Jedro

Tožena stranka, ki se je s pogodbo zavezala plačati tožniku avtorski honorar, mora svojo obveznost po pogodbi tudi izpolniti in ni upravičena preračunavati avtorskega honorarja mimo pogodbenih določb v delovne ure.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba se v izreku pod tč. 2. in 3. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo avtorskega honorarja v znesku 229.870,00 SIT in 35.000,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge (1. odst. čl. 353 ZPP/77) in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe. V pritožbi navaja, da je tožnik v mesecu oktobru 1990 prejel na račun avtorskega honorarja za opravljeno raziskovalno nalogo takratnih 10.000,00 din. Tožena stranka mu ni hotela podati specifikacije, koliko delovnih ur mu je bilo obračunanih, koliko odpade na avtorski honorar. Vtožuje znesek 239.870,00 SIT, ki ga je tožena stranka prejela za izvedbo raziskave, zmanjšan za znesek 10.000,00 SIT. V nasprotju s predloženimi dokazi in izpovedbo tožnika kot stranke je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da naj bi "pri tožnikovem delu šlo za avtodidaktično raziskavo".

Naknadno je po pogodbi z Raziskovalno skupnostjo Slovenije le-ta isti projekt plačala z zneskom 240.000,00 din. Kljub temu sodišče sledi zatrjevanju tožeče stranke, da je šlo za avtodidaktično razsikavo.

Gre za dva zahtevka in dve plačili oziroma obračunavanja: število opravljenih delovnih ur, ki nikoli ni bilo sporno, in avtorski honorar za oddano besedilo, za katerega je tožnik izrecno zahteval, da se mu ne vkalkulira v plačo, ampak nakaže na žiro račun. Poleg opravljenih simboličnih 320 ur bi bil tožnik upravičen do plačila avtorskega honorarja, ki se je obračunaval po avtorskih polah in zato bi moral prejeti 7,28 avtorske pole. Na račun avtorskega honorarja je v oktobru leta 1990 prejel znesek 10.000,00 din in mu je bilo obljubljeno plačilo za čas, ko bo inštitut razpolagal s sredstvi.

Tožnik ni nikoli pristal, da naj bi s priznanimi 320 delovnimi urami prejel obračun in plačilo za pet avtorskih pol. To iz dopisa z dne 11.2.1991 ne izhaja. Od 1.4.1992 dalje so vsi učitelji dobivali 100 % plačo, tudi če niso opravili maksimalnega števila delovnih ur.

Znesek, ki bi ga moral prejeti kot avtorski honorar za raziskovalno delo in je bil pogodbeno opredeljen (2. tč. tožbenega zahtevka) tožniku ni bil izplačan, marveč preračunan v delovne ure. Zahtevano plačilo zneska 35.000,00 SIT bi morala tožena stranka plačati tožniku po pogodbi o avtorskem honorarju z dne 5.6.1992, a mu ga ni plačala.

Za morebitne preračune v delovne ure tožnik ni dal soglasja. Tožena stranka je očitno za potrebe te pravde preračunala dogovorjeni znesek v delovne ure.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki so pravno pomembne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo avtorskega honorarja v znesku 229.870,00 SIT, izhaja - da je toženčevo delo Poskus racionalne evalvacije zdajšnjih učnih načrtov šolske športne vzgoje avtodidaktična razsikava, - da je v zvezi s tem delom tožena stranka priznala in v okviru osebnega dohodka za prvo tromesečje leta 1990 izplačala 320 delovnih ur; - da je tožena stranka tožeči stranki za to delo v letu 1990 izplačala 10.000,00 takratnih din avtorskega honorarja, - da je upoštevaje 320 delovnih ur in plačilo 10.000,00 takratnih din plačala tožena stranka tožniku 7,28 avtorskih pol, - da so se po sprejetem sklepu Odbora za znanstveno raziskovalno delo iz leta 1989 za posamezno raziskavo pisni prispevki leta 1989-1990 obračunavali v maksimalni višini treh avtorskih pol. Tožeča stranka oporeka predvsem ugotovitvi prvega sodišča o tem, da je tožnikovo delo avtodidaktična razsikava. To svojo ugotovitev je prvo sodišče utemeljeno oprlo na izpovedbo priče dr. F. A., ki jo potrjujejo tudi listinski dokazi v spisu. Raziskava ni bila sprejeta v program raziskovalne skupnosti v tem letu (program v prilogah). Ta priča je tudi logično sprejemljivo pojasnila razliko med avtodidaktično raziskavo in raziskovalno nalogo (avtodidaktična raziskava služi raziskovalnemu delu v okviru fakultete ter ni financirana, z razliko od raziskovalnega dela, ki ga po sprejetem programu financira Raziskovalna skupnost Slovenije).

