranitvijo iz države, temveč zgolj na regulacijo prebivališč za določene skupine tujcev (tisti, ki nimajo veljavnih potnih listin ali ne morejo biti deportirani).

19. Sodišče se torej glede na navedeno ne more strinjati s tožbeno navedbo, da se 68. člen ZTuj-2 pri mednarodni zaščiti naj sploh ne bi smel uporabiti. Vrhovno sodišče RS je namreč v zadevi št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da je mogoče uporabiti kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Dublinske uredbe III, to pa so najmanj kriterij po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Torej v Sloveniji obstaja pravna podlaga za izrek omejitve gibanja in se zato v določenih primerih prosilce za azil sme pridržati.

20. Res je, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Dublinske uredbe III, vendar je Vrhovno sodišče RS v sodbi št. Up 26/2016 zavzelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje oseb odgovorni državi članici upravičena izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Tudi če bi bili v zakonu predvideni manj prisilni ukrepi, bi v konkretnem primeru še vedno obstajali razlogi za omejitev gibanja, saj je tožnik med drugim podal prošnjo za azil na Hrvaškem, pa ni počakal na odločitev, ciljna država mu je bila Italija, razen tega pa je še navedel, da niti na Hrvaškem niti v Sloveniji ne bi prosil za azil, če ga ne bi dobili policisti. Vse navedene okoliščine kažejo na znatno nevarnost, da bi lahko tožnik pobegnil, zato po presoji sodišča tožena stranka ni mogla odločiti drugače, kot da je odredila ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce, pa četudi bi obstajale milejše oblike izvajanja ukrepa omejitve gibanja.

21. V zvezi s tožbenimi navedbami, da pomeni bivanje v Centru za tujce omejitev osebne svobode in da so podane nekatere omejitve, ki so v tožbi navedene, pa je sodišče že pojasnilo, da je tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS lahko poseg v osebno svobodo utemeljen in ima podlago v predpisih. Glede na navedeno se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka ne upošteva evropske in slovenske sodne prakse. Tudi če tožnik oziroma katerikoli prosilec za azil beži iz svoje države, ker naj bi bil v svoji matični državi preganjan, je lahko ukrep pridržanja še vedno mogoč, če so podane okoliščine, ki kažejo na to, da doslej ni počakal v nobeni državi, da bi bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Na pravilnost odločitve pa tudi ne vpliva tožbena navedba, da tožnik še nikoli ni bil zaprt in da ga ne iščejo drugi organi, saj je v konkretnem primeru Dublinska uredba III pravna podlaga za odreditev ukrepa pridržanja, če gre za za znatno nevarnost, da bi oseba pobegnila in če je tak ukrep sorazmeren, pri čemer ni nujno, da bi morala biti taka oseba že kdaj prej obsojena na odvzem prostosti. Sodišče sicer sprejema tožbene trditve, da so v Centru za tujce določene omejitve, vendar pa je že navedlo, da je tudi v skladu s stališči Vrhovnega sodišča RS dopusten poseg v osebno svobodo pod pogoji, ki jih določa Dublinska uredba III. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da pridržanje na prostore Centra za tujce ne zdrži strogega testa sorazmernosti. Ukrep omejitve gibanja na področje Centra za tujce je bil namreč nujen, saj je tožena stranka pojasnila, da omejitev gibanja v Azilnem domu ni možno učinkovito izvajati. V konkretnem primeru ne gre za ugotavljanje identitete, kot navaja v tožbi tožeča stranka, saj je bil ukrep pridržanja odrejen iz drugih razlogov. Za dosego zasledovanega cilja je navedeni ukrep tudi primeren, tožena stranka je v zadostni meri obrazložila, zakaj obstaja znatna nevarnost pobega in zakaj ni možno istega cilja doseči z drugimi sredstvi in glede na znatno nevarnost pobega je tudi ukrep proporcionalen, z milejšimi ukrepi pa ga tudi ni možno doseči, saj je v sklepu pojasnjeno, zakaj omejitev gibanja na območje Azilnega doma ni mogoča. Sklep je torej v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti.

22. Prav tako ni utemeljen tožbeni očitek, da je bila tožniku kršena pravica do zaslišanja stranke glede razlogov za pridržanje. Iz zapisnika z dne 17. 1. 2019 na strani 2 izhaja, da je tožena stranka tožnika vprašala poleg tega, ali želi, da se mu podrobneje pojasni razloge, zaradi katerih mu je bilo gibanje omejeno, tudi, ali želi še kaj dodati ali pojasniti v zvezi s slednjo odločitvijo. Tožnik je na navedeno odgovoril, da ne in da si ne želi, da se ga vrne v Bolgarijo. Ob tem pa je sodišče tožniku tudi v sodnem postopku na glavni obravnavi še enkrat omogočilo, da se izjasni, četudi je lahko v tožbi obsežno navedel, zakaj po njegovem mnenju ti razlogi niso utemeljeni.

23. Tožbene navedbe o tem, da tožniku niso bile posredovane informacije v zvezi z njegovim statusom prosilca za mednarodno zaščito, so lahko relevantne glede postopka odločanja o sami prošnji, medtem ko gre v tem postopku za presojo, ali je ukrep o pridržanju utemeljen. Ne glede na to, pa sodišče ugotavlja, da je sicer res, da tožnik brošur v jeziku Paštu ali Urdu ni prejel, ker v tem jeziku ne obstajajo, a je obenem potrdil, da je razumel ustno informiranje v zvezi z navedenim (druga stran prošnje za mednarodno zaščito z dne 17. 1. 2019).

24. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

25. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za zadržanje izvršitve sklepa, ki je časovno vezano le na čas do pravnomočne sodne odločbe.