Jedro

Če je bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga, upnik po sklenitvi pogodbe ne more več pobotati svoje terjatve z drugo terjatvijo, ki jo ima do upnika odstopnik terjatve (prejšnji dolžnik). S prevzemom dolga namreč stopi prevzemnik (novi dolžnik) na mesto prejšnjega dolžnika, prejšnji dolžnik pa je s tem prost obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da je dolžna tožniku plačati 6.366.026,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.7.1997 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 519.912,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V obsežni pritožbi navaja, da je bil novi najemnik B. prezadolžen, na kar kaže dejstvo, da ni poravnal niti starega dolga, pa tudi najemnin ni plačeval. Če pa je prevzemnik dolga prezadolžen, je prvotni dolžnik še vedno v zavezi, zato je pobot toženke proti tožniku veljaven. Iz dikcije aneksa k osnovni najemni pogodbi (na podlagi katerega je v najemno pogodbo stopil novi najemnik B.) glede statusa sredstev vložene investicije izhaja, da je plačilo investicij prevzel nasproti staremu najemniku, novi najemnik, zato toženka ni bila več zavezana k povrnitvi investicij. Vsebina omenjenega aneksa namreč predstavlja pogodbo o prevzemu dolga tožene stranke do tožeče stranke. Tudi iz najemnega razmerja z novo najemnico A. Š. je razvidno, da je tožena stranka vstopala le v najemno razmerje, tožnik pa je od drugega najemnika še vedno poskušal iztržiti svoja vložena sredstva. Navedeno po prepričanju pritožnika potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik tožil B. iz naslova medsebojnih neporavnanih odnosov glede investicije. Po splošnih načelih Zakona o obligacijskih razmerjih pa tožnik ne more hkrati od dveh strank zahtevati plačila iste terjatve. Če je tožnik na enaki osnovi tožil B., je potrebno tožbo zavreči, zato pritožnik predlaga, da se v ponovljenem postopku vpogleda omenjena tožba. Po prepričanju toženca je tudi potrebno upoštevati dogovor pogodbenih strank z dne 5.6.1997, s katerim je bila dogovorjena kompenzacija medsebojnih terjatev. Ker novi najemniki niso poravnali zaostale najemnine, niti plačevali dogovorjene najemnine; tožnik pa od novih najemnikov ni mogel izterjati svoje investicije, je toženka v 10. členu najemne pogodbe s Taverno ... sklenila nov dogovor s tožnikom, da bo kompenzirala svojo terjatev na podlagi neplačane najemnine s tožnikovo terjatvijo, s čimer se je tožnik s podpisom pogodbe strinjal. Ker je tožnik v pobot izrecno privolil, ne more ugovarjati, da ne obstaja vzajemnost. Vzajemnost pobota pa je nesporna vsaj za znesek 3.884.006,10 SIT. V pobotanem delu je terjatev tožnika ugasnila, zato je potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Po mnenju pritožnika je sporna tudi aktivna legitimacija tožeče stranke, saj je najemno pogodbo sklenila Agencija ..., ki jo zastopa direktor J. H.. V nadaljnjih pogodbah se pojavlja Video studio H. J. s.p.; v tožbi pa J. H. s.p.. Tožnik ni izkazal ali gre za spremembo firme ali za dve različni firmi, zato je potrebno to dejstvo razjasniti. V dopolnitvi pritožbe pa je toženka še pojasnila, da je aneks št. II. k pogodbi z dne 7.3.1996, sklenjen 4.12.1996, ničen, saj samostojni podjetnik N. B. s.p., ...

v času podpisa sploh ni obstajal. Zaradi navedenega je torej "pogodba o prevzemu dolga" nična. Toženka tudi vztraja pri svojih navedbah, da ni bilo nikoli dogovorjeno, da naj bi toženka tožniku povrnila investicijo; tožnik je vedno zahteval plačilo od obeh najemnikov. Poleg tega je tožnik s pogodbo z dne 5.6.1997 pripoznal svoj dolg iz naslova neplačane najemnine, s tem pa je bila smiselno razdrta pogodba "o prevzemu dolga", ki ni bila nikoli realizirana in je bila že ob sklenitvi nična. Pri podpisu pogodbe med Š. in toženko je tožnik izrecno ponovno pripoznal svoj dolg do toženke in je bilo dogovorjeno, da se glede poplačila investicije dogovorita tožnik in A. Š.. Š. je tožniku celo plačala 10.000 DEM za vloženo investicijo, torej je bilo plačilo investicije že realizirano. Pri tem je potrebno tudi upoštevati, da je bila investicija v tem času že precej amortizirana, da je tožnik iz lokala odnesel vrsto stvari, tako, da je bila vrednost investicije bistveno zmanjšana. Pred investicijo je toženka že imela opremljen bar, tako da investicije ni potrebovala in zanjo nima kakšne posebne vrednosti. Investicija je bila narejena v izključno korist tožnika. A. Š. je tudi znano, da je B. hkrati s prevzemom dolga odkupil od tožnika tudi investicijo, saj sicer ne bi prevzel dolga tožnika do toženke. Tožnik je svojo investicijo kar dvakrat prodal, tako B. kot Š., zato nima pravne osnove za to pravdo.

