Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s predlogi o poizvedbah o tem, katera vozila naj bi tožnik v času trajanja zakonske zveze dejansko kupil in nato prodal, skušala ugotavljati dejstva (ne pa jih dokazovati), zato je tak predlog utemeljeno zavrnilo, s čimer ni kršilo določil 227. in 228. člena ZPP.
Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem delu potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki po nasprotni tožbi A. A. plačilo 3.240 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 6. 2013 dalje do plačila, tožeči stranki po nasprotni tožbi B. A. V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo. O stroških je odločilo po tožbi in nasprotni tožbi ter naložilo toženi stranki B. A., da je dolžna povrniti tožeči stranki A. A. 1.246,76 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni. Tožeča stranka A. A. pa je dolžna v korist proračuna RS plačati 372,62 EUR, v roku 15 dni.
2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka po nasprotni tožbi. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obsega skupnega premoženja, višine prejete kupnine, nedovoljenega razpolaganja tožnika in neizročitve polovice kupnine toženki. Navaja, da toženka po opravljenih poizvedbah ni dobila zahtevanih podatkov pri zavarovalnici, v banki in pri posrednikih, zato je predlagala poizvedbe s strani sodišča, ki bi jih sodišče moralo opraviti. Sodišče brez utemeljenega razloga in obrazložitve teh dokazov ni izvedlo in posledično ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Ker je tožnik vozila na nedovoljen način odtujil, bi moralo sodišče ugotoviti višino prejete kupnine za vsa vozila. Sodišče bi moralo ugotoviti vsoto prodajnih cen, toženka pa je upravičena do polovice tega denarja. Sodišče je zmotno ugotovilo višino kupnin, časovno analizo nakupov in prodaj, višino stroškov za gospodinjstvo in višino neporabljenega denarja od prodanih vozil v času razveze. Kupnine, zapisane v pogodbah, se ne skladajo z dejansko prejetimi kupninami. Pri dražjih vozilih so bila večja odstopanja kot pri cenejših. Škoda Octavia ni bila prodana le za 7.000 EUR, ampak za 9.000 EUR. Priča C. C. je izpovedal, da je bilo plačano avtohiši 9.200 ali 9.300 EUR. Ni logično, da bi tožnik prejel le 7.000 EUR. Renauld Clio ni bil prodan le za 2.100 EUR, ampak za 3.000 EUR. Volkswagen Golf ni bil prodan le za 750 EUR, ampak za 4.000 EUR. Kupnina za Volkswagen Passat prav tako odstopa od dejanske cene. Pri kupnini za drug Volkswagen Passat pa so velika razhajanja po pogodbi in izpovedbah. Tožena stranka ocenjuje, da s strani sodišča ugotovljena kupnina v višini 1.300 EUR ni pravilna in bi morala biti višja, in sicer 5.000 EUR. Tudi kupnina za Volkswagen Caddy je ugotovljena prenizko in obstaja nasprotje med listinami in izpovedbami. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede Volkswagna Pola, Renault Megana in Lagune. Tožnik je obstoj in razpolaganje s temi vozili priznal. Sodišče bi zato moralo priznati kupnino 2.000 EUR za dva Volkswagna Polo in Renault Megane, za Renault Laguno pa 3.000 EUR, torej skupaj 9.000 EUR. Kupnine za prvih šest in enajsto vozilo so znašale 23.900 EUR po oceni sodišča, po oceni toženke pa 41.000 EUR. S kupninami 9.000 EUR za ostala štiri vozila bi znašale kupnine 32.900 EUR, po oceni toženke pa 50.000 EUR. Tudi časovna analiza nakupov in prodaj ni pravilna. Sodišče je brez utemeljenega razloga povezalo toženkin prevzem 25.000 EUR 24. 4. 2010 z nakupi in prodajo vozil. Ni pojasnjena ugotovitev, da sta stranki pred tem datumom kupili VW Passat in VW Caddy ter da je bilo prvo vozilo po tem datumu Škoda Octavia. Preračun nakupov in prodaj je popolnoma napačen, posledično je tudi končni znesek 11.300 EUR nepravilen.
Nepravilno je ugotovljena tudi višina stroškov za gospodinjstvo. Pravdni stranki sta imeli v zadnjem letu, zlasti od aprila 2010 dalje, ločeno gospodinjstvo in je vsak sam plačeval stroške hrane. Tožnikova ocena stroškov je pretirana in vključuje tudi hrano. Pravdni stranki sta delila le stroške položnic in še to le do decembra. Tožnik je na nedovoljen način razpolagal s skupnim premoženjem. Med strankama ni bilo dogovora o tem, da le tožnik upravlja in razpolaga s premoženjem. V sodbi ni razlogov glede zaključka, da je šlo za zaporedne nakupe vozil. V obrazložitvi sodbe je nasprotje med razlogi o izpovedbi toženke glede seznanitve in soglasja za prodajo vozil in vsebino zapisnika o izpovedbi toženke. Po začetku spora med pravdnima strankama toženka ni več soglašala z enostranskimi prodajami vozil. Sodišče predlaganih dokazov ni argumentirano zavrnilo niti na naroku za glavno obravnavo, kar je vidno na zapisniku. Toženka je imela težave z dokazovanjem, ker je tožnik, ki je razpolagal z vsemi listinami, skrival podatke in listine ter jih ni hotel predložiti. Edicijsko dolžnost strank in prič nalaga 227. in 228. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po 180. členu ZPP pa je upravljavec zbirke podatkov dolžan tožniku, ki izkaže pravni interes, posredovati podatke iz 180.a člena ZPP. Sodišče bi zato moralo ugoditi toženkinim dokaznim predlogom. Tožnik je v svoji izpovedbi in s predložitvijo nekaterih pogodb priznal obstoj in prodajo v nasprotni tožbi zatrjevanih vozil ter prejem kupnine zanje in da prejete kupnine ni izročil toženki. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je kršilo 214. člen ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Nepravilno je bilo odločeno tudi o stroških.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je v obrazložitvi podalo vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Razlogi so jasni in prepričljivi ter niso v nasprotju sami s seboj ne z izrekom in jih je moč preveriti. Prav tako v sodbi ni nasprotja med vsebino zapisnika o izvedbi dokaza in razlogi sodbe, kar zatrjuje pritožba. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
5. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je celostna, logična in prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano obrazložilo zavrnitev dokazov, predvsem zavrnitev dokazov s predlaganimi poizvedbami (primerjaj 8. točko obrazložitve). Zato pritožbeni očitki o neobrazloženosti zavrnitve dokazov niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom zavrnilo izvedbo dokazov že na naroku 17. 3. 2021, zoper sklep o zavrnitvi izvedbe dokazov pa je tožena stranka ugovarjala na samem naroku, zato ne more biti utemeljena pritožbena navedba, da naj sodišče predlaganih dokazov ne bi zavrnilo niti na naroku.
6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s predlogi o poizvedbah o tem, katera vozila naj bi tožnik v času trajanja zakonske zveze dejansko kupil in nato prodal, skušala ugotavljati dejstva (ne pa jih dokazovati), zato je tak predlog utemeljeno zavrnilo, s čimer ni kršilo določil 227. in 228. člena ZPP, kot navaja pritožba.
7. Pravdni stranki sta bivša zakonca, ki sta v času trajanja zakonske zveze (od 20. 2. 2002 do 21. 1. 2011) ustvarila skupno premoženje. Tožena stranka v nasprotni tožbi trdi, da je tožnik nezakonito razpolagal z vozili, ki so predstavljala njuno skupno premoženje ter jih je prodal brez njene vednosti, kupnino pa je v celoti zadržal zase. Z nasprotno tožbo zahteva polovico kupnine.
8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnik s spornimi vozili ni razpolagal samovoljno, niti brez soglasja toženke. Obe pravdni stranki sta izpovedali, da se je toženka s prodajami vozil strinjala. Iz toženkinega zaslišanja s 7. 10. 2015 izhaja, da je bila seznanjena z vsemi prodajami, je z njimi soglašala in bila navzoča (list. št. 114). Očitki, da je tožnik samovoljno in nedovoljeno razpolagal s skupnim premoženjem, so tako neutemeljeni. Pritožbene navedbe, da toženka ni soglašala s prodajami vozil, pa prav tako. Ob ugotovitvi, da so obravnavana vozila (razen treh) predstavljala skupno premoženje in predhodno ugotovljenih enakih deležih na njem, je ostalo odprto le še vprašanje, kakšen znesek od prejetih kupnin za vozila mora tožnik izplačati toženki.
9. Iz razlogov v 15. točki obrazložitve izhaja, zakaj je sodišče sledilo trditvi tožeče stranke, da je šlo za zaporedne nakupe. S prodajo vozila se je financiral nakup naslednjega vozila, višina denarnih sredstev po prodaji vozil pa ni predstavljala vsote prodajnih cen. Ne le, da je tako izpovedala sama toženka1, ampak gre za logično sklepanje upoštevaje premoženjsko stanje strank in ustroj njunega delovanja vrsto let. Pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov zato ni utemeljen.
10. Prvostopenjsko sodišče je ugotavljalo višine kupnin za posamezna prodana vozila na podlagi izvedenih dokazov, predvsem izpovedb in listin. Če tožena stranka z višino ugotovljene kupnine ni zadovoljna, to odločitvi prvostopenjskega sodišča ne odvzame vrednost. Tožena stranka v pritožbi posplošeno trdi, da je znašala kupnina za vsako prodano vozilo več kot je ugotovilo sodišče, kar ugotovitev sodišča o višini kupnine ne more ovreči. Za Škodo Octavio konkretno trdi, da je bila prodana za 9.000 EUR in ne za 7.000 EUR, kolikor je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Tudi ta pritožbena trditev ni utemeljena. Višina kupnine, ki jo je prejela avtohiša (9.200 ali 9.300 EUR) ne predstavlja tudi kupnine, ki je bila izročena tožniku, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz pogodbe o komisijski prodaji, je znašala kupnina 7.000 EUR, kolikor je ugotovilo sodišče prve stopnje.
11. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko neidentificiranih vozil2, glede katerih tožena stranka ni navedla identifikacijskih znakov (niti ne kdaj so bila kupljena in prodana), ni upoštevalo v obseg vozil, pridobljenih v času trajanja zakonske zveze, zaradi česar tudi morebitnih kupnin ni moglo šteti v obseg skupnega premoženja.
12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče neutemeljeno povezuje toženkino odtujitev 25.000 EUR z nakupi in prodajami vozil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so spadala v skupno premoženje pravdnih strank (tudi) denarna sredstva v višini 25.000 EUR, ki jih je toženka odtujila tožniku in mu jih je bila dolžna na podlagi pravnomočne sodbe sodišča plačati 1/2 (12.500 EUR). Ker je bilo ugotovljeno, da sta se pravdni stranki skozi daljše časovno obdobje ukvarjali z nakupom in prodajo vozil tako, da sta vložili sredstva od prodaje enega vozila v nakup naslednjega vozila, je sodišče prve stopnje štelo, da je v tem znesku zajeta tudi kupnina za vozilo Mercedes Vito, ki je bilo prodano 18. 4. 2010 (v obdobju, ko je prišlo do odtujitve). Z razdelitvijo zneska 25.000 EUR na polovico je bila zato razdeljena tudi kupnina za to vozilo. Sodišče je nato upoštevalo kupnine vozil od tega datuma dalje in napravilo izračun skupnega zneska od prodaje sedmih vozil, ki je znašal 11.030 EUR. Tožena stranka v pritožbi tak izračun posplošeno graja in trdi, da sta preračun nakupov ter časovna analiza napačna, pri čemer ne pove, kakšna bi bila pravilna. Taka posplošena graja po oceni pritožbenega sodišča ne more izpodbiti logičnega in skladnega obračuna prvostopenjskega sodišča, ki ga pritožbeno sodišče sprejema.
13. Prvostopenjsko sodišče je nadalje pravilno upoštevalo, da sta pravdni stranki denar, ki sta ga pridobili s prodajo vozil, kolikor ni bil porabljen za nadaljnje nakupe vozil, porabili za stroške gospodinjstva v obdobju od aprila do decembra. Stranki sta bili v tem obdobju v zakonski zvezi in skupaj živeli. Sodišče je upoštevalo, da so znašali povprečni mesečni stroški za hrano in položnice 650 EUR, pri čemer je sledilo tožeči stranki, ki je natančno specificirala mesečne stroške. Ti glede na splošno znane cene teh stroškov niso pretirani. Sodišče je pravilno upoštevalo, da sta pravdni stranki do razveze z denarjem od prodaje vozil krili vse stroške skupnega gospodinjstva, po razvezi pa se je režim kritja stroškov spremenil. Sodišče je tako zaključilo na podlagi navedb strank kot njunih izpovedb, tako je tudi življenjsko logično in prepričljivo, pritožbeno sodišče pa tako dokazno oceno sprejema.
14. Pritožnica graja tudi stroškovno odločitev, a je graja posplošena. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu pritožbe kršitev ni zaznalo.
15. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti ter izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).
1 Skupaj sta hodila na sejme, kupovala vozila, jih očistila in popravila ter prodala naprej, s čemer sta se ukvarjala vrsto let, tudi v letu 2010. 2 Dva Volkswagna Polo, Renault Megan in Renault Laguna.