Tožnik poleg nespornih 320 delovnih ur, ki so mu bile že obračunane v osebnem dohodku (podlaga v Pravilniku ..., priloga B6), zahteva še plačilo zneska 229.870,00 SIT s trditvijo, da mu je bil znesek 10.000,00 takratnih din plačan na račun (obljubljenega) avtorskega honorarja. Nesporno je med strankama, da je tožena stranka tožeči stranki znesek 10.000,00 takratnih din tudi plačala. Podlaga za to izplačilo je pogodba o avtorskem honorarju z dne 14.8.1990 (priloga A2), ki jo je prvo sodišče pregledalo), iz katere pa ne izhaja, da bi plačilo zneska 10.000,00 din predstavljalo le delno plačilo avtorskega honorarja. Za v pritožbi postavljeno trditev o takšnem dogovoru tožnik drugačnih dokazov ne ponuja (primerjaj 1. odst. 352. čl. ZPP/77). Čim pa je med pravdnima strankama bil (naknadno) s pogodbo dogovorjen avtorski honorar v znesku 10.000,00 din za delo, ki je predmet tega spora, tožeča stranka od tožene stranke na trditveni podlagi tožbe - plačilo za opravljeno delo (torej ne na kakšni drugi podlagi glede na kasnejšo pogodbo z Raziskovalno skupnostjo Slovenije) nima pravne podlage za izplačilo višjega od pogodbeno dogovorjenega honorarja, ki ga je tožena stranka tožeči stranki tudi nesporno plačala. Končno in ne glede na povedano, pravilno ugotavlja prvo sodišče, da se je po sklepu tožene stranke (priloga B1) v letu 1989/90 raziskovalno poročilo vrednotilo v obsegu treh avtorskih pol (tudi sicer v pritožbi neprerekana trditev), kar je bilo ob preračunu 320 delovnih ur v avtorske pole (pet avtorskih pol) in plačilu 10.000,00 takratnih din tožniku (2,28 avtoske pole), vsekakor tudi plačano. Kolikor pritožba z zatrjevanim novim načinom financiranja od 1.4.1992 dalje želi zatrjevati, da za poračun avtorskega honorarja z osebnim dohodkom za redno delo (glej nasprotno 78. čl. Pravilnika ...., priloga B6) ni bilo podlage, je potrebno ugotoviti, da se tudi morebitna sprememba financiranja po 1.4.1992 na sporno razmerje (plačilo avtorskega honorarja iz leta 1990) ne more nanašati.

V zvezi s trditvijo tožnika, ki jo ponavlja tudi v pritožbi, češ da mu tožena stranka ni hotela podati specifikacije, koliko delovnih ur mu je bilo obračunanih in koliko odpade na avtorski honorar, mu je le zaradi popolnosti potrebno odgovoriti, da mu je tožena stranka v dopisu z dne 11.2.1991 v tej sodbi povedano vse korektno pojasnila (priloga A1). Končno tožnik ne pojasni svoje nasprotujoče si pritožbene trditve, da bi moral poleg obračunanih 320 delovnih ur prejeti še plačilo 7,28 avtorske pole (stran 5 pritožbe, 1. odstavek), oziroma v nadaljevanju pritožbe 5 avtorskih pol (stran 5 pritožbe predzadnji odstavek).

Odločitev prvega sodišča, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke pod tč. 1. izreka sodbe zavrnilo, je tedaj v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, s kakšno absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka pa tudi ni obremenjena.

Prav pa ima tožeča stranka, da za preračunavanje s pogodbo o avtorskem honorarju z dne 5.6.1992 dogovorjenega honorarja v netto znesku 35.000,00 SIT v delovne ure, glede na sedaj zbrane in ocenjene dokaze, ni podlage in je v sodbi sprejeto materialnopravno naziranje prvega sodišča napačno. Pogodba o avtorskem honorarju z dne 5.6.1992 je namreč podlaga za tožnikovo zahtevano plačilo zneska 35.000,00 SIT. Tega se je očitno zavedala tudi tožena stranka, saj je sam tožnik na glavni obravnavi dne 28.9.1998 povedal, da mu je tožena stranka znesek 35.000,00 SIT po zadnji razpravi (14.9.1998) plačala.

V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče, če bo ugotovilo, da tožena stranka svoje obveznosti (v celoti ali delno) po pogodbi z dne 5.6.1992 le ni izpolnila, o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločiti ob upoštevanju v tej odločbi nakazanih napotkov. Še pred tem pa bo moralo ugotoviti, ali je tožena stranka tako kot je v tožbi in sodbi označena, lahko pravdna stranka in v skladu s svojo ugotovitvijo ustrezno ukrepati (primerjaj 77, 83. čl. ZPP/77 in nadaljnje).

Sodišče druge stopnje je zaradi povedanega pritožbi tožeče stranke delno, v obsegu, ki izhaja iz izreka te odločbe, ugodilo in sodbo razveljavilo (1. odst. 370. čl. ZPP/77), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP/77. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP/77.