V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur. l. SFRJ4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92) je bila pritožba vročena tožniku, ki je odgovoril na posamezne pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP/1977 pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve presoja le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 15. do 17. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP; Ur. l. SRS 18/74 - 13/93) ter določbe 336. do 343. in 446. do 450. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ 29/78 - 57/89).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz 4. člena pogodbe o oddaji poslovnega prostora z dne 7.3.1996 (priloga A2 v spisu) sicer res izhaja, da najemnik nosi vse stroške investicij in vse nastale stroške investicijskega vzdrževanja. Pravilno pa je tudi ocenilo dopis toženke z dne 8.7.1997, v katerem le-ta priznava tožniku investicije v skupni vrednosti 6.366.026,00 SIT, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje toženke, da ni bilo nikoli dogovorjeno, da bo povrnila tožniku vrednost investicije. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka v omenjenem dopisu priznala, da so bila v sporni lokal investirana sredstva, da je investiral prav tožnik, kaj je vsebina investicije (16 natančno specificiranih postavk) ter kakšna je bila vrednost investicije (6.366.026,00 SIT).

Iz vsebine dopisa je tudi mogoče razbrati, da je prav toženka dolžna tožniku povrniti vrednost investicije, saj sicer ne bi mogla predlagati "kompenzacije" za dolžni znesek 6.366.026,00 SIT z dolgom iz naslova najemnin.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe 15. do 17. člena ZPSPP, ko je ugotovilo, da ima najemnik pravico do povrnitve vlaganj v poslovni prostor. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da toženka investicije ni potrebovala ter da je bila investicija opravljena le v tožnikovo korist. Toženka je namreč v 3. členu pogodbe o oddaji poslovnega prostora dopustila, da najemnik opremi prostore skladno s svojimi potrebami in jih po potrebi preuredi na osnovi projekta, na katerega da najemodajalec soglasje. Nedvomno je, da je toženka dala soglasje za opravljeno preureditev prostorov, saj je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, z dopisom z dne 8.7.1997 priznala investicije. Toženka ni z ničemer dokazala, da bi tožnik iz lokala odnesel vrsto stvari in s tem zmanjšal vrednost investicije.

Pritožbeno sodišče le pripominja, da toženka ni niti zatrjevala, da bi tožnik iz poslovnega prostora odnesel predmete, ki predstavljajo vtoževano vrednost; iz dopisa z dne 8.7.1997 pa je tudi razvidno, da ne gre za premičnine, ki bi jih bilo mogoče enostavno in brez škode odstraniti. Toženka tudi ni z ničemer dokazala, da bi A. Š. tožniku na račun istih investicij plačala 10.000 DEM; pritožbeno sodišče pa pripominja, da je vtoževani znesek dolžna plačati toženka in četudi bi A. Š., ki tožniku iz naslova vtoževane terjatve ni dolgovala ničesar, tožniku kaj plačala (pa to ni dokazano), to na toženkin dolg ne more vplivati. Iz istega razloga je tudi nerelevantno, sicer prav tako nedokazano zatrjevanje, da je tožnik svojo investicijo kar dvakrat prodal, in sicer tako B., kot Š.. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je investicija že precej amortizirana. Tožnikova terjatev do toženke temelji na toženkinem dopisu z dne 8.7.1997; če pa je oprema, ki je bila predmet vtoževane investicije v tem času amortizirana, je to vprašanje tožene stranke, ne pa tožnika. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je investicija, ki jo je nedvomno opravil tožnik, postala sestavni del poslovnega prostora, katerega lastnik je toženka; poslovnemu prostoru je bila s tem vrednost povečana, toženka pa se je z dopisom z dne 8.7.1997 zavezala priznane investicije povrniti.

Glede na toženkine trditve je bilo potrebno razčistiti tudi dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim dolgom tožnika do toženke. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da iz aneksa št. II. k pogodbi z dne 7.3.1996, sklenjenega dne 4.12.1996 (priloga B3 v spisu) izhaja, da novi najemnik N. B. s.p. "prevzame lokal v najem z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz najemne pogodbe" ter se zaveže, "da bo poravnal dolg kluba F. v znesku 3.884.006,10 SIT".

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da omenjeni aneks v citiranem delu predstavlja pogodbo o prevzemu dolga v smislu določbe 446. člena ZOR. Citirani peti odstavek aneksa je namreč pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privoli upnik (vsi trije so aneks podpisali). V skladu z določbo 1. odstavka 448. člena ZOR s prevzemom dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti. Glede na navedeno je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil od 4.12.1996 tožnik prost svoje obveznosti ter je na njegovo mesto stopil prevzemnik dolga N. B. s.p. Ko je nastala vtoževana terjatev tožnika (s priznanjem investicij toženke v dopisu z dne 8.7.1997) torej tožnik toženki ni več dolgoval ničesar. Glede na navedeno toženka s tožnikom ni mogla in ne more pobotati svoje terjatve v znesku 3.884.006,10 SIT, oziroma celo 5.618.105,30 SIT. Pogoji, ki jih za pobot predvideva določba 336. člena ZOR so namreč vzajemnost terjatev, istovrstnost, zapadlost ter iztožljivost. V obravnavanem primeru pa vzajemnost terjatev ni podana, saj terjatev toženke proti upniku že od 4.12.1996 ne obstaja več.

Pritožbeno sklicevanje na ničnost pogodbe o prevzemu dolga je neupoštevno; aneks, v katerem je vsebovana pogodba o prevzemu dolga je veljaven, saj toženka ni nikdar poizkušala doseči njegove razveljavitve ali ugotovitve ničnosti. Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženke na prezadolženost prevzemnika dolga. ZOR v drugem odstavku 448. člena sicer res določa, da prejšnji dolžnik ni prost obveznosti, če je prevzemnik ob upnikovi privolitvi v pogodbo o prevzemu dolga prezadolžen, upnik pa tega ni vedel. Vendar pa toženka ni dokazala, da naj bi bil prevzemnik ob sklenitvi aneksa št. II., torej 4.12.1996 prezadolžen. Pritožbena navedba, da prezadolženost dokazuje okoliščina, da prevzemnik svojega dolga ni plačal, je nerelevantna, saj v ničemer ne dokazuje prezadolženosti na dan prevzema dolga. Dejstvo, da je tudi sama toženka kot dolžnika štela prevzemnika dolga, še dodatno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje; dokazano pa je s sklepom o izvršbi z dne 3.9.1997 (priloga B2 v spisu), izdanem na podlagi predloga upnice - toženke v tem postopku, zoper prevzemnika dolga.

Zmotno je pritožbeno mnenje, da iz dikcije aneksa k osnovni najemni pogodbi (na podlagi katerega je v najemno pogodbo stopil novi najemnik B.) glede statusa sredstev vložene investicije izhaja, da je plačilo investicij prevzel nasproti staremu najemniku, novi najemnik, zato toženka ni več zavezana k povrnitvi investicij. Po vpogledu v omenjeni aneks, ki ga je povsem pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da besedilo aneksa ne dopušča pritožničinega zaključka.

Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na pogodbo o oddaji poslovnega prostora z dne 5.6.1997 (priloga B1 v spisu). Gre za pogodbo med toženo stranko in Taverno ... oz. A. Š. s.p., ki jo je res podpisal tudi tožnik. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik ob podpisu omenjene pogodbe že prost svojega dolga v znesku 3.884.006,10 SIT, saj je 4.12.1996 dolg prevzel N. B. s.p., tako da vtoževane terjatve z dolgom iz naslova najemnin ni bilo mogoče pobotati.

Glede na pritožbeno trditev, da tožnik v obravnavani zadevi ni aktivno legitimiran, ker je najemno pogodbo s toženko sklenila Agencija ..., se je pritožbeno sodišče ukvarjalo tudi s tem vprašanjem. Aktivna legitimacija je podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice, tožniku mora torej pripadati pravica iz materialnopravnega razmerja. Stvarna legitimacija pove, ali je tožba utemeljena. Iz zgoraj obrazloženega izhaja, da je prav tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice. Podjetnik posameznik mora v pravnem prometu poslovati s svojo firmo (J. H.), z označbo dejavnosti (Video studio), z navedbo prebivališča (........) in z okrajšavo s.p. (1. odstavek 73. člena Zakona o gospodarskih družbah; Ur. l. 30/93 - 54/99). Tožnik je ves čas svojega poslovnega razmerja s toženko posloval z zgoraj opisanimi označbami. To potrjuje tako žig ob tožnikovem podpisu v pogodbi o oddaji poslovnega prostora z dne 7.3.1996 - torej Video studio H. J. s.p. ........ , kot tudi vse ostale listine, ki se nahajajo v spisu, pa tudi dopis toženke tožniku z dne 8.7.1997 - torej Video studio H. J. (manjka sicer oznaka s.p.).

Po navedenem torej ne more biti dvoma, da je tožnik aktivno legitimiran.

Pritožbeni razlogi, kot je bilo obrazloženo, niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo (določbe ZOR in ZPSPP). V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je kot stroške pritožbenega postopka priglasila stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da le-ti ne predstavljajo potrebnih stroškov, ker tožena stranka z navedbami v odgovoru ni v ničemer pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato mora tožena stranka, v skladu z določbo 155. člena ZPP/77, svoje pritožbene stroške trpeti sama.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99) je bilo v postopku v zvezi s pritožbo zoper sodbo potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